Če povzamemo. Začelo se je z več kot rahlo posmehljivim tonom recenzentov v avstrijskih in nemških dnevnikih; neposredno po premieri na Dunajskih slavnostnih tednih (Wiener Festwochen). Tja so časopisi in agencije očitno poslali kritike, ki se ujamejo z meščansko idejo gledališča kot vzvišene kulturne ustanove prefinjene omike. Sledi nekaj primerov:
Zmeren posmeh: "Da pa se predstava s tem vprašanjem (z vprašanjem fašizma v Evropi in njegovim prepletom s kapitalizmom, op. P. B.) zgolj ukvarja in ne ponudi odgovora nanj, ni treba posebej poudarjati." (Wiener Zeitung)
Neduhovit posmeh: "Naše nasilje in vaše nasilje je okrutna predstava. Njene površine nam vsak dan servirajo že mediji. Vzrokov in razlogov za takšno stanje pa se performans sploh ne dotakne. Uprizoritev, ki te ne obogati, temveč zelo razjezi." (Avstrijska tiskovna agencija)
Neprikrit posmeh: "Režiserju Oliverju Frljiću moramo priznati vsaj nekaj. S svojo novo predstavo Naše nasilje in vaše nasilje se bo zapisal v anale Dunajskih slavnostnih tednov. Kajti tako plehkega, nesmiselnega in tako provokativnega niča še nismo videli." (Kurier)
Vrhunec posmeha: "Predstava, ki traja krepko predolgih 75 minut, ima neprijeten vonj po amaterskem šolskem gledališkem krožku." (Der Standard) In: "Igra je amaterska in dolgočasna, kot v nekakšnem krču se ves čas trudi, da bi šokirala." (Die Presse)

Kratka kronologija napetosti
Poleti se je ob gostovanju na weimarskem Kunstfestu vzdignila 'javnost', ki predstave Naše nasilje in vaše nasilje (v nadaljevanju Nasilje, op. P. B.) sploh ni videla. Vrhunec je sledil nedavno z grožnjami festivalu novih dramaturgij v poljskem mestu Bydgoszcz, da bodo festivalu oziroma gledališču, ki ga organizira, zaradi gostovanja Frljićeve ekipe odtegnili javno finančno podporo. In nato odpoved predstave v Sarajevu oziroma uradna odpoved, saj se je predstava na zahtevo gostov 'anonimno' vseeno zgodila in na spletni strani festivala zdaj ob napovedi Nasilja najdemo pripis "interna izvedba predstave". In še sklep enega izmed koproducentov festivala Zürcher Theater Spektakel, da denarja iz projekta sicer ne bodo umaknili, ne bodo pa predstave gostili.

To zadnjo potezo je direktor Mladinskega gledališča Tibor Mihelič Syed komentiral: "Zürich je predstavo zavrnil domnevno na podlagi estetskih meril; predstava je bila tolmačena skozi estetsko paradigmo v umetnosti, kar je po mojem mnenju napačno pojmovanje takšnih uprizoritvenih postopkov. Ali je šlo za strah pred lastnim občinstvom ali za strah pred financerji, tega ne bomo izvedeli, saj züriški producent z nobenim razlogom ni pojasnil, zakaj predstave ne želi prikazati."
Ko sem sama poskusila dobiti odgovor, me je eden izmed umetniških vodij festivala Zürcher Theater Spektakel Sandro Lunin zgolj vljudno obvestil, da je "na počitnicah … in zato je zdaj res slab trenutek za intervjuje". In podobno tudi njegov sodelavec Veit Kälin; ta je sicer obvestilu o dopustu dodal, da bo po 3. novembru na voljo za pojasnila.
V čem je sploh problem?
"Občinstvo, ki je predstavo potem videlo, se je spraševalo, v čem je pravzaprav sploh bil problem." S tem je Tibor Mihelič Syed mislil občinstvo v Sarajevu, torej tiste obiskovalce festivala MESS, ki so si po napovedi umika Nasilja s programa sami izborili ogled.
In podobno je bilo tudi vzdušje na ljubljanski premieri. Kvečjemu je bilo slišati pripombe o ponovnem poskusu šokiranja s prijemi, ki so že bili videni; ali pa o neutemeljenem kalejdoskopskem nizanju prizorov, ki na videz nimajo nič skupnega.

