Jan, Pandora, Enkelad, Rea, Mimas. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Jan, Pandora, Enkelad, Rea, Mimas. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute

Agencijinemu seznamu skoraj 60 posnetkov smo na MMC-ju dodali še nekaj drugih, pozornosti vrednih fotografij. Vabljeni k ogledu spodnje galerije.

Priporočamo ogled v celozaslonskem načinu. Opozorilo mobilnim uporabnikom: nekatere datoteke so večje od 1 MB.

Kvintet lun se na ogled postavi
Jan, Pandora, Enkelad, Rea, Mimas. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Saturnovo poletje
Še celoten Saturn s severno polovico v poletju. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Saturn v infrardečem.
Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute/Kevin M. Gill Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute/Kevin M. Gill
Saturnov šestkotnik
Skozi Saturnove letne čase, ki trajajo približno osem let, se spreminja tudi barva planeta. Razlika na severnem polu nastaja, ko se planet bliža svojemu poletnemu enakonočju. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute/Hampton University Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute/Hampton University
Šestkotna zbirka neviht
Saturnov šestkotnik, ki bi zlahka pogoltnil celo Zemljo, leta 2012. Pri fotografiji so uporabljene tudi očesu nevidne valovne dolžine svetlobe, zato so barve nekoliko drugačne. NASA/JPL-Caltech/SSI/Hampton University Foto: NASA/JPL-Caltech/SSI/Hampton University
Saturnov šestkotnik
Severni pol leta 2012 v očesu vidni svetlobi. Foto: NASA/JPL-Caltech/SSI Foto: NASA/JPL-Caltech/SSI
Saturnov severni pol
Središče šestkotnika, ko ga je prvič po desetletju neposredno osvetlilo Sonce. Posnetek je tudi v infrardeči svetlobi. Foto: NASA/JPL-Caltech/SSI Foto: NASA/JPL-Caltech/SSI
Mimas
400-kilometrska luna Mimas daje vtis, da bo pravkar udarila v prstane. V resnici so 45.000 kilometrov stran. Kljub temu jih s svojo težnostjo upogiba. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Led in sence
1.062 kilometrov velika Tetija navidez lebdi nad prstani, v resnici pa je v ozadju planet. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Diona
Saturn, njegovi prstani in Diona, vse na enem posnetku. Boljših zelo dolgo ne bo, saj za zdaj Cassinijev naslednik ni v načrtu nobenega naroda. Fotografija je nastala 17. avgusta z razdalje 73.000 kilometrov. Ločljivost znaša štiri kilometre na piko. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Dionini kontrasti
1.110-kilometrska Diona je polna kontrastov. Površje je polno temnih planjav in kraterjev, pomešanih s svetlimi tektonskimi linijami, posledicami vročine iz notranjosti. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Zvezdni dodatek
Na večini Cassinijevih fotografij ni najti zvezd. Planet in prstani so namreč precej svetlejši od njih, čas odprtja zaslonke pa je temu prilagojen. Občasno pa se le kakšna najde, kot na tej fotografiji malo nad prstani. Najdemo tudi luni Diono in Epimetej. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Panove vragolije
28-kilometrski Pan si je izdolbel pot med prstani. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Kdo je bil?
Nekaj je zmotilo prstan F. Na delu ni bila 81-kilometrska luna Pandora (spodaj desno), temveč interakcija snovi znotraj prstana, t. i. curki. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Epimetejevo težko življenje
113-kilometrski Epimetej je preživel večje številko trkov, ki so ga pustili razbrazdanega in nepravilne oblike. Fotografija je nastala z oddaljenost 2.700 kilometrov. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Prepleteni prstani
Prstani se prepletajo na navidez nemogoč način. V resnici pa jih Cassini vidi pred planetom, na katerega mečejo senco in ustvarjajo optično iluzijo. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Tri v enem: Lune Tetija, Hiperion in Prometej
Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Veliki prepad
V 4.800-kilometrski razmak med prstanoma A in B bi lahko vtaknili planet Merkur. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Vodnati svet
Tako Enkelad kot prstani so vodnati. Luna je z vodo in ledom prekrita, prstani pa so prav tako večinoma sestavljeni iz vodnega ledu. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Rdeči loki na Tetiji
Izvor rdečih črt na luni Tetiji je neznan. Barve na fotografiji so sicer nekoliko ojačane. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute/Lunar & Planetary Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute/Lunar & Planetary Institute
Pastir in čreda
Luni Pandora in Prometej s težnostjo skrbita za obliko in ohranjevanje prstana F. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Veliki ipsilon
Vijugast pojav na 500-kilometrski luni Enkelad je tektonskega izvora. Debeli ledeni oklep se ves čas spreminja, podobno kot tektonske plošče na Zemlji. Na preoblikovanem površju zato skorajda ni kraterjev. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Severni pol
Severni pol Enkelada v nasprotju z južnim ni posejan z gejziri, je pa vseeno snežnobel, saj material južnih gejzirjev pride tudi do njega. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Sneženi mož na Enkeladu
Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Razrvani severni pol Enkelada
Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Enkelad od blizu
Ledena luna s 124 kilometrov oddaljenosti. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Enkeladovi gejzirji
Curke vode osvetljuje Sonce iz ozadja. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Enkelad
Gejzirji skozi posebne znanstvene instrumente. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Enkelad
Karta temperature na južnem polu Enkelada kaže na prebijanje vroče vode navzven. Foto: NASA/JPL/GSFC/SwRI/SSI Foto: NASA/JPL/GSFC/SwRI/SSI
Luna Enkelad zahaja.
Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Skozi Titanovo meglo
Luna Titan v očesu vidni ter infrardeči svetlobi. Slednja omogoča pogled do površja. Podoba je sestavljenka iz več posnetkov, nastalih na razdalji okoli 10.000 kilometrov. Foto: NASA/JPL/University of Arizona/University of Idaho Foto: NASA/JPL/University of Arizona/University of Idaho
Titanov Šangrila
Stotine peščenih sipin na Titanu, ki spada med Zemlji najbolj podobna telesa Osončja. Cassini je posnetek izgotovil v radijski svetlobi, da se je prebil skozi gosto, megleno atmosfero lune. Sipine se nahajajo poleg morja Šangrila. Foto: NASA/JPL-Caltech/ASI Foto: NASA/JPL-Caltech/ASI
Titan, Huygens
Posnetek Huygensa med spustom na Titan. Črne črte so metanotoki. Foto: NASA/JPL/ESA/University of Arizona Foto: NASA/JPL/ESA/University of Arizona
Titan, Huygens
Sestavljanka 30 Huygensovih fotografij, nastalih na višin med 13 in 8 kilometrov. Področje je široko okoli 30 kilometrov. Foto: NASA/JPL/ESA/University of Arizona Foto: NASA/JPL/ESA/University of Arizona
Titan, Huygens
Prvi barvni posnetek Titanovega površja. Kamne je zdolbla erozija tekočin. Veliki so do 15 centimetrov in od 30 centimetrov stran od kamere. Huygens je pristal na obali večjega jezera. Foto: NASA/JPL/ESA/University of Arizona Foto: NASA/JPL/ESA/University of Arizona
Titan, Huygens
360-stopinjska panorama, nastala med spustom. Foto: NASA/JPL/ESA/University of Arizona Foto: NASA/JPL/ESA/University of Arizona
Izginjajoči otoček
Foto: V metanovem morju Ligeia Mare je v nekaj letih zrastel skrivnosten otok in tudi izginil. Foto: NASA/JPL-Caltech/ASI/Cornell
Severni pol Titana
Mozaik številnih posnetkov Cassinijevega radarja sestavlja mozaik severne poloble Titana. Luna je edino človeštvu znano nebesno telo, ki ima reke in morja. Foto: NASA/JPL-Caltech/ASI/USGS Foto: NASA/JPL-Caltech/ASI/USGS
Ogenj in led
Največja in druga največja Saturnova luna, Titan (5.150 kilometrov) in Rea (1.528 kilometrov) se na ogled postavita. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Zagrnjen
Luno Titan so zagrnili prstani. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Titan in Saturn
Saturnova največja luna Titan po premeru prekaša tudi planet Merkur. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Vrtinec na južnem polu Titana
Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Prosojni prstani
Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
V Saturnovi senci
Saturn se postavi med sondo in Soncem. Cassini je izkoristil priložnost in odkril dva poprej neznana, precej drobna in bleda prstana. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Saturn
Še z malo drugačne zornega kota. Na posnetku so vidni Zemlja, Mesec, Venera in Mars. Celotno notranje Osončje, torej. Foto: NASA/JPL-Caltech/SSI Foto: NASA/JPL-Caltech/SSI
Dan, ko se je nasmehnila Zemlja
Leta 2013 je Nasa vnaprej napovedala, kdaj bo Cassini kamero usmeril proti Zemlji, in pozvala ljudi, naj se takrat zazrejo v nebo in se nasmehnejo. Cassini jih seveda ni posnel, je pa Zemljo upodobil kot bledo modro piko. Tudi Mesec je ujel. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Modra pika ni Zemlja
Dva planeta na eni fotografiji - modra pika nad prstani je sosednji Uran. Razdalja med tirnicama je milijardo in pol kilometrov. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Drobna Tetija
... jo najdete? NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Sivo jajce
3-kilometrska Metona. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Najbližji oblet Dione
Cassini je Diono leta 2011 obletel z 108.000 kilometrov oddaljenosti. V objektiv je ujel še luni Epimetej in Prometej. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Velika bela nevihta
Enkrat na Saturnovo leto, ki traja skoraj 30 Zemeljskih, severni pol zajame velika bela nevihta. Cassini jo je (od blizu) posnel prvi. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Helena
