Ta mesec je Republika Slovenija podpisala sporazum o pridruženem članstvu v Evropski vesoljski agenciji (Esa). Ko bo uveljavljen, bodo slovenski predstavniki dobili glas v izbranih odločevalskih odborih agencije, slovenska podjetja pa razširjen dostop do poslov in projektov. Kolesje naj bi se zavrtelo jeseni, ko naj bi DZ sporazum ratificiral, Slovenija pa na ministrskem srečanju Ese povedala, v katerih programih želi sodelovati. To bo pomembna odločitev za slovensko gospodarstvo.

Minimalne in obvezne dejavnosti
Esine dejavnosti se delijo na dve veliki veji. Na prvi so vsi obvezni programi, nujni temelj delovanja agencije. Zanje bo Slovenija kot pridružena (ne polnopravna) članica plačala letno 400.000 evrov. Iz druge veje raste velika večina drugih opcijskih programov. To je neke vrste meni, iz katerih države izberejo, kar jim ustreza in kje lahko k agenciji seveda kaj prispevajo. Za to plačajo dodatne prispevke, v zameno pa dobijo glas pri odločanju o projektih in zagotovljeno enakopravno sodelovanje na njih.

Esin letni proračun je 5,2 milijarde evrov in več kot tri četrtine tega zneska se razdelijo spet med države članice skozi opcijske programe. Računi tako slovenskega gospodarskega ministrstva kot gospodarstva samega kažejo, da bi se moralo v Slovenijo nazaj steči vsaj dvakratnik vplačanega, vsekakor pa skoraj vse, kar je vanjo vplačala skozi članarino. Tako namreč določa Esina konvencija in takšna je dolgoletna praksa agencije.

Reference, znanje, prihodki
Nadgradnja članstva je velika priložnost za podjetja, ki lahko pridobijo dragocene posle na tehnološko zahtevnem področju, s tem pa tudi reference, saj je sodelovanje z Eso neke vrste znak kakovosti in razvojne sposobnosti tudi širše po svetu. Sodelovanje je potencialno blagodejno tudi za razvoj znanosti in stroke na univerzah ter inštitutih, saj Esa določa smer razvoja vesoljske industrije, ta pa pomoč išče v akademiji. Esa sama bazičnim znanstvenim raziskavam namenja le slabo desetino proračuna.

Do zdaj, kot sodelujoča članica po sporazumu PECS, je lahko Slovenija s svojimi podjetji lahko kandidirala na razpisih le posredno. Podjetja so bila lahko partnerji ali podizvajalci družbam iz polnopravnih članic, drugače na razpisih v praksi niso mogla sodelovati. S pridruženim članstvom bodo lahko postopoma prišla do neposrednih prijav na razpise. A to še ne pomeni, da je Esa "romantika", so za MMC poudarili gospodarstveniki. Je predvsem posel.

Kaj lahko gospodarstvo male podalpske države prispeva drugi največji vesoljski agenciji na svetu? Na MMC-ju smo vprašanje zastavili sedmim podjetjem, ki že sodelujejo v Esinih projektih - ali pa si tega želijo. Število predstavljenih družb smo omejili zaradi prostora - gospodarsko ministrstvo ima zapisanih več kot 40 zainteresiranih - vsekakor pa bomo to področje (in druga podjetja) spremljali v prihodnosti, ko bo prihajalo do odmevnejših sodelovanj.

Cosylabovi krmilni sistemi
Ljubljanski Cosylab je že dokaj znano ime, povezano s številnimi presežniki. Sodeluje z nekaterimi največjimi in najbolj prestižnimi raziskovalnimi projekti na svetu. Zanje razvijajo in zagotavljajo kontrolne sisteme, je za MMC povedal Rok Tavčar. Najbolj so znani na področju pospeševalnikov delcev, kjer je njihovo ime najti praktično pri vseh tovrstnih institucijah, začenši s švicarskim Cernom (ki se mu Slovenija tudi namerava pridružiti), Fermilabom, FAIR-om in drugimi. Slovenski nadzorni sistemi bodo nadalje del ITER-ja, poskusnega fuzijskega jedrskega reaktorja, ki bo prvi proizvedel več električne energije, kot je bo porabil. Tudi pri teleskopih niso novinci - že 15 let sodelujejo z Evropskim južnim observatorijem (ESO). "Sodelovali smo pri zgradnji mreže radijskih teleskopov v Čilu na Atacami. To je ALMA, eden najdražjih astronomskih projektov v zgodovini človeštva. Mi smo soavtorji nadzornega sistema," je povedal.