Tako denimo uvodni samopredstavitvi priseljencev ali pa otrok priseljencev v nekdanji Jugoslaviji že sledi poljubljanje (že v prvi desetini predstave) golih in z arabskimi črkami popisanih igralcev. In kmalu je na vrsti zdaj že notorična gesta, ko igralka s hidžabom iz vagine potegne zastavico države, v kateri predstavo trenutno uprizarjajo. Koreografiran preludij k eksekuciji ujetnikov (verjetno Islamske države), ki morajo pred zadnjim strelom še peti (tudi enega od Shakespearjevih sonetov), se prelije v kratko moralko o ravnanju malih in velikih narodov (oboje 'da je' nacionalizem in megalomanija ali pa zafrustriranost) in pa moralko nam, gledalcem: "/…/medtem ko vi sedite in gledate to predstavo ter se ukvarjate z vprašanji lepote in dolgčasa, se nekdo drug ukvarja z bombami, s katerimi mu Evropa ubija njegove najbližje /…/"

In nato trenutek pozneje sledi radoživa plesna točka ob skladbi Adventure of a Lifetime skupine Coldplay. Pa večerja 'klenih domoljubov', ki si za zabavo priskrbijo begunca in se izživljajo nad njim. In na koncu seveda še tisto, česar vsaj na Poljskem zares ne bi bili pripravljeni sprejeti niti pogojno: arijski Jezus, ki sestopi s križa in posili muslimanko.

Moje kapacitete zadostujejo ravno za svileno zastavo
Vrnimo se za trenutek k tisti zastavici, ki jo potem igralka, Nika Mišković iz reškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca, tako skrbno obesi na trapez. Prav na tem motivu so mnogi želeli Frljiću v obraz vreči obtožbo, češ da gre pri njegovih predstavah za protestniški kič, za plehkost, za nekaj takega, kar denimo švicarski režiser Milo Rau imenuje cinični humanizem, vero v to, da bomo s sodelovanjem v spletnih peticijah rešili vse probleme tega sveta. Ampak, očitek je narobe usmerjen …

Kot je tudi na pogovoru po predstavi pojasnila Miškovićeva, je ta prizor njen 'avtorski prispevek'. Še več, če bi lahko bilo po njeno, če je ne bi omejila njena lastna biologija, bi verjetno še kakšen kritik več pisal o idiotski in ogabni predstavi, ker tak jezik je zares bil uporabljen. Kot je po ljubljanski premieri namreč povedala Miškovićeva, je v nekem trenutku pomislila, da bi lahko iz vagine potegnila cel hidžab (!) in si ga ovila okoli glave; no, hitro je ugotovila, da tega njene biološke kapacitete ne omogočajo. Nekaj časa je bila nejevoljna, nato pa je pomislila, da bi pa z malo svileno zastavico zamisel vendar vsaj približno lahko spravila skozi … malo je še oklevala, kot je dejala: "Tista mala katoličanka v meni, je pomislila na starše, ki bodo prišli na predstavo, tista pankerica v meni pa je rekla: ja, izpeljimo to!" In zato zdaj gledamo zastavico na trapezu.
Poljska konservativna enigma
Z umetniškim vodjem mladinskega gledališča Goranom Injacem in direktorjem Tiborjem Miheličem Syedom smo se srečali prav zaradi odzivov, ki jih je predstava sprožila po Evropi; predvsem pa tudi zaradi odzivov koproducentov, ki so produkciji obrnili hrbet, čeprav so vendar morali vedeti, s čim lahko računajo, če angažirajo Oliverja Frljića. Ampak najprej je vendar treba še nekaj povedati o Poljski, kjer se je zgodil poskus ekonomske cenzure oblasti v Kujavsko-pomorjanskem vojvodstvu, v katerem leži Bydgoszcz, prizorišče festivala novih dramaturgij.

Ta primer napada na svobodo umetnosti lahko dobro pojasni prav Goran Injac, ki je pred prihodom v Mladinsko gledališče več let delal prav na Poljskem. "Na Poljskem je predstava takšno reakcijo izzvala zato, ker ima tam gledališče malo drugačno vlogo v družbi kot pri nas ali drugje v prostoru nekdanje Jugoslavije, kjer vsaj po mojem mnenju ne bi moglo priti do takšnih reakcij na katero koli predstavo. Gledališče je tam pomembnejše. Poljaki imajo gledališče še naprej za največji kulturni proizvod Poljske. Veliko se sledi temu, kar se dogaja v gledališču. In ko to rečem, mislim tako na konservativno desnico kot na neoliberalno levico," pravi Injac.

