Kopičenje odpadne embalaže na dvoriščih komunalnih podjetij je v Sloveniji znova vzbudilo pozive h gradnji sežigalnice. Razpravlja pa se tudi o možnosti sežiganja odpadkov v šestem bloku Termoelektrarne Šoštanj ali v katerem od preostalih za to "primernih" objektov, kot so Salonit Anhovo, Vipap Krško, Lafarge Cement, Energetika Maribor in Termoelektrarna Trbovlje. A večina omenjenih objektov bi za okoljsko znosne izpuste dima potrebovala zelo draga prilagoditvena dela, visoke investicije pa bi najverjetneje odnesle dobiček, ki si ga obetajo njihovi upravljavci.

Tako v Sloveniji, kot verjetno tudi drugod po Evropi, se kot primer dobre prakse predstavlja dunajska sežigalnica. "Sredi Dunaja sežgeš, kar hočeš, pa ni nobenega vpliva na okolje, to pa je super, ker ven dobiš še energijo," poenostavljene predstave zagovornikov sežigalnic ponazori Uroš Macerl iz Eko kroga in doda: "A dejstvo je, da povsod, kjer se je v Sloveniji do danes sežigalo, to ni bilo niti približno podobno dunajski sežigalnici." Macerl ob tem spomni na barbarski sežig odpadkov v Lafargeu: "Brez vseh čistilnih naprav, z emisijami najbolj nevarnih strupov, s slabim nadzorom in meritvami, s toliko goljufijami ... To ni primerljivo z dunajsko sežigalnico."
Okolju "prijazna" sežigalnica ne prinaša dobička
Zaradi slabih izkušenj s slovenskimi inšpekcijskimi službami in profitno naravnanega načina razmišljanja Macerl prav tako ni navdušen nad idejo, da bi TEŠ 6 usposobili za sežig odpadkov: "Prepričan sem, da bi marsikdo iz TEŠ-a to izgubo, ki povzroča sive lase, rad pokril s sežiganjem odpadkov. A dejstvo je, da je to, če poskrbiš za tako kakovostno čiščenje izpustov, kot ga imajo na Dunaju, velika investicija. Drago je tako obratovanje kot vzdrževanje in potem ni več dobička. Oni pa hočejo ustvariti dobiček, da bodo pokrili izgubo. A dobiček ustvariš lahko le, če malo vlagaš – z minimalno prilagoditvijo peči. Če pa hočeš stvar narediti dobro, potem to stane. Dunajska sežigalnica ne dela dobička," pravi Macerl in doda, da je zanimivo, da pri nas zagovorniki sežigalnice ocenjujejo, da bi ta stala med 80 in 90 milijoni evrov, medtem ko je dunajska sežigalnica, kot najsodobnejša sežigalnica v Evropi, pred nekaj leti samo za posodobitev namenila 120 milijonov evrov. "Mi pa bi dali za sežigalnico manj, kot je bila pri njih posodobitev," ugotavlja Macerl, ki ne dvomi, da bi bila zaradi "prihranka" zopet najbolj oškodovana okolje in zdravje ljudi.

Doreči moramo, kaj bo šlo v peč in kaj prišlo iz dimnika
"Če se pogovarjamo o sežigu odpadkov, bodimo pošteni in transparentno primerjajmo: kaj gre na Dunaju v peč in kaj bi šlo v Sloveniji v peč? Katere naprave uporabljajo na Dunaju za čiščenje dimnih plinov? Naj točno analizirajo dunajsko sežigalnico, katere so tam naprave in koliko stanejo. Njihov nakup, obratovanje in vzdrževanje, da na Dunaju iz dimnika pride tisto, kar pride. Potem pa primerjajmo, kaj bo v Sloveniji prišlo iz dimnika, če bomo eventuelno začeli sežigati odpadke, in kaj pride ven na Dunaju. Ko bomo te tri parametre, torej kaj gre v peč, katere naprave se uporabljajo za čiščenje dimnih plinov in kaj pride iz dimnika, dorekli, potem naj se o tem pogovarjajo," je jasen Macerl, ki mimogrede pripomni, da dialoga med civilnimi pobudami in ministrstvom za okolje in prostor že zdavnaj ni več.