"Imamo relevantne izkušnje in zdaj vidimo možnost prenosa v vesoljski sektor," je dodal. V Cosylabu ugotavljajo, da so številne tehnologije, ki jih ima v uporabi Esa, podobne ali sorodne njihovim, zato si želijo, da bi se država odločila za sodelovanje v 100 milijonov evrov vrednem programu Tehnološka podpora.
Podjetje je bilo ustanovljeno na prelomu tisočletja. V ekipo so se združili tedanji profesor na Institutu Jožefa Stefana (IJS) Mark Pleško in skupina njegovih študentov, ko so dobili povabilo iz Nemčije, da razvijejo krmilni sistem za jedrski pospeševalnik. Petnajst let pozneje ima podjetje, ki je našlo svojo nišo na svetovnem trgu, 120 zaposlenih in poleg slovenske družbe vključuje še pet podružnic po svetu, "tam, kjer so velike stranke, veliki trgi za pospeševalnike in podobne zahtevne naprave".

Balmarjevo 3D-tiskanje
Celjski Balmar je nastal leta 2008 kot podjetje za razvoj na področju letalske industrije. "Sem pač strojni inženir z referencami na področju letalstva in s tem smo začeli," je za MMC pojasnil Matej Balažic. "Potem pa so se začele stvari dogajati." Spontano so bili vabljeni k različnim projektom, povezanim s 3D-tiskanjem, in polagoma so prišli na področje vesoljske industrije. Že v okviru PACS-članstva Slovenije je Balmar sodeloval z Eso. Med letoma 2011 in 2014 so ocenjevali in iskali možnosti za izdelavo sodobnih laserskih tehnologij za potrebe gradnje komponent pri različnih pogonskih in strukturnih sistemih, denimo pri ohišjih za satelite. "To je bil vzajemni interes Ese in nas, da vidimo, kje smo in koliko je ta tehnologija uporabna. Izdelali smo nekaj konkretnih prototipov, ki smo jih nato ocenjevali. Bilo je koristno, kar so priznali tudi na Esi."
V aktualnem krogu je bil Balmar (poleg še nekaj slovenskih podjetij in ustanov) povabljen v evropski konzorcij Metallurgy Europe, v katerem sodelujejo Nemška vesoljska agencija (DLR), Siemens, Airbus in drugi. Balmar v njem razvija prototipe hladilnika za izpušni sistem na raketnem motorju, išče možnosti za dodajanje delov na že obstoječe ohišje in izvaja simulacije konstrukcij, je naštel Balažic.

Balmar se specializira za 3D-tiskanje s titanovimi in nikljevimi zlitinami, materiali, ki so za vesoljsko industirjo zanimivi. Nasploh je cel koncept zelo privlačen, saj lahko pripelje do izjemnih prihrankov. Esa že dlje časa promovira idejo kolonije na Mesecu, ki naj bi nadomestila ISS. Če bi sestavne dele 3D-tiskali tam, bi prihranili ogromno mase, ki je ne bi bilo treba prepeljati z raketami. Vsak kilogram na raketi pa ogromno stane.
Esa se je ravno o tej temi sestala z Balmarjem, toda ker naj bi dele lunarne kolonije ustvarjali iz Luninega peska in ker to vključuje še kup drugih procesov, se bo Balmar raje osredinil na druge naloge, je povedal Balažic. "Lahko pa vam povem nekaj iz časa, ko smo sodelovali z Američani. Nasa ima idejo, da bi obiskali nekatere meteorite, in ker so tam kovinski praški, bi tam na kraju samem gradili kovinske komponente. Ampak te zadeve so oddaljene vsaj dvajset let," je napovedal.