Nekaj mesecev po njegovem prihodu v Ljubljano so parlamentarne volitve na Poljskem pokazale, da se tam dogaja konservativni obrat ali celo konservativna enigma, kot so to poimenovali nekateri zahodni mediji. In tudi to je ozadje poskusa finančnega pogroma, v katerega je 'vpleteno' Nasilje: "V poljski parlament na zadnjih volitvah ni uspelo priti niti eni levo usmerjeni stranki. Nekakšne konservativne struje, ki jih podpira Katoliška cerkev, ki ima na Poljskem poseben položaj, nas poskuša prepričati, da niso le moralni stražarji, ampak stražarji kulture. Danes religija nima vloge kot nekoč, verske institucije ne funkcionirajo kot denimo še v srednjem veku, ampak kot od 16. stoletja naprej. Gre torej za to, da verske institucije pravijo, mi nismo le vaša vera, mi smo tudi vaša kultura. In ta kulturni prostor se skuša anektirati in se razmišlja, kako bi se vloga institucije Cerkve lahko povečala."
Telefonček prek konservativnih spletnih medijev in portalov
In Poljska je tudi ključ do zapleta v Sarajevu. "Zgodba sarajevskega poziva k prepovedi predstave se je začela na Poljskem, kjer so katoliški krogi in zlasti še kulturno-verski portali začeli širiti dezinformacije. Te so najprej posredovali na hrvaško, hrvaška katoliška skupnost pa naprej na bosansko katoliško skupnost," pravi direktor Mladinskega gledališča. Tibor Mihleič Syed poudari, da ima seveda vsak pravico do objavljanja takšnih pozivov, da pa je "bilo problematično to, da so bili ti pozivi osnovani na prizorih, vzetih iz konteksta, in na podlagi mnenj ljudi, ki predstave niso videli. Zato smo se temu konstantno upirali: kako se lahko na podlagi mnenj ljudi, ki predstave niso videli, izvaja skoraj nekakšen pogrom?"

Mobilizacija Weimarčanov. Ampak tistih, ki ne hodijo v gledališče.
In s kritikami "kar tako na pamet" so se morali soočiti tudi nemški koproducenti; njim pa se s temi glasovi vsaj ni treba boriti, ker ne morejo doseči pogojevanja njihove nadaljnje dejavnosti ali dotoka finančne podpore. Christian Holtzhauer, vodja weimarskega Kunstfesta, ki je Nasilje gostil poleti, tako omeni lokalni časopis, ki "je predstavi namenil zelo dobro kritiko, ki pa je obenem zelo nadrobno opisovala dogajanje na odru. In na podlagi tega opisa so se potem začeli v časopisu oglašati ljudje, ki so se pritoževali čez program in se spraševali, zakaj bi kdor koli na oder sploh želel postaviti kaj takega. Tu je šlo predvsem za ljudi, ki se jim je zdelo, da predstava žali njihova verska čustva. Ampak, kot rečeno, predstave sploh niso videli," poudari Holtzhauer.
Holtzhauer je dramaturg in več let je umetniško vodil državno gledališče v Stuttgartu, še prej pa pomembno berlinsko središče za neodvisne produkcije Sophiensäle. Nemško gledališko občinstvo dobro pozna in prav med gostovanjem Frljićevega Nasilja je podrobno sledil tako ocenam kritikov kot tudi opazkam občinstva: "Naše občinstvo so bolj motile teze, da si je Evropa, zlasti zahodna Evropa sama kriva za teroristične napade, saj naj bi bili ti nekakšno povračilo za milijone ljudi, ki so v zadnjih 20 letih z evropsko pomočjo umrli v arabskem svetu. Številnim gledalcem so se te teze zdele preveč enostavne," pravi Holtzhauer. Doda, da se je nekaterim gledalcem tudi zdelo, da jih Frljić podcenjuje ali pa da ne ve, da se razvija tudi zavest in zavedanje občinstva: "Gledalci ja vedo, da svet ni tako črno-bel, kot to na odru prikaže Frljić. Tako da so številne kritike opozarjale, da je predstava preveč plehka, vsebinsko prozorna in preslabo domišljena. So pa seveda bili mnogi tudi navdušeni, češ da se s Frljićevo pozicijo lahko strinjamo, da predstava poskuša prebuditi našo vest in da je to popolnoma pravilno in tudi pomembno."
