Sindikat odklonskih entitet, platforma robnih urbanih žanrov, prvi letni shod slabo prilagojenih, ekshibicionistično naravnane aktivnosti nenormiranih pojavov iz podzemnih rovov in skritih uličnih zavojev alternativne scene – s temi nadvse primernimi oznakami je Emanat, zavod za razvoj in afirmacijo plesa in sodobne umetnosti, napovedoval novo festivalsko platformo predstav z elementi sodobnega kabareta, nove burleske, kvira, ironije, satire, groteske.

Prizorišča na Metelkovi in Španske borce je tako zapolnila edinstvena platforma ustvarjalcev, ki iščejo užitek v performiranju in se poigravajo z normativnimi identitetami ter življenjskimi praksami in podobami popkulturnega kapitalizma. Njihov princip je reciklaža in prilastitev, vsesplošno poplavo normiranih podob in pojmovanj pa v ustvarjalni igri neobremenjenega (kdo bi rekel, politično nekorektnega) preigravanja in razgaljanja ter nestrinjanju s pravili igre razgradijo v fluidnem potrjevanju življenja, njegove iskrivosti in raznolikosti.

Tovrstni žanri obujeni vstopajo v sodobne uprizoritvene prakse in performanse od devetdesetih let 20. stoletja dalje, zanje pa je značilno, da večinoma nastajajo z nizkimi sredstvi in se izvajajo v manjših ali klubskih prizoriščih, kjer se v intimnejšem, skorajda sozarotniškem ozračju z občinstvom neposredno, ironično in tudi subverzivno poigravajo z uveljavljenimi, večinskimi, vsakdanjimi, tradicionalnimi pojmovanji in podobami. Na samoironiji položaja takšnih robnih uprizoritvenih praks se je utemeljil tudi Sindikat, s poudarjanjem dražljivega vznemirjenja, ustvarjalne ironije, necenzuriranosti in fluidnih identitet "odpadnikov" na eni ter z reciklažo slovenskih predstav neodvisne scene, katere postprodukcija se ne podpira, na drugi strani.

Glasbeni verski obred
Zaničniška verska skupnost Andreja Rozmana – Roze svojo vero v slovenski jezik in kulturo širi že od leta 2009. V Zaničniškem odmaševanju Roza kot Kenguru vodi radosten verski obred, v katerem verniki "zaničniki" – občinstvo – prisluhnejo pridigam, se pridružijo molitvi za ničti davek na slovenski jezik, za ljubezen, življenje brez strahu in vojn, za nično revščino, za državo, ki služi državljanom in ne kapitalu ipd., lahko pa tudi zaplešejo. Rozin verski kabaret se v veliki meri odvije skozi mozaik glasbenih točk, ki se povsem prostodušno sprehodijo skozi raznolike žanre od domačijskih napevov do pankovskih, rokenrol, kantri ali revolucionarnih skladb. Roza si izposoja melodije znanih pesmi in jih reciklira z lastnimi besedili, kot pritičejo zaničniški veri, v priložnosti ustreznem aranžmaju spremljajočih pevcev in glasbenikov pa tako Slovenskega naroda sin kot Hallelujah ali kakšna tretja zazvenijo kot nove himne malce uporniške skupnosti, ki svoje vere v človeka ne (pro)da. Kengurujev govorniški oder je črna kanta za smeti, kar lahko razumemo, kakor hočemo, a Roza tja z vehementnim zamahom odmetava hinavščino in laži sodobne demokracije, 'verska skupnost' pa se pri tem še prav dobro zabava.

Performativni užitki kvirovske pozicije
Reciklaža temeljno zaznamuje tudi tehnoburlesko Tatovi podob, ki v polnosti udejanja performativni užitek kvirovske pozicije. Pojem kvira (queer) se je v 90. letih prejšnjega stoletja pojavil kot kritika vseh normativnih identitet, pa naj gre za heteronormativnost ali homonormativnost, kot je opredeljeno v LGBTQ slovarju na spletni strani Legibitre. Njegova prvotno slabšalna konotacija se je transformirala v rabo, ki presega binarnost spola in koncepte normalnosti. Kot je poudarila Lana Zdravković v predavanju Politični potencial estetike drag in kvir je pojem kvir izvirno neidentiteten oziroma identiteto razume kot fluidno pozicijo in pri tem preči tako kategorije spola, razreda in rase, v tem odnosu do vsakršne socialne hegemonije in oblasti je tudi revolucionaren in subverziven.

Lahko rečemo, da v širšem preseku obstoječih uprizoritvenih in družbenih praks Tatovi podob predstavljajo revolucionarno ali vsaj presežno gesto, ki v krogu privržencev – in ta se konstantno širi vse od nastanka nenehno spreminjajočih se Tatov leta 2013 – deluje kot osvežitev in poživitev od utrujenih in utrujajočih se pojmovanj in klišejev. Skupina performerjev v Tatovih podob si neobremenjeno prisvaja podobe popkulture in uveljavljenih družbenih vlog, jih preobrača, s karikiranjem iz njih izvabi njihov inherenten absurd in razkrije perverzijo statusne hierarhije in želje, ki jo vzpostavlja. Podobe moškosti in ženskosti, moči, lepote in romantičnega upanja se v posameznih zabavnih točkah, ki se jih performerke in performerji lotevajo brez tabujev, raztopijo v nič in osvobodijo lažne embalaže. Performerka z umetniškim imenom Rebellious KITCH Controversy pa poskrbi tudi za lucidni politično naravnani točki s sladko-histerično izvedbo "volilnega telesa" in boginje sredi utripajočih evropskih zvezdic ob melodijah evrovizijske zmagovalke Insieme.