Aeriumove satelitske komunikacije
Aerium se ukvarja s telematiko, torej združevanjem informacijskih ter telekomunikacijskih tehnologij. Ponuja različne antenske sisteme, pomorsko navigacijo in sledenje, avtomobilsko diagnostiko itd. Z Eso doslej sodelovali le posredno, je za MMC sporočil Matej Kupljen iz podjetja. Kot podizvajalec je za IJS razvilo antenski sistem, namenjen sledenju satelitov, še posebej Alphasata, s katerim Esa izvaja testne komunikacije. Spremljanje tega satelita zahteva izredno natančnost, saj je širina komunikacijskega snopa le 0,5 stopinje, Aeriumov sistem pa gre še dlje, saj omogoča sledenje do 0,03 stopinje, je zapisal Kupljen.

V Aeriumu si želijo nadaljnjega sodelovanja, še posebej v programih Opazovanje Zemlje (vrednost 1,6 milijarde evrov), Tehnološka podpora (100 mio.) in Telekomunikacije & Integrirane aplikacije (360 mio.). Prej omenjeni sledilni sistem so še nadalje nadgrajevali, zato predvidevajo, da bi lahko zanimal Eso, pa tudi druge potencialne stranke. Med drugim so za Center odličnosti Vesolje (CO) zgradili specifično zgrajen sistem, imenovan X/Y-sledenje.

Slovenjgraško podjetje je bilo ustanovljeno leta 2009 in je, tako Kupljen, razvojno naravnano, željam naročnikov prilagodijo večino projektov in zato so ti tudi zelo raznoliki. Prvi proizvod, ki so ga ponudili javnosti, je LT2001, GPS, namenjen sledenju ladij.

Xlabove oblačne storitve
Ljubljanski Xlab se primarno ukvarja z razvojem računalništva v oblaku in je po oceni Evropske komisije (EK) med 50 najboljšimi malimi ter srednjimi podjetji za raziskave in razvoj v Evropi, dobil je tudi nagrado GZS-ja. Za področje vesolja so se začeli zanimati leta 2014, po obisku sejma SpaceTechExpo v ZDA, in se zadnja leta predvsem seznanjali s potrebami in delovanjem sektorja. Zdaj želijo vanj vstopiti s svojimi informacijskimi storitvami.
Z Eso si želijo sodelovati na treh področjih. Prvo so tehnologije za takojšnje posredovanje, pri čemer Mitja Vavpotič izpostavlja SmartLocator - aplikacijo za posredovanje lokacije osebe v stiski. Drugo so aplikacije za opazovanje Zemlje, denimo GAEA 3D, ki v treh dimenzijah vizualizira zemljevide. Xlab ima tu že izkušnje, med drugim je leta 2013 zmagal na Nasinem tekmovanju Nasa World Wind Challenge. To je odprtokodno programsko orodje za obdelavo in izris geografskih podatkov, podjetje pa je vanj predlagalo izboljšave, ki so prepričale ameriško vesoljsko agencijo.

V sotvarju Ese si Xlab želi biti sorazvijalec s podjetji, ki imajo aplikativno idejo ali prototip, nimajo pa znanja za razvoj do komercialne faze. Večina teh projektov je na preseku med različnimi tehnologijami, denimo med opazovanjem Zemlje in lokacijskimi storitvami. Ker se kot podjetje specializirajo za pripravo skalabilnih aplikacij za zajem, obdelavo in prikaz večjih količin podatkov, se zanimajo tudi za kataloge. Še posebej si želijo ustvariti katalog vseh podatkov iz programa Opazovanje Zemlje. "Trenutno ni mogoče klikniti na zemljevid in dobiti vseh brezplačnih slik tega mesta, niti cen za plačljive slike, zgodovinsko, od različnih satelitov," je ponazoril Vavpotič. Zanimiv bi bil tudi katalog vseh proizvajalcev vesoljske tehnologije, saj zdaj ne obstaja neka trgovina zanjo, temveč je vse "po ponudbi". Če bi zbrali ponudnike na enem mestu, bi lahko prišlo tudi do padca cen.