Za ministrstvo za okolje je sežig neizogiben
"Brez dodatnih možnosti toplotne obdelave odpadne embalaže v Sloveniji ne bo šlo. Trg za odpadno embalažo se je v zadnjem letu, dveh močno spremenil," je po sestanku s predstavniki Združenja centrov za ravnanje z odpadki Slovenije dejala ministrica za okolje Irena Majcen. Opozorila je, da so se količine odpadkov, ki jih je bilo v preteklih letih mogoče odpeljati v sosednje evropske države, občutno zmanjšale: "Zato torej ni več mogoče tega početi in si predstavljati, da bo Slovenija zmogla brez tega ukrepa." Ob tem je ministrica prosila, naj upoštevamo trenutno politično stanje, ter dodala, da bo treba vprašanje sežiganja odpadkov vsekakor kmalu politično prediskutirati.

Direktor Snage: Sežig ne sme biti prepuščen trgu ali lokalnim oblastem
V točki, da gre pri sežiganju odpadkov za politično vprašanje, se z ministrico strinja tudi direktor Snage Janko Kramžar. Na vprašanje, ali v Sloveniji potrebujemo dodatne kapacitete za sežig, je odgovoril, da trenutno ja, a ob tem opozoril: "A taki objekti se ne postavljajo za eno, dve, pet ali deset let. Država je tista, ki mora oceniti trenutno stanje in perspektivo za naslednjih 30 let." Kramžar meni, da gre morda celo za evropsko vprašanje: "Nekatere države, vemo, utemeljujejo svoj sistem ravnanja z odpadki na energetski izrabi, od skandinavskih držav do Nemčije itn. A če se bodo začeli uresničevati cilji krožne ekonomije po večjem deležu recikliranja, se bo verjetno na drugem delu Evrope zgodilo, da bodo nekatere kapacitete celo prevelike." Kramžar zato še enkrat poudari, da se bo stanje čez dve ali tri desetletja zagotovo spremenilo, zato odločitve o večjih kapacitetah za sežig odpadkov po njegovem mnenju: "Ne bi smele biti prepuščene niti na lokalni ravni niti izključno trgu, ampak bi to moralo biti regulirano v okviru javne družbe."

Pri ravnanju z odpadki mora imeti prednost njihova ponovna uporaba. Šele za ostanek odpadkov, ki ga ni mogoče znova uporabiti, reciklirati ali kompostirati, je primerna rešitev sežig, ker kljub vsemu predstavlja manjše zlo kot odlaganje oziroma zakopavanje odpadkov v zemljo. "Primarno smo mi zadolženi za preprečevanje, recikliranje in ločeno zbiranje odpadkov. Tako ni nobenega konflikta v tem, če mi poskrbimo za te prioritete, za ostanek pa poskrbi država," je pojasnil Kramžar, ki je še enkrat poudaril, da ravnanje z odpadki ne bi smelo biti prepuščeno trgu, saj z okoljskega vidika ne bi bilo dobro, da bi prihajalo do konkurence med objekti znotraj sistema za ravnanje z odpadki.

Odpadek mora biti drag
"Morda se sliši smešno, a odpadek mora biti drag, ker če bo poceni, jih bomo imeli preveč, se jih ne bomo nikoli rešili in nikoli zmanjšali. Samo če bo odpadek problem in če bo drag, bomo uporabili svoje možgane, zmanjšali količino in proizvodnjo odpadkov. Če pa bo odpadek poceni, potem problema zmanjševanja količine odpadkov, ponovne uporabe in redizajna izdelkov nihče več ne bo reševal, ker smo se ga že "rešili" na barbarski način," pa pravi Macerl.

Premalo pritiska se tako po mnenju Macerla kot Kramžarja izvaja na same proizvajalce. V Sloveniji embalažnino plačujejo le velika podjetja, ki na trg letno prispevajo več kot 15.000 ton embalaže, hkrati je na trgu vse več t. i. slabe plastike, ki ni primerna za predelavo, kvečjemu za sežig. "Prav ekonomska funkcija embalažnine bi morala biti ta, da bi navajala trgovce, proizvajalce in uvoznike, da proizvajajo in uporabljajo tako embalažo, ki jo je mogoče čim preprosteje bodisi ponovno uporabiti bodisi snovno izrabiti. Dokler tega ekonomskega pritiska ni, bodo proizvajalci verjetno ostajali tam, kjer so," je prepričan Kramžar, ki je še dodal: "Za nek material, ki ga je lahko reciklirati, bi moral definitivno biti strošek nižji kot za tistega, ki ga je težje reciklirati." V zadnjih letih pa se cene embalažnine v Sloveniji celo znižujejo, zato pravega pritiska na proizvajalce ni.