Na to se je navezal tudi direktor Mladinskega gledališča: "Veljalo bi omeniti, da so se zlasti dunajske kritike osredotočale na kritiziranje domnevne plakativnosti, pamfletnosti predstave. Ob tem smo nenehno poudarjali, da je, če se predstava ukvarja tudi z reprodukcijo populističnega govora, popolnoma jasno, da bodo sredstva, ki jih uporabljamo, plakativnost, pamflet, črno-belo slikanje sveta itn."
Občinstvo je pogosto preleno in premalo radovedno
Projekt zagovarja tudi Aenne Quinones iz berlinskega gledališča Hebbel am Ufer (HAU), ki je bil prav tako soproducent Nasilja in je predstavo gostil v okviru festivala, posvečenega delu in življenju Petra Weissa, pisatelja in eksperimentalnega filmarja, čigar delo je bilo tudi izhodišče za Nasilje. "Zdi se mi škoda, da so se ljudje čutili napadene," pravi Quiononesova, ki je tudi strokovna sodelavka predstave in ki se je udeležila dunajskega krsta Nasilja: "Zdelo se mi je, da je premalo radovednosti do drugačnih stališč, ki jih sam ne moreš deliti, ampak pričakuješ, da bodo povedali to, kar želiš slišati."
Berlin gotovo ena izmed gledaliških prestolnic Evrope, poleg tega Quinonesova dela v gledališču HAU, središču bolj eksperimentalnih odrskih praks v Berlinu. Ampak vseeno: "To Frljićevo delo se mi zdi zelo razburljivo. Še posebej zaradi te močne estetike in zaradi tega, kar zahteva od igralcev, saj kaj takega v Nemčiji le redko vidimo. In tudi ta Frljićeva potreba, da poskuša raziskati soodvisnost različnih fenomenov v Evropi, se mi zdi pravilno postavljeno vprašanje. In, ja, ta predstava nedvomno spada na mednarodne odre."
Kje je vez s Petrom Weissom?
In še eno, verjetno legitimno, vprašanje. Kaj sploh ima predstava Naše nasilje in vaše nasilje z delom Petra Weissa oziroma z njegovim romanom gorostasnega obsega Estetika upora. V njem je namreč Weiss, sam begunec pred nacizmom in dosmrtni emigrant na Švedskem, na ozadju političnega boja in estetskih spoznanj delavskega gibanja med poskusom organiziranja odpora proti nacizmu skušal razviti idejo estetike oziroma umetnosti, ki bi lahko služila kot orožje proti vsaki obliki političnega nasilja.
Ko omenim, da verjetno pri nas le malokdo pozna Weissa in da ga tudi jaz do pred kratkim nisem, se Holtzhauer le nasmehne: "Oh, za to se ni treba vznemirjati. Tudi pri nas ga poznajo le redki. In zato smo z bralnim maratonom (cel roman, ki ima v gosto potiskani 'paperback' Suhrkampovi izdaji 1196 strani, op. P. B.) na festivalu skušali malo popularizirati njegovo delo." O zvezi med Nasiljem in Weissovo Estetiko upora pa: "Frljić se je vprašal, katere so danes najpomembnejše naloge umetnika, in potem našel temo beguncev, kot jih obravnavajo evropske države. In poskušal podati svoj 'statement'. Nekaj kratkih segmentov iz Weissa v tekstu sicer najdemo, ampak bi vseeno težko presodil, ali delamo predstavi uslugo, če preveč poudarjamo to povezavo s Petrom Weissom."
