Dandanes zemljo tlači samo ena človeška vrsta – homo sapiens. Precej drugače je bilo samo 50.000 let nazaj, ko so vzporedno živeli naši homo sapiensi, pa neandertalci, denisovani in floresanci*. In kot kaže sveža raziskava, objavljena v prestižni znanstveni reviji Nature, še – luzonenci.

Ostanke do zdaj neznane človeške vrste je mednarodna skupina raziskovalcev odkrila na Filipinih, natančneje, na otoku Luzon, ki je navdihnil tudi znanstveno ime homo luzonensis.
Našla jih je med izkopavanji v starodavni jami Callao, so sporočili z Avstralske nacionalne univerze (ANU).

Ostanki pripadajo vsaj dvema odraslima in enemu otroku. Od odraslih so našli kosti nožnih in ročnih prstov, pa še zobe. Otrok je "prispeval" golenico. Od leta 2007 do danes so nabrali skupno 13 kosti in fragmentov.

Izkopali so jih iz plasti, ki so tri metre pod današnjimi tlemi v jami, piše v sporočilu za javnost Univerze na Filipinih, ki je vodila mednarodno raziskovalno skupino.

Starost so ocenili na od 50.000 do 67.000 let, torej gre za pozno ledeno dobo. In taisto obdobje, v katerem naj bi sodobni človek prvič pokukal iz Afrike in odšel v jugovzhodno Azijo. Uporabili so metodo datiranja s pomočjo razpada urana.

To so najstarejši ostanki rodu homo na Filipinih, saj so kosti homo sapiensa, izkopane na otoku Palavan, ocenjene na od 30.000 do 40.000 let.

Majhni zobje, pritlikavo telo?
"Našli smo nekaj zanimivosti. Denimo, zobje so izjemno majhni," je prek avstralskega sporočila za javnost povedal soavtor članka Phillip Piper. "Velikost zob je pri sesalcih navadno – ne sicer vselej – povezana z velikostjo telesa. Iz tega sklepamo, da je bil homo luzonensis najbrž majhen. Kako, še ne vemo. Upamo, da bomo našli še kakšne kosti, ki nam bodo o velikosti povedale kaj več."

Nadaljeval je z opisom najdenega človeškega brata: "Izjemno zanimiv je. Moleči deli, torej kosti rok in nog, so neverjetno avstralopitovski. Avstralopiteki so nazadnje Zemljo tlačili pred dvema milijonoma let in jih imamo za prednike rodu homo, tudi današnjih ljudi. Zastavlja se torej vprašanje, ali podobnosti avstralopiteku izhajajo iz prilagajanja otoškemu življenju, ali pa so si to pridedovali skozi dva milijona let."

Britanski medij BBC je za komentar poprosil Chrisa Stringerja (London Museum of Natural History). Ta je poudaril izrazito ukrivljenost prstnic, kar nakazuje, da je naš pradavni bratranec na veliko plezal po drevesih.

Izvor homo luzonensisa ostaja neznan, prav tako časovnica njegove prisotnosti na otoku Luzon.

Za nekaj namigov bi lahko poskrbela dodatna arheološka izkopavanja, ki so jih opravili v bližini jame Callao. Tam niso našli človeških kosti, temveč ostanke očitno zaklanih nosorogov in nekaj orodja, ki so jih datirali na 700.000 let nazaj. Morda je nosoroge jedel homo luzonensis, morda pokončni človek, morda kdo drug.

"Celotna regija je pomembna. Filipini so konglomerat velikih otokov. Dovolj časa so narazen, da bi na njih lahko potekala razvejitev na ločene vrste. Ni vrag, da ne bi z arheološkimi izkopavanji našli še več človeških vrst. To je najbrž le vprašanje časa," je povedal Piper.

Luzonenec si nekaj značilnosti deli s še eno izumrlo človeško vrsto, ki je živela istočasno. Človekom s Floresa oziroma homo floresiensisom, polovnjakom, kot mu rečejo ljubkovalno. Flores je prav tako v jugovzhodni Aziji, je del Indonezije in je kar 3.000 kilometrov stran od Filipinov.

Na avstralski univerzi so spomnili še na odkritje kamnitega orodja, domnevno 200.000 let starega, na otoku Sulavesi. Iz tega je mogoče sklepati, da so pradavni ljudje naseljevali pretežen del velikih otokov jugovzhodne Azije.

Prisotnost značilnosti avstralopiteka bi lahko pomenila, da so pradavni sorodniki človeka še precej bolj zgodaj zapustili Afriko in poselili jugovzhodno Azijo.

Niso vsi zadovoljni z dokazi
Pri vsem tem je potreben ščepec previdnosti. Znanost temelji na dvomu, kar so izkazali pri reviji Science, kjer pričakujejo več izkopanin, več dokazov, prej kot bodo blagoslovili razvejitev na novo vrsto. Ti ostanki bi lahko bili tudi homo erectus, ki se je skozi čas prilagodil lokalnemu okolju, pravijo. Na otokih dolgoživeče vrste namreč stremijo k pomanjšanju.

Podobnim dilemam je podvržen prej omenjeni homo floresiensis. Sprva so šteli za homo erectusa (pokončnega človeka), ki je prišel na otok in se zmanjšal. Predlanska raziskava, v kateri so analizirali obliko okostij, pa je nakazala, da je najbrž "sestrska vrsta" homo habilisa (spretnega človeka). Rezultati te raziskave sicer dopuščajo še eno alternativo možnosti. Homo floresiensis bi se lahko odcepil že precej bolj zgodaj, torej več kot 1,75 milijona let nazaj in še pred spretnim človekom, kar bi ga naredilo "resnično arhaičnega".

Poudariti je treba, da je področje preučevanja zelo zahtevno, tudi zaradi manka ostankov. Posledično pogosto prihaja do znanstvenih objav, ki druga drugi v sklepih precej ali pa celo povsem nasprotujejo. Tudi to objavo bodo znanstveniki v prihodnje verjetno temeljito pretresli, ker pa avtorji tokratne študije že napovedujejo nadaljnja izkopavanja, bomo v prihodnjih letih najbrž bližje resnici.

Video 1: Pojasnjevalni video revije Nature (le v angleščini)

Video 2: Pojasnjevalni video Univerze na Filipinih (le v angleščini)

^{* Floresanci in neandertalci bi lahko bili človeška vrsta, lahko pa tudi podvrsta. Znanost o uvrstitvi na drevo življenja še ni dosegla soglasja.}

Graf: Časovnica vrst rodu homo