Xlab je bil ustanovljen leta 2001 in je po trditvah Vavpotiča eden vodilnih ponudnikov računalništva v oblaku v regiji. Zdaj je koordinator evropskega projekt MIKELANGELO, v katerem sodelujejo IBM, INTE, HUAWEI, Pipistrel in drugi, s skupnim ciljem razvoja virtualne infrastrukture za obdelavo velikih količin podatkov. Tudi na področje medicine so posegli s programi za 3D-vizualizacijo in obdelavo medicinskih slik, za virtualno kolonoskopijo itd.

Sinergisove razglednice Zemlje z vesolja
Ekipa podjetja Sinergise se je razvila v okviru prej omenjenega Cosylaba in se ukvarja s prostorskimi podatki, tako z vizualizacijo kot z obdelavo v oblaku. Že v okviru Cosylaba so leta 2003 izdelali prvo rešitev za slovensko kmetijsko ministrstvo, leta 2008 pa se je dejavnost tako razširila, da so se odločili za t. i. spin-off oziroma ustanovitev ločene družbe Sinergise. "Svojo prvo rešitev za prostorske podatke v oblaku smo vzpostavili leta 2007, Geopedia.si, ki je bila ena prvih takih platform na svetu," je povedal Grega Milčinski. Danes razvijajo informacijske sisteme za izvajanje kmetijskih politik in upravljanje kmetij, pa tudi za pregledovanje in vrednotenje nepremičnin. S tem so prodrli tudi v tujino, denimo v Veliko Britanijo, Azerbajdžan, Moldavijo, pa tudi v Afriko z Gano, Nigerijo itd.
Sinergise z Eso sodeluje pri dveh projektih s področja daljinskega zaznavanja (skupaj Znanstvenoraziskovalnim centrom SAZU in CO-jem Vesolje), poleg tega s hčerinskim podjetjem CleverMaps sodeluje pri nekem češkem projektu. Z Eso se trenutno "aktivno dogovarjajo" o sodelovanju na na nekaterih projektih prihajajočega EOP-5, predvsem na področju uporabe podatkov satelitov Sentinel. Sinergise je namreč razvil tehnologijo za arhiviranje, procesiranje in distribucijo satelitskih podatkov. Tako so skozi Sentinel Hub omogočili neposreden dostop do prav vseh podatkov satelita Sentinel-2. To ni majhen podvig: 250 terabajtov podatkov, 600.000 posnetkov oziroma 300 trilijonov informacij, je naštel Milčinski. Brezplačno orodje je predstavil tudi skozi Ksevtov projekt Vesoljski vid, in skozenj tudi za MMC, sam Copernicus pa na svoji spletni strani.

Skylabsova oprema za satelite
Mariborsko podjetje Skylabs svoje idejne korenine najde v letu 2009, ko je Esa spočela projekt ESMO, v okviru katerega so študentje po Evropi razvijali lunarni satelit. Pozneje je Esa projekt zaradi krčenja stroškov sicer preklicala, a osnovna ekipa je pridobila osnovna znanja, je povedal direktor podjetja, Tomaž Rotovnik. Obenem so na mariborski univerzi začeli razvijati satelit TRISAT, podjetje Teletech pa je začelo pripravljati programsko procesno jedro zanj.
Po letih razvoja in začetku komercializacije vesoljskih tehnologij je Teletech ustanovil hčerinski Skylabs. Ta je istega leta začel prvo sodelovanje z Eso skozi paket PACS - za TRISAT so razvili še miniatuizirano multispektralno kamero. Prav tako skupaj z agencijo je Skylabs validiral svoj glavni produkt, na škodljive učinke sevanja odporno procesno jedro za satelite PicoSky. Po validaciji so različne izdelke s PicoSky v osrčju prodali Nasi, švicarskemu Syderali, grškemu Teletelu, argentinski vesoljski agenciji (CONAE) in drugim, našteje Rotovnik.