O Weissu in Nasilju smo povprašali tudi Tiborja Miheliča Syeda, ki smo ga po odločitvi Frljića, da ne želi več govoriti o Nasilju in da se želi v miru pripravljati na naslednji projekt (gre za predstavo Requiem für Europa v državnem gledališču v Dresdnu), 'uporabili za tolmača' Frljićeve navezave na Petra Weissa. "Iz celotnega opusa Petra Weissa smo izbrali nekaj motivov, ki se kot rdeče niti vlečejo skozi citate," pravi Mihelič Syed, "naj omenim dve. Eno je vprašanje umetnosti za proletariat. To je vprašanje, ki ga Oliver naslavlja s sklicevanjem na predpostavko, da je tudi gledališče danes institucija, ki sodeluje v kulturni hegemoniji, da je gledališče stvar privilegiranih družbenih slojev, ki imajo finančna in intelektualna sredstva, ki so sposobni dešifrirati metaforiko predstav. Oliver se temu upre prav z omenjeno reprodukcijo populističnega govora, kjer določene stvari načrtno simplificira, da bi ponudil kritiko buržoaznega gledališča, čeprav smo se načeloma že poslovili od te distinkcije trivialno in umetniško."
V drugi točki je povezava morda bolj očitna: "Gre za vprašanje odrešenika deprivilegiranih množic. To je neki moment, ki ga Weiss že zelo hitro vpelje. Ampak če ima na začetku pri Weissu lik še malodane herojsko ali pa sakralno funkcijo, postane ta funkcija kasneje čisto sekularna. Odrešenik je zdaj zastopnik revnih. In zdaj pridemo do naše predstave. Tisto notorično posilstvo na koncu govori, da odrešenika enostavno ni. Da se sprememba lahko zgodi le skozi spremembo nas samih."
Posmeh meščanskemu občinstvu. Ampak utemeljen?
Je pa mogoče tudi Weissa uporabiti v argumentaciji, da so bili Dunajski slavnostni tedni idealno prizorišče za splavitev Frljićevega Nasilja. Gre vendar za razkošno in eminentno prireditev meščanskega Dunaja. Torej je lahko festival izvrstna kulisa tudi za vse oblike tematizacije možnosti vzpona nacionalsocializma in njegovih paralelizmov v sedanjem svetu; in tako tudi za (poskuse) posmeh(a) gledališkemu občinstvu, ki želi v teatru predvsem uživati v estetskem izkustvu in si po možnosti obenem domišlja, da s tem duhovno napreduje. Ja, odzivi na dunajsko epizodo so pravzaprav morali biti tako posmehljivi, kot so bili. In zato je tudi odločitev 'mladinca', da po Ljubljani na predstavo vabi s plakati, na katere so natisnili naslove oziroma drobne citate iz najbolj 'ubijalskih' kritik.
Ta posmeh občinstvu je sicer dvoumen. Na to namiguje tudi izjava novinarke in publicistke Ženje Leiler. Leilerjeva Frljiću prizna veliko režijsko domišljijo in pravi, da je "njegova avtorska poetika veliko bolj ustvarjalna in koncizna kot pri marsikaterem slovenskem režiserju, ki ga želi v zadnjem času v tej družbeno-kritični ali celo politični angažiranosti posnemati". Omeni pa tudi svojevrsten paradoks: "Problem, ki ga pri njem vidim, pa je sporočilnost njegovih predstav in njegov lasten odziv zunaj te predstave na to predstavo. Tu on na neki način pomete z gledalcem kot z nekom, ki je prišel v gledališče s popolnoma napačnimi pričakovanji, ki želi priti v gledališče kot v varen prostor, v katerem bo priča neke vrhunske estetske uprizoritve, medtem ko mu on sporoča neke čisto druge zadeve. Mislim, da lahko tu govorimo o Frljićevem paradoksu ali pa paradoksu nekaterih naših režiserjev, ki želijo s predstavami napadati sam sistem, v katerem živimo. Obenem pa to počnejo znotraj institucij, ki jih imajo za – kot pravi Frljić – institucije strukturiranega nasilja. Se pravi, da lahko tudi gledališče, ki mu on s tem malce anahronističnim pojmom pravi ideološki aparat države, izrabi za kritiko tega sistema. Vendar pa sam svoje pozicije tu znotraj ne reflektira; ne glede na to, da se v tej predstavi v enem takem brechtovskem odtujitvenem momentu malo posmehne: češ mi to uprizarjamo samo zato, ker je tukaj ena država, ki nam je bila pripravljena dati denar."

Svetina: Mladinsko znova postaja drzen političen oder
Po drugi strani pa pesnik in dramatik Ivo Svetina, ki je tudi sam več let kot dramaturg delal v mladinskem gledališču, prav v Frljićevem Nasilju vidi predstavo, ki se zavestno odpoveduje estetiki v zameno za poudarjanje etike in vrača politično radikalnost na oder te ustanove. Mladinsko je po njegovem mnenju v zadnjem času tudi "natančno razširilo svojo profesionalno strategijo in osvojilo medijski prostor, v katerem odmevajo njihove predstave".
