Izkušnjo je opisal v potopisnem romanu Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, napetem čtivu, ki nagovarja raznovrsten krog bralcev: od pustolovcev in pohodnikov do tistih, ki so jim bližja sprehajanja po (le) leposlovnih pokrajinah.

Knjiga Apalaška pot se bere kot roman, ne kot klasičen potopis. V smer te forme, s tem pa tudi literarne fikcije, kaže tudi pripis na začetku (Vse v tem literarnem delu je plod avtorjeve domišljije ...). Ker je ta knjiga hkrati moja edina vez z vašim podvigom – prehojeno apalaško potjo, torej – bom najin pogovor začela z vprašanjem: zakaj roman in ne potopis, v kakšni meri se identificirate z junakom in njegovimi (opisanimi) doživetji?
Pri razliki med potopisom in potopisnim romanom gre delno gotovo tudi za to, da je drugi izraziteje fiktiven od prvega. Potopisni roman vendar pišeš, da bi odseval stvarnost natanko takšno, kot je, zato pa si si moral pri upodabljanju te v marsičem privoščiti pisateljsko svobodo: izpustil si vsakodnevni balast in žal tudi kaj zanimivega, ker je pač zastiralo bistvene poteze stvarnosti. Prikrojil si trajanje kakšnega druženja, saj se je v tistem resničnem tednu zgodilo toliko, da je bilo treba to dogajanje v knjigi raztegniti na vsaj nekaj več strani, kot jih je lahko šlo tistemu resničnemu tednu. V kakšen lik si v želji po vzdrževanju napetosti in kondenzaciji pripovedi prelil še kakšnega pohodnika, včasih celo več resničnih oseb. Ampak takšna licentia poetica in njena posledična fiktivnost po mojem nista najpomembnejši razliki med potopisom in potopisnim romanom, temveč je bistvena težnja po večji umetniški vrednosti napisanega: tako v estetski kot tudi svetovnonazorski in etični komponenti.

Vprašanju, ki vam ga verjetno ves čas zastavljajo, se tudi midva ne moreva izogniti. Namreč: zakaj tak podvig? Številne ljudi na tako pot požene duhovno iskateljstvo ali želja po radikalnem rezu; če sklepam iz napisanega, ste se zanj odločili iz radovednosti, predvsem tudi iz ljubezni do hoje – in zaradi tistega, o čemer govorijo Kovičevi verzi, ki jih citirate: »iti, hoditi,/ne, ker to hočeš,/ne, ker je treba,/ampak ker tukaj/razen te hoje drugega ni.« V nekem smislu ste tam »živeli« to metaforo za življenje, če lahko tako rečem ...
Natanko tako in to je s Kovičevimi verzi tako lepo povedano. Ko smo se o razlogih za pot pogovarjali s kakšnimi pravimi pohodniki in sem jim zrecitiral svoj zasilni prevod te pesmi, so velikokrat vzkliknili nekako takole: »To je tisto, končno eden, ki zna povedati, zakaj greš na tako pot! To je tisto! To je bistvo! Kakšne krasne pesnike imate pri vas!«

In zakaj prav Apalaška in ne katera druga pot?
Razlogov za to je bilo res veliko. Delno sem krenil nanjo s čisto profesionalnega vidika. Po vseh sodobnih teorijah se od prevajalca ob številnih drugih veščinah zahteva tudi poznavanje kulture, iz katere prevaja. Jaz pa v Združenih državah nikdar še nisem bil dalj časa. In ta pot gre ravno po 'resnični Ameriki' in poleg tega bom na njej tedne dolgo s čisto pravimi Američani ... Jasno, da jim bom zlezel pod kožo, saj mi tam sredi divjine niti uiti ne bodo mogli! Potem so bili tu čisto praktični razlogi: ne maram cest, niti kolovozov, prava pohodniška pot je zame gorska steza, kot je na Apalačih. Preveč avanturistična tudi ni treba, da je. A želel sem si, da me malo pretrese, da bom moral preobrniti vse v svoji glavi: ta pot izhaja iz čisto svoje pohodniške tradicije in ne boš je prehodil, če je ne boš prehodil skladno z njo. In komparativistični reženj mojega srca je hotel videti nekaj tujega, čisto od blizu, da bi potem iz njegove perspektive bolje videl svoje. In tako dalje.

