Ne moreš predvideti, kdaj bo prišla. Včasih je niti prepoznaš ne. Je pa še vedno, kot veliko drugih duševnih motenj in bolezni, stigmatizirana.

Na človeka z depresijo še vedno gledamo z nekoliko nezaupanja. Če naredi kaj, kar nas preseneti, ali če česa ne naredi tako, kot smo pričakovali, že mislimo, da je vzrok takemu vedenju depresija. Če bi se to zgodilo nekomu drugemu, ki depresije nima, bi seveda njegovo vedenje mirno spregledali.

Seveda se človek vpraša, ko mu uspe prepoznati depresijo, zakaj se je pravzaprav naselila vanj. Ne obstaja en sam vzrok. Lahko gre za stres, za obilico dela, ki ga ne zmoreš več, morda je vzrok smrt bližnjega, morda želimo vsem ustreči in vse narediti najbolje, kar se da in je razkorak med našimi lastnimi pričakovanji in dejanskostjo prevelik, tako velik, da postane silno boleč. Lahko se začnejo oglašati neprijetni dogodki iz preteklosti, ki so že kdaj poprej zavozlali našo dušo. Morda smo s kom v nerazrešenem konfliktu ... Še veliko bi lahko naštevali ... Ampak vsak človek je unikum, vsak doživlja samega sebe in okolje drugače. Zato se tudi na izzive življenja odziva vsak drugače.

Dejstvo je, da se nam en steber poruši, in če imamo le en steber, na katerega se opiramo, se zrušimo. Ne moremo iskati krivca za depresijo, še najmanj okriviti človeka, ki to bolezen ima in se z njo vsak dan sproti bojuje proti lastni bolečini in otopelosti.
Izjemno težko je ljudem, ko živijo z depresijo. Težko je razumeti njihovo temo, brezvoljnost, obup. Zato lahko sodimo popolnoma napačno o njih. Zdi se, da so leni, da se jim nič ne da, da so namenoma brezbrižni, v resnici pa jih je ena sama skrb.

Prav tako, kot smo lahko zadržani do ljudi z depresijo, imamo predsodke tudi do zdravljenja motnje z antidepresivi, čeprav zazdravljeni bolniki, ki so trpeli za hudo depresijo, sami povedo, da brez zdravil ne bi šlo, da bi zagotovo popolnoma obupali.

Zdravljenje depresije je dolgotrajno, odvisno seveda, v kako hudi obliki se je pojavila. Pri vsakem človeku se pokaže drugače, nimajo vsi ljudje enakih simptomov. Zato je nujno, da zdravniku povemo vse podrobnosti doživljanja te duševne motnje. Dejstvo je tudi, da se ljudje različno odzivamo na oblike zdravljenja.

Veliko pomagajo tudi pogovori, telesna dejavnost, sprehodi v naravo, a kaj, ko takrat človeku ni do tega, saj se izogiba stiku z ljudmi in se še iz postelje težko dvigne. Popolnoma izgubi voljo do

življenja in opusti celo tiste dejavnosti, ki jih je prej opravljal z največjim veseljem in so ga navduševale. Kolegica mi je pripovedovala, da je vsak dan začutila novo zmago, že ko ji je uspelo odnesti smeti, kaj šele, ko se je po dolgih mesecih sama odpravila v trgovino. In tako je vsak dan naredila kakšen korak več. Prav ti mali koraki, a velike zmage, so ji počasi začeli vračati izgubljeno samozavest.

Pomembno je misliti tudi nase, se imeti rad, saj je naše življenje premiera brez reprize, skušajmo poskrbeti zase in se kdaj tudi odpočiti, si vzeti čas zase in pozabiti na listek, kje piše, kaj vse bi morali še odkljukati danes. Predvsem pa se ne smemo zapreti vase, umik vase je simptom depresije, ne pa njeno zdravilo.

Čeprav sem zgoraj napisala, da je depresija še vedno precej stigmatizirana, lahko moji sogovorniki potrdijo ravno nasprotno. Odprto in brez zadržkov so spregovorili o težavah z depresijo in zdravljenju Mateja Mlakar, Tanja Habjan in Nace Junkar, povabilu pa se je odzvala tudi psihiatrinja prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek in delila z nami dragocene izkušnje iz svoje prakse z obolelimi za depresivno motnjo.