In znova je dokaz tega odmevnost zadnjega projekta, ki ga je Svetina za nas tudi na kratko ocenil: "Naše nasilje, vaše nasilje izhaja iz spoznanja, da je Evropa stara, frigidna gospa, da se je tisti mitološki bik spremenil v enega vola; da so nevarnosti, ki tej Evropi grozijo od zunaj, pravzaprav nevarnosti Evrope same od znotraj. Edino vezivo te Evrope je monetarna unija. Provokativnost te predstave temelji znotraj samih problemov Evrope, ki jih ne zna sama razrešiti. Naj samo kot ilustracijo omenim: Dvanajst zvezdic na evropski zastavi – to je 12 Marijinih zvezdic – pomeni, da ta Evropa hoče temeljiti na krščanstvu, da pa je sama postala žrtev tega v trenutku, ko se je srečala z drugo religijo. Da je sama zakrivila eksodus, ki se dogaja in ko brezdomci, ljudje, ki so izgubili vse, bežijo pravzaprav iz vojnih območij, pri katerih je udeležena tudi Evropa sama. Skratka predstava Naše nasilje, vaše nasilje je opomin s klicajem, da take Evrope ne maramo, je nočemo imeti."
Evropa hoče eksote držati na distanci
Ja, Evropa … Prav res drži tisto iz uvoda, da je Frljić preprosto eksotično blago na gledališkem trgu. Tudi še lani, ko je v münchenskem Residenztheatru na oder postavil predstavo Balkan macht frei (Balkan osvobaja), je bil Frljić ljubljenec. Je bilo pač prikupno in ravno prav subverzivno, da je povlekel analogijo med Marxovo komunistično pošastjo oziroma proletariatom, ki straši po Evropi, ter novimi 'Balkanci', ki kot pošast po Evropi iščejo delo, ga odžirajo klenim domačinom in nižajo urne postavke.
Že takoj ko pa Frljić kot hipotezo predlaga upoštevanje dediščine kolonializma in sodelovanje Evrope pri 'reševanju' Bližnjega vzhoda kot osnovo sedanje begunske krize, kot osnovo za rojstvo novega (lumpen)proletariata, je seveda vse narobe. Pozicijo Oliverja Frljića bi morda lahko primerjali celo s položajem Judov v kulturnem življenju Evrope v obodbju pred postopno politično emancipacijo Judov skozi 19. stoletje. Izjemni Judje so bili tolerirani, tudi (skrivoma) občudovani, a niso smeli imeti želja, da bi postali resnični polnopravni člani večinske družbe, kaj šele, da bi po njej udrihali. Podobno Frljić. In zato je Frljić zdaj odvraten; Frljić je nesramen; Frljić je kičast; Frljić je plehek …
Seveda Frljić ni nič od tega, kadar pa je, je to z namenom. Predvsem pa je ključno Naše nasilje in vaše nasilje gledati kot naslednje dejanje v Frljićevem opusu, nekakšen nov učni komad, saj lahko njegovo poslanstvo primerjamo tudi z Brechtovim. In če nekateri želijo napis na zidu iz kant za bencin DAS PETROLEUM STRÄUBT SICH GEGEN DIE FÜNF AKTE (Nafta se upira petim dejanjem) razumeti kot Frljićev poskus, opravičiti in utemeljiti svojo spodletelost pri oblikovanju koherentne dramaturgije, so zgrešili poanto. Dejansko gre v nasilju za temo, ki je ne moreš spraviti v pet dejanj ali v katero koli drugo koherentno formo. Samo pomislite na bliskovito in kaotično menjavanje stanja na Bližnjem vzhodu; mar lahko tragedijo v Alepu in zadnjo v Mosulu spravite v pet dejanj? Seveda ne. In dejansko za vsem tem tiči vprašanje nafte. Ja, nafta res lahko teče čez meje; tudi čez ozemlja sovražnih držav; tudi sovražne države jo (po večini) prepustijo čez svoje ozemlje do tekmic. Ljudje te sreče nimajo. In, ja, o tem govori Oliver Frljić.