36 kilometrov velika Helena. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Saturn
Saturn v infrardeči svetlobi leta 2008. Foto: NASA/JPL/ASI/University of Arizona Foto: NASA/JPL/ASI/University of Arizona
Saturn
Prav tako v infrardeči svetlobi je Cassini uspel posneti južni sij. Foto: NASA/JPL/ASI/University of Arizona/University of Leicester Foto: NASA/JPL/ASI/University of Arizona/University of Leicester
Titan
Kljub minus 180 stopinjam Celzija ima Titan vreme. S posebnimi instrumenti je Cassini posnel oblake globoko v atmosferi. Iz njih na površje dežujeta etan in metan. Foto: NASA/JPL/University of Arizona/University of Nantes/University of Paris Diderot Foto: NASA/JPL/University of Arizona/University of Nantes/University of Paris Diderot
Četvorka
Še lunarna četvorka, ki jo sestavljajo Epimetej, Jan, Prometej in Atlas (od leve proti desni). Foto: NASA/JPL/Space Science Institute Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Saturnovi prstani, prstan A, prstan B
Od daleč precej enolično, a od blizu precej razgibno. Saturnovi prstani poleg razlike v debelini (od 10 metrov do kilometra) ustvarjajo tudi raznolike navpične strukture. Ti stolpi se dvigajo daleč navzven, saj so visoki do dveh kilometrov in pol, ter mečejo dolge sence. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Saturnovi prstani
Saturnovi prstani, kakor bi jih barvno videlo človeško oko. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Saturn, Pan
Podrobnosti neštetih prstanov in eno presenečnje med njimi. (Luna Pan). Foto: NASA/JPL/Space Science Institute Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Sence
Foto: NASA/JPL/Space Science Institute Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Dafnis
7-kilometrska Dafnis povzroča valove v sosednjem prstanu. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Pred velikanom
Dioni dela družbo še Mimas (396 kilometrov premera). Matični Saturn je neprimerljivo večji, njegov premer znaša 120.700 kilometrov. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Pandora
84-kilometrska Pandora je bolj podobna asteroidom kot Mesecu. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Pan
Nenavadna oblika 35-kilometrska Pana. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Nočna izstrelitev leta 1997
Foto: NASA Foto: NASA
Saturnov sistem
Ponazoritev obsega Saturnovega sistema in lokacij nekaterih do zdaj omenjenih lun. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Cassini
Zadnji delovni dan upravljanja Cassinija. Foto: NASA/Joel Kowsky Foto: NASA/Joel Kowsky
Cassini
Kako je Cassini krožil skozi Saturnov sistem. Serija poslednjih orbit je z modro barvo. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Še zadnjič
Poslednja fotografija, ki prikazuje mesto potopa. Posneta je bila z oddaljenost 634.000 kilometrov. Zatem so kamero ugasnili, ker bi njeni podatki zavzeli preveč prostora na komunikacijski liniji domov. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Saturnovo poletje
Še celoten Saturn s severno polovico v poletju. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Saturn v infrardečem.
Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute/Kevin M. Gill Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute/Kevin M. Gill
Saturnov šestkotnik
Skozi Saturnove letne čase, ki trajajo približno osem let, se spreminja tudi barva planeta. Razlika na severnem polu nastaja, ko se planet bliža svojemu poletnemu enakonočju. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute/Hampton University Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute/Hampton University
Šestkotna zbirka neviht
Saturnov šestkotnik, ki bi zlahka pogoltnil celo Zemljo, leta 2012. Pri fotografiji so uporabljene tudi očesu nevidne valovne dolžine svetlobe, zato so barve nekoliko drugačne. NASA/JPL-Caltech/SSI/Hampton University Foto: NASA/JPL-Caltech/SSI/Hampton University