Ne bom več luzerka je zgodba o 29-letni Špeli (Eva Jesenovec), ki se kljub končanemu študiju, delovni ambiciji in želji po samostojnosti nekako spet znajde na kavču svojih staršev. Odloči se, da se bo iz neprostovoljno podaljšane adolescence izvlekla sama, a počasi ugotovi, da igranje po pravilih ne obrodi vedno sadov. So njene prijateljice, ki so druga za drugo v imenu kariere odšle v tujino, našle tisti pravi odgovor? Špelina začetna odločenost, da bo vztrajala v domačem okolju, se vse bolj krha ...

Urša Menart je torej režirala najboljši film po izboru strokovne žirije letošnjega festivala, ni pa osvojila vesne za najboljšo režijo (ta je pripadla Darku Štantetu, ki je režiral prav tako odlično dramo Posledice.) Sama v tej dvojnosti ne vidi ničesar slabega. "Režija je po eni strani skupek elementov, ki ga je težko ločiti od filma kot celote. Po drugi strani pa se mi zdi taka razdelitev nagrad dobra priložnost za žirijo, ki želi nagraditi več filmov, ki so ji bili všeč, in dobra priložnost, da se pozornost javnosti prerazporedi na več različnih filmov, ki so te pozornosti vredni. V slovenski kinematografiji moramo negovati prav zavedanje, da obstaja več različnih tipov filmov, med katerimi se za vsakogar najde kaj. Zakaj pa ne bi rekli, da imamo na leto tri dobre filme, ne samo enega?"

Portret generacije
Filma Ne bom več luzerka se je že prijela oznaka "generacijskega filma", ki nastavlja zrcalo, predvsem pa naklonjeno portretira pred kratkim odraslo, a malce izgubljeno milenijsko generacijo. Ob tem se bo marsikdo spomnil antologijskega Burgerjevega filma V leru, portreta generacije X, ki je bil odraz neke bistveno druge življenjske drže – brezciljnosti, apatije in zafrkantskosti. "Če kdo v isti sapi z mojim filmom omeni Burgerja, to jemljem za velik kompliment, saj je V leru eden mojih najljubših slovenskih filmov iz obdobja po osamosvojitvi. Seveda imata filma med seboj zelo različno estetiko, a na neki način sorodno temo. Zanimivo ju bo skupaj pogledati čez deset ali pa dvajset let, ker bodo do izraza res prišle razlike med generacijami oz. med okolji, v katerih so te generacije odraščale. Generacijo vedno determinirajo okoliščine in okoliščine za mlade so se v času po prelomu tisočletja precej spremenile. Ne vem, kaj bi na to rekel Miki (Janez Burger, op. n.), ampak mislim, da bi to res lahko bil simpatičen double-bill."

Menartova je že z dokumentarcem Kaj pa Mojca? (2014) pokazala, da o junakinjah slovenskega filma razmišlja tudi na splošni, teoretski ravni; film je posvetila ugotavljanju, kako slovenske filmske klasike odražajo vlogo žensk v družbi. Pri pisanju lika Špele se je sicer "bolj ukvarjala s tem, da bo verjeten, kot pa s tem, da je ženska", pravi, a je obenem nemogoče zanikati, da je Špela za slovenski film svojevrsten novum: protagonistka ni definirana v odnosu do moškega (fant, ki ga igra Jurij Drevenšek, v njenem življenju sicer obstaja); v svojem stremljenju je neomajna in avtonomna. Scenarij se izogne klišeju pasivnega ženskega lika, obenem pa gledalec v nobenem trenutku ne ve, kaj se zares dogaja v protagonistkini glavi; njena dejanja in reakcije so včasih iracionalni, a vedno posledica neke notranje psihološke logike. "Predvsem se mi je zdelo pomembno to, da je Špela oseba, ki ima načela, ki je trmasta in skuša nekaj doseči – ne zato, ker bi hotela slediti scenarističnim pravilom, ampak zato, ker najzanimivejši konflikt nastane, kadar posameznik skuša biti dejaven, a mu okolje tega ne dopušča. Uspeh in načelnost se med seboj pogosto izključujeta."

"Pridnost", tisti zveličavni odgovor v življenju?
V eni izmed replik v filmu je Menartova bolj ali manj povzela mantro, s katero smo odraščale cele generacije žensk: "Ti bodi samo pridna, pa bo vse v redu." Špela bo seveda precej trdno trčila ob ugotovitev, da takih zagotovil v življenju ni. Namesto tega je samo ogromno predsodkov v povezavi z "neresno" generacijo, ki visi na svojih telefonih, živi pri starših in odlaga ustvarjanje lastne družine. "Iz vseh stereotipov sem se skušala malce norčevati. Naše generacije tako ali tako nihče ne jemlje resno, predvsem zaradi nepoznavanja okoliščin, ki so za nas veliko drugačne, kot so bile za mlade pred dvajsetimi leti. Skušala sem zavzeti distanco do situacije in nanjo pogledati s humorne plati. Kaj pa, sem se vprašala, če je to ženska, ki je bila po vseh merilih "pridna", ki je izpolnila vse zahteve okolice, pa ji to še vedno ni prineslo uspeha?"