Taka pot se zagotovo ne začne s prvim korakom na mestu samem. Kdaj se v resnici začne – s trenutkom odločitve, s prvimi pripravami ...? Koliko časa in kaj vse obsegajo te priprave?
Vsi navedeni razlogi za to pot in še drugi so se porajali, ko sem skoraj tri desetletja bral o teh dolgih poteh in se potem še kakšno leto pripravljal prav za Apalaško: na njeno specifično opremo, na njeno divjinskost in s tem neizogibna srečanja z razno zverjadjo, pripraviti je bilo treba poklicni teren in se marsikaj dogovoriti pod domačo streho, urediti vse formalnosti in se med vsem tem in drugim držati strogega ritma kondicijskih in tehničnih priprav. Med te spada nekaj zelo specifičnih veščin, npr. kako prečiti potok, ki je zaradi deževja prerasel v strah vzbujajočo deročo reko.

Poglejva malo samo pot. Preči 14 ameriških držav, meri 3500 km, skupni vzpon, ki ste ga prehodili, je navdihujoč: pribl. 142 km. Za njeno zgodovino pa naj bi bili bistveni transcendentalisti, ti naj bi ji postavili duhovne temelje. S čim?
Gospodje in gospe transcendentalisti so bili seveda tisti, ki so ameriško misel prvič umestili na zemljevid svetovne misli. In bili so romantiki, izhajajoči iz tradicije ameriško gorečega verovanja, zato so evropske značilnosti tega obdobja prignali do dobesedno verskega zanosa. Tako je po njihovo človek božanski, saj ga je Bog ustvaril po svoji podobi. A človek svoj božanski status lahko prejema le z neposrednim stikom z Bogom, kajpada prek Njegovega stvarstva, neokrnjene narave. Predvsem Thoreau je tudi prakticiral takšno teorijo in tako na enem od svojih pohodov po divjini, ravno na najsevernejši točki Apalaške poti, doživel stik s transcendenco: s kakšno ekstatično vznesenostjo piše o tem stiku, ta del njegove esejistike zveni že kar avantgardistično! Kakor koli: teorija transcendentalistov je bila tako potrjena s praktičnim primerom in rojena je bila ideja poti, ki bi šla čez drn in strn divjine, kolikor daleč mogoče, da bo stik zagotovljen in močan in trajen.

Kako je pot nastala v novejšem času, kako je oskrbovana danes, kako na njeno oskrbovanost vpliva dejstvo, da poteka skozi 14 držav? Na nekem mestu v knjigi pišete, da bi bila lahko ponekod speljana tudi bolje in da ima ameriška tradicija divjinske poti morda nekaj podobnih problemov kot ameriško okoljevarstvo, ki je ponekod iz določenih razlogov precej skrajnih načel. Lahko poveste kaj več o tem?
Dejanski nastanek poti je bil pogojen z marsikaterim potomcem transcendentalistov. Predvsem z naravovarstveništvom, ki je v Združenih državah zavedno in z občudovanjem črpalo iz njihovih načel, in s stopnjevanjem nasprotja med življenjem in industrijsko dobo, na katero so opozarjali že transcendentalisti. Tako so v začetku 20. stoletja pohodniška društva kar planila po ideji, da bi po pogorju ob močno poseljenih atlantskih ravnicah z njeno težko industrijo in okolje obremenjujočimi farmami speljali pot, ki bi ljudem približala naravo, zdravje, ideal ameriških širjav. To jim je tudi uspelo in danes je s to dolgo nitjo več kot 14 zveznih držav takole: strasirana in vzdrževana je v splošnem odlično, dostikrat prav sijajno. Tako na primer po White Mountainsih, na katerih fantje in dekleta res vedo, kaj delajo. A celo v White Mountainsih seveda kaj tudi zašepa in jaz se takšnih vidikov v knjigi lotevam po ameriškem principu: ker je ta pot tako krasna, si zasluži biti še boljša, ker imam to pot tako rad, povzdignem svoj kritični glas.