Zdaj se Skylabs zanima predvsem za Esin 100-milijonski program Splošne podporne tehnologije. V njem namreč lahko razvije marsikateri modul, ki je nato uporaben za druge Esine programe, obenem pa za svetovni trg: dodatne satelitske komponente, znanstvene instrumentne, komunikacijske module ... Zanima jih celo program, ki pokriva področje izdelovanja nosilnih raket. Še najbolj pa so v Skylabsu zainteresirani za Esin razvoj programskega procesnega jedra v okviru tehnologij prihodnosti. "Skylabs ima za predvideno tehnološko rešitev že razvit, delujoč prototip PicoSky in ima dobro osnovo, da postane eno izmed vodilnih podjetij na dotičnem segmentu malih procesnih jeder znotraj Ese," je napovedal Rotovnik.

Že zdaj ponuja enovito razvojno platformo za nano- in male satelite, in po navedbah Rotovnika se zanjo zanima organizacija Breakthroughinitiatives. To je taista iniciativa, ki stoji za projektom vesoljskega plovila, namenjenega vse do sosednje zvezde Alfa Kentavra. V roku 30 let. Nadalje je bil Skylabs povabljen k projektu APMAS, konkurenčni evropski različici nosilne rakete podjetja Virgin Galactic. Prej omenjeni Trisat pa naj bi v vesolje poletel še letos.
Dewesoftovi merilni sistemi
Tudi naročniki trboveljskega Dewesofta ustvarijo impresivno listo svetovnih velikanov. Med njimi so Nasa, ruski vesoljski programi, Ferrari, General Dynamic, Boeing, Deutsche Bahn, Audi, Toyota itd ... Pri Dewesoftu dobijo merilno opremo, tako strojno kot programsko. Nekaj je že ima tudi Esa, prek večjega francoskega partnerja pa je podjetje sklenilo obsežno pogodbo za dobavo zahtevnih merilnih sistemov. "V programih Ese sodelujemo z merilno opremo, ki se uporablja za izvajanje kompleksnih, natančnih meritev na več sto senzorjih hkrati, in za obdelavo teh zajetih merjenih količin," je povedal Marko Novak. "Meritve različnih fizikalnih količin: pospeški, pojemki, temperature, tlak vibracije oz. vse, kar razvojne inženirje zanima." Dewesoft z Eso sodeluje v okviru milijarde evrov vrednega programa Izstrelitve (ang. Launch). Konkretno, Dewesoftovi merilni sistemi bodo tudi na evropskem izstrelišču v Francoski Gvajani.

Novak svari pred "preveč romantično" podobo Ese, kjer se s kakovostjo in zanesljivostjo prej ali slej doseže rezultat. To so zgolj vstopnice pri vhodnih vratih, za pridobitev posla pa je treba veliko več, predvsem partnerja, ki ti bo zaupal, da boš delo opravil pravočasno, sama oprema pa da bo zanesljivo delovala tudi v razmerah, ki si jih navadni smrtniki ne znajo predstavljati, je povedal. Ko potegnemo črto, je to pač industrija kot vrsta drugih, le tehnološko neprimerno zahtevnejša, kar dobavitelje lahko pahne v hudo razvojno tekmo.

Zasavsko podjetje je v njej primarno zaradi dodane vrednosti, ki je v vesoljskem programu res visoka - če ti uspe zadevo prodati. Pa tudi zaradi referenc. Vesoljska industrija je takšne narave, da z vsemi štirimi zavrača tveganje. Vsi ključni deli morajo biti do obisti preizkušeni, saj nihče noče, da nekaj sto milijonov evrov vredna naprava konča v plamenih zaradi slabo izdelane aluminijaste palice (kar naj bi zakrivilo lansko eksplozijo rakete SpaceX). Sodelovanje z Naso in Eso je neke vrste značka kakovosti, ki odpira vrata poslom z drugimi naročniki - tudi v letalski in avtomobilski industriji.