K samopodobi "sposobne propalice", kot se izrazi Špela, samo še pripomorejo vsa neizrečena pričakovanja njenih staršev, ki so imeli pri tridesetih letih popolnoma drugačno eksistenco. "Prepad med našo situacijo in situacijo naših staršev v času, ko so se vzpostavljali kot odrasli, je zelo očiten – in zelo navdihujoč za vse, ki pišemo zgodbe. Po drugi strani pa v filmih ne maram kategoričnih negativcev, če seveda ne gre za žanrski film. V mojih filmih ni hudobcev: vsi imajo dobre namene, le okoliščine ali pa njihovi značaji jim preprečijo, da bi se zadeve razvile v pravo smer. To, da imaš dobre namene, seveda ne pomeni, da bo šlo v življenju vse zlahka in da ne bo konfliktov."

Razplet svoje zgodbe je režiserka in scenaristka spremenila bolj ali manj v zadnjem hipu: večina igralcev do portoroške premiere ni vedela, kakšen je novi konec filma. Tudi tukaj ga seveda ne bomo razkrivali, je pa konec bolj odprt, manj določen kot v prvotnem scenariju, pravi avtorica. "Prvoten zaključek je bil "lepše zapakiran" in dlje kot sem premišljevala o njem, slabši občutek sem imela. Vesela sem, da se igralci strinjajo z menoj, da je bolje tako, kot sem se na koncu odločila."

Odmik od "sterilnosti" digitalnega filma
Tudi po vizualni plati je film Ne bom več luzerka premišljen projekt. Direktor fotografije Darko Herič je "romantik", tako Menartova, in skupaj sta filmu skušala vdahniti toplo estetiko, ga odmakniti od spoliranosti in sterilnosti digitalne tehnologije. Pri tem so jima pomagali objektivi iz petdesetih let, ki sta jih našla v arhivih studia Viba in ki se jih je dalo adaptirati za sodobno snemalno opremo. Fotografija tako namerno odstopa od klasičnega realizma, od stereotipne uporabe kamere iz roke in desaturiranih barv; tudi z uporabo malo bolj oddaljenega kadra avtorica zavzema rahlo držo samoironije.

Pomembno vlogo, tako kot v številnih drugih filmih letošnjega festivala, igra kulisa Ljubljane. V primeru filma Ne bom več luzerka je režiserka iskala urbani, nočni obraz prestolnice. "Do Ljubljane imam toplo-hladen odnos. Hotela sem pokazati, da sicer je glavno mesto kraj, kamor prideš, če hočeš v Sloveniji kaj doseči, hkrati pa je mesto ravno malce premajhno in preveč zatohlo, da bi ti dalo resnične možnosti v življenju. Nočne urbane lokacije so v filmu vedno na pol prazne ali pa precej neugledne, dotrajane. Nisem hotela uporabiti Stare Ljubljane, te Potemkinove vasi, ki jo kažemo turistom – za njo se pogosto skrivajo ljudje, ki jih daje klavstrofobija. Ljubljana je ravno tako majhna, da imaš občutek, da bi drugje lahko naredil več iz sebe."

In prav to je krč, v katerem se znajde Špela. Pa je stališče junakinje – da je "poanta ravno v tem, da ostaneš in se boriš, sicer bodo ostali samo še pi**uni" – tudi stališče Urše Menart, mlade intelektualke, ki jo je najbrž kdaj mamila misel o odhodu v tujino? "Pri prvencih je že skoraj kliše, da gre vedno za osebno zgodbo. Že od začetka me ljudje sprašujejo, ali je to moja zgodba. Omenjeno stališče je gotovo avtobiografsko, še posebej, če govorim s položaja nekoga, ki se ukvarja z umetnostjo in ustvarja za občinstvo. Veliko lažje je ustvarjati v lastnem okolju, pa čeprav do njega čutiš ambivalenten odnos – pravzaprav še toliko bolj, če imaš konflikt z okoljem. Morda lahko na ta način kaj zanimivega poveš ljudem, ki si ga s teboj delijo. To je eden izmed razlogov, zakaj nisem šla kam drugam."

Celovečerec Ne bom več luzerka na redni spored slovenskih kinematografov prihaja na začetku naslednjega leta, do takrat pa bo iskal pot med gledalce na različnih filmskih festivalih.