Poleg burlesknega kolektiva Feminalz, ki ustvarja Tatove podob, v slovenskem prostoru elemente burleske, kabareta in kvira razvija več pogosto nehierarhično organiziranih kolektivov, katerih člani so se večinoma udeleževali delavnic s tujimi performerji na festivalu Mesto žensk ali v okviru Emanata. Takšni žanri so na splošno navdihujoči tudi znotraj skupin, kot so gejevska, lezbična, kvir, transspolna in feministična gibanja. Kabaret Tiffany, uprizoritveni laboratorij, v okviru katerega ustvarjalci/ke LGBTIQ razvijajo kratke odrske točke, je predstavil nekaj zapeljivih performativnih prizorov in točk sinhroniziranega petja kraljic in kraljev preobleke, kolektiv ImproŠke v improvizacijski predstavi Stereobabe naslavlja in subvertira stereotipe ženskosti, kolektiv Fem TV s svojo istoimensko gledališko serijo parodira v televizijske šove in informativne oddaje s kritiko družbenih tem, povezanih s spolom in seksualnostjo. S "celovečerno" predstavo pa je nastopil Daniel Petković kot Lady Anous, diva po videzu, hipohondrično obsedena po karakterju in presežna v identiteti. V Lažni dojki, ki jo je zasnoval Urban Belina, Petković spretno naseli figuro zgovorne dame, ki motovili o svojih zdravstvenih prigodah in domnevah ob vseh sortah bolezenskih možnosti, a se ob pretiranem zapletanju v medicinske strokovnosti le počasi prebija do pravega razloga svojih težav in najzanimivejšega potenciala predstave, lažne dojke kot enigmatičnega izrastka in prikladnega absurda za razvijanje uprizoritvenega materiala o spreminjanju spola.

Osebna in družbena biografija kvira
Letošnji Sindikat je med slovenskimi predstavami gostil tudi Raya Filarja, drag performerja/ko in pisko/ca iz Londona, ki je predstavil odlomek iz performansa o kvirovskem življenju Ura nebinarnega elektra, ter Davida Hoyla, britansko peformersko ikono na področju kvira in draga, ki v Diamantu preplete lastno biografijo z družbenim dogajanjem na področju LGBT. Naslov aludira na 60. obletnico zakona, s katerim so v Veliki Britaniji leta 1957 delno dekriminalizirali gibanje LGBT, Hoylova osebna zgodba pa sega od odraščanja v homofobnem Blackpoolu (zaradi nadlegovanja in sovražnosti je Hoyle že pri 14 letih doživel prvi živčni zlom) prek selitve v London ("Neko noč sem odšel ven in to je trajalo tri leta."), odmika od uničujočega undergrounda v Manchester, kjer je v razcvetu klubskega življenja na začetku 90. zaslovel z likom "antidrag queene" The Divine David, s katerim je pozneje posnel še dve seriji za britansko televizijo Channel 4, do danes, ko občinstvo z raznolikih britanskih in svetovnih odrov (tudi takšnih, kot je sydneyjska operna hiša) nagovarja kot David Hoyle. Hoyle ob svoji osebni poti naslavlja številna vprašanja: nadlegovanje, krivda in sram, preseganje binarnosti spola, soočanje z izgubami (generacija, ki se je ob poplavi aidsa v 80. letih soočila z izgubo številnih prijateljev že v svojih zgodnjih letih), življenje na robu, načini človekovega bivanja in dela, absurdnost človekovega boja, da je lahko to, kar je.

Pri tem ustvari nekaj izjemnih prizorov; kot pečat se odtisne projicirana igra besed med družbeno sprejemljivostjo javnega poljubljanja moških ali ubijanja, pa tudi zaključni prizor z imaginativnimi certifikati svobode za gledalce in poglavje o zamišljeni prihodnosti z mavrično zabavo razposajenih lokalnih performerjev in velikih balonov, ki zaplujejo nad glavami občinstva. Kljub temu ostaja vtis omehčanosti; Hoyle ostaja predvsem pri osebnem, manj ga prešije z gibanjem LGBT in postavi v oziroma kot širši družbeni ter politični kontekst, zato je za pravo ost njegove subjektivne perspektive v pozivu k bolj odprti in razumevajoči družbi pogrešati več kritične ostrine. A morda gre pri tem le za vprašanje konteksta uprizarjanja. Danes je Hoyle "zvezda" kvirovskega uprizarjanja, ki z mainstreamovskih odrskih prizorišč naslavlja široko javnost. In morda v svojem Diamantu ubira pravo mero radikalnosti, če upoštevamo, da živimo v svetu, v katerem je homoseksualnost še vedno prepovedana v kar 74 državah, v dvanajstih pa kaznovana s smrtno kaznijo.