Kakšno mesto zavzema tradicija divjinskih poti v severnoameriškem 'vrednostnem sistemu', kaj za njih pomeni prehoditi neko tako divjinsko pot – in katere bi, ob Apalaški, še poudarili?
Še posebej Apalaška pot zaseda zavidljivo visoko mesto v tem vrednostnem sistemu. Kot najstarejša izmed res dolgih poti je 'mati poti' in je od Kennedyjeve administracije naprej ena ameriških dogovornih svetinj: ena tistih skupnih točk od ameriškega jezerca do institucije predsednika in pojma veteranstva, ki držijo skupaj to zelo raznorodno deželo. Številni Američani pridejo na pot – kar štiri milijone na leto –, da bi videli svoje thru-hikerje, pohodnike, ki so se odločili celotno pot prehoditi naenkrat: zdijo se jim sijajni, še posebej mladi, ki so jim obet lepe prihodnosti, nanje so ponosni, kakor na najboljše otroke svojega naroda, ki bodo zanj vsaj posredno gotovo napravili velike reči. Tega na drugih ameriških poteh skoraj ni. Med 'tri krone' pa ameriško pohodništvo prišteva še dve: Pot pacifiškega grebena in Pot kontinentalnega razvodja. Ta je daleč najbolj divjinska, PCG je najbolj poduhovljena.

Apalaška pot ima različna začetna izhodišča in tudi samo pot je mogoče zastaviti različno. Sami je niste zastavili kot značilni pohodnik, ki gre ves čas v eni smeri, od juga proti severu, temveč ste bili, kot pravite v žargonu Apalaške poti, flip flopper ... Kaj vse je vplivalo na odločitev za tak tip hoje?
V bistvu to, da sem tako dosegel čim manjšo odsotnost od družine in čim večji pregled nad samo potjo in Ameriko. Zaradi flip flopa smo se lahko z mojimi na sredi moje poti videli, imeli skupne počitnice, zaradi mojega tipa flip flopa sem videl res celotno demografijo poti, vse njene režnje in skupine. Vseh največjih prednosti, ki sem jih videl v tem, da pot prehodim na ta način, sicer v knjigi naštejem sedem, poleg teh so še vsaj tri.

Hoja je za današnjega pohodnika verjetno v marsičem lažja – v mislih imam to, da sodobna tehnologija človeku marsikaj olajša, kot pišete tudi sami, so zemljevidi, ki so jih pohodniki včasih morali tovoriti s seboj, predstavljali kar velik kos prtljage. Po drugi strani pa pot še zdaleč ni v celoti prekrita z mobilnimi signali ...
Vsaj meni se je zgodilo, da sem na Apalaški poti nehal gledati na mobilnik kot na telefon. Če je bil signal dober, je bil vendar prek ene od aplikacij videofon, kar je pomembno: svojim otrokom moraš vsake toliko pogledati v oči. A mobilnik je bil tudi vse drugo. Banka. Zelo podroben zemljevid. Knjiga. Koncertna dvorana. In še toliko reči. Sploh si ne morem predstavljati, da bi pot prehodil brez njega in brez druge sijajne opreme, na katero sem se prav čustveno navezal: ko se mi je sredi divjine Maina zlomila uboga pohodniška palica, sem za pogumno suhico, ki mi je ves čas varovala kolena in me občasno obvarovala padca, jokal.

Posebno vlogo za številne pohodnike ima tudi tramily, trail family, pohodniška družina. Tudi vi ste jo našli in z njo spletli posebne vezi – pa čeprav, kot pišete, ste zelo radi sami. Kakšne so prednosti take pohodniške družine, v kakšni meri dopušča želeno samoto?
V bistvu sem imel na poti natanko to, kar sem hotel: drugo polovico sem prehodil sam, da sem prišel do tistega iti, hoditi in potem sem stopil še dlje v tej smeri. Prvo polovico pa sem prehodil tako, da sem posrkal vase velik del srži amerištva, in to v okviru sijajne pohodniške družine, ki mi jo je dodelilo naključje. Nisem bil samo dobro pripravljen, imel sem tudi toliko sreče.