Lekcije petletnega sodelovanja
Za MMC je Novak strnil še nekaj ugotovitev, do katerih so v podjetju prišli po petletnem sodelujočem članstvu Slovenije v Esi. To je bila po njegovem mnenju učna doba - tako za ministrstva kot za podjetja - poslovni izkupiček pa pričakovano majhen. Če želiš prodreti v Eso s svojimi izdelki ali storitvami, moraš izponilti dva pogoja. Prvič, ponuditi moraš nekaj, kar Esa nujno potrebuje. Drugič, ničesar podobnega ne smejo biti sposobni ponuditi obstoječi dobavitelji Ese ali podjetja iz polnih članic. Takrat je mogoče, da te nekdo opazi in da lahko vsaj približno konkuriraš. A tudi če je oboje izpolnjeno, se lahko zatakne. "Veliko je interesov močnih podjetij, ki zelo nerade priznajo, da določene opreme ne morejo dobaviti v zastavljenih rokih. Še bolj pa jih skeli, če jih premaga nekdo, za kogar niso slišali niti na hodniku," je zatrdil sogovornik.

Če pa nekaj sorodnega tvojemu izdelku že ponuja kdo iz polnih članic, potem na odborih čisto mirne vesti uporabijo veto, da zaščitijo svojo industrijo in tehnološki razvoj. Novak v tem ne vidi nič neobičajnega - klub ima svoja pravila - raje izpostavi pomen članstva. Če se na Esin razpis prijavi podjetje iz polne članice, pa ima podizvajalca iz nepolnopravne članice, prejme nižjo oceno. In če bo kdaj tistih nekaj točk razlike pomenilo izgubo ali prejem posla, je odločitev nosilcev jasna. Zato se pogosto zgodi, da se partnerji raje izberejo znotraj kluba.

Akademikom manjši kos pogače
Posvaril je pred previsokim optimizmom o uspešnosti na razpisih v akademskih vodah. Esa bazičnim raziskavam namenja le nekaj odstotkov proračuna, je poudaril, pa še to bodo najverjetneje prejeli veliki evropski raziskovalni inštituti. "Tu ni veliko prostora za nekoga, ki ga zanimajo samo tiste teme, ki končajo zgolj v znanstvenih člankih. Esa je posel in zahteven trg, na katerem lahko konkurirajo le redki. Za vstop morajo na področju visoke tehnologije pokazati resnično veliko. Ese ne zanimajo teme, ki končajo v znanstvenem članku. Zanimata jo prototip in serijska proizvodnja zahtevnih produktov. Do prototipa pa pelje zgolj neskončna serija testov v najzahtevnejših okoljih."

Se bo denar povrnil?
Dewesoftu prihodki hitro rastejo. Medtem ko so jih leta 2010 ustvarili za 3,5 milijona, je številka zdaj presegla 15 milijonov evrov. Novak je ob tem poudaril, da je strah pred tem, da Slovenija nazaj vplačanih sredstev ne bi dobila, odveč. Že Dewesoft lahko prek že podpisanih pogodb ustvari razmere, da se v Slovenijo vrne celotna članarina polnopravnega članstva, četudi bi stala dva milijona evrov. Ob tem je v državi še kup drugih naprednih družb, ki so sposobne razviti in Esi dobaviti zahtevno opremo, plod slovenskega znanja. Imeti mercedesa v garaži lahko pomeni, da ste dovolj bogati za nakup. Lahko pa pomeni tudi to, da ste vsak njegov del zasnovali, razvili in vdelali. In če je sosed navdušen nad vašim dosežkom, ste v enem primeru ponosni deset minut, v drugem deset let. In v tem je bistvena razlika, ki jo Esa zna prepoznati, je sklenil Novak.