Je kaj na tej poti izrazito zarezalo v vaš horizont pričakovanj?
Če s tem meriva na ekvivalent Jaussove hipoteze, da literarno delo umetniške vrednosti premakne bralčev horizont pričakovanja, je Apalaška pot vsekakor v marsičem zarezala v moje videnje Združenih držav in Američanov. Kakovostni zapisi na to temo, predstave, kakor jih razberemo iz njihovih filmov, in še številne druge posredovane informacije so največkrat vsaj dovolj blizu resničnosti, a obenem se je predmet raziskave ob neposrednem stiku z njim izkazal za presenetljivo drugačnega: v fokus se je postavil kateri od vidikov ameriške kolektivne zavesti, ki je bil prej preveč v ozadju, zavedel sem se bistvenih podpornih točk teh gradnikov, vse skupaj je dobilo smisel in eno je začelo potrjevati drugo. Tudi veselje nad temi spoznanji je gotovo dodalo svoje k mojemu navdušenju nad to izkušnjo, a poglavitni zanj so bili vendar izsledki sami. Na primer tale: znana maksima Tocquevillove sijajne študije Demokracija v Ameriki, da bo takšna družbena ureditev delovala, dokler bodo Američani dobri ljudje, je še kako točna. Demokracija je namreč prav tako idealističen sistem, kot je bil tisti, od katerega smo se pred nekaj desetletji odvrnili v naših krajih. Navsezadnje se je demokracija še pred komaj dvema stoletja zdela povsem utopična – ljudstvo, ta drhal, ti kmetavzarji, da bi vladali sami sebi?! Norost! Vendar demokracija lahko deluje, le kot vsak idealističen sistem mora biti za svoje delovanje prežeta z dovolj veliko mero idealizma, ki mu tam na svoj značilno preprost način pravijo dobrota. In demokracija v Ameriki res deluje prav zato, ker Američani so dobri ljudje, le včasih se morajo tega spomniti. Kot bi se morali tudi pri nas.

Eden izmed likov v knjigi Shoola na koncu vpraša, kako bi zdaj, ko je prehodil Apalaško pot, v treh, morda štirih besedah opisal to pot. Kako bi jo vi, kako bi opisali to izkušnjo?
Saj pravim: razlika med potopisom in potopisnim romanom ni toliko v tem, da je drugi bolj fiktiven od prvega. Zato tudi v večini vidikov ni razlike med mano in prvoosebnim pripovedovalcem. Pripovedovalec sem vendar jaz, čisto dobesedno: Jakob Jaša Kenda, ki sta mu njegova otroka, ko ju je pripravljal na svojo odsotnost, nadela pohodniško ime Šulo, ameriški pohodniki pa so to ime skladno z divjinsko tradicijo svoje poti in v poklon sijajnemu tipu iz daljne dežele dodelali v Shoolo the Beast. Zato pot opisujem z istima dvema besedama kot Shoolo na koncu romana in tema besedama dodajam isto pojasnilo kot on.

Bolj na začetku najinega pogovora sem vas vprašala, kdaj se ta pot začne. Zdaj bi vprašala še: kdaj se, če se, konča? Verjetno tudi ne s sklepnim korakom na točno tej poti ...
Apalaška pot je ena tistih reči, ki se ne končajo nikdar, ali pa trajajo vsaj do Shakespearjevega »so long as man can breathe and eyes can see«. Če se namreč po prehojeni poti najprej sprašuješ, kako hudo boš pogrešal pot in vse tisto, česar tako sijajen odsvit je, kmalu spoznaš: tega se ni bati. Za vedno bo v tebi in nekje v tebi bo vedno gorel taborni ogenj, ob katerem sedijo tvoji pohodniški tovariši, in nekje v tebi bosta vsa požrtnost in dobrota Novega sveta.

Z Jakobom J. Kendo so se o njegovi novi knjigi pogovarjali v oddaji Ars humana, celotni oddaji in s tem pogovoru pa lahko prislujnete v spodnjem videu.