Mednarodna raziskovalna skupina pod vodstvom nemškega instituta Max Planck je ostanke odkrila na najdišču Jebel Irhoud v Maroku. To so trenutno najstarejši znani ostanki vrste homo sapiens oziroma mislečega človeka. Sodeč po objavi v znanstveni publikaciji Nature, so stari med 300.000 in 350.000 let. To je vsaj za 100.000 let več od dozdajšnjih prvakov.

Doslej najbolj metuzalemski ostanki homo sapiensa izhajajo iz Omo Kibisha v Etiopiji. Njihovo starost so ocenili na 195.000 let. Iz iste države prihaja do zdaj drugouvrščeni primerek, in sicer star 160.000 let (Herto).

Homo sapiens je vrsta, ki ji pripadamo tudi mi. Natančneje, uvrščeni smo v podvrsto homo sapiens sapiens oziroma anatomsko sodobni človek.

Očitno se je razširil po celini
Tako genetske analize obstoječih populacij kot fosilni ostanki kažejo, da naši predniki prihajajo iz Afrike. Prevladujoča teorija pravi, da smo vsi potomci skupine, ki je na vzhodu črne celine živela pred okoli 200.000 leti. Sveže najdišče kaže v drugo smer. "Mislili smo, da je prava zibelka človeštva vzhodna Afrika pred 200.000 leti. Novi podatki pa razkrivajo, da se je vrsta razširila po celotni celini že stotisočletje prej. Že veliko pred širitvijo po svetu, ki je sledila izhodu iz Afrike, smo imeli širitev znotraj celine," je izjavil paleoantropolog Jean-Jacques Hublin, ki je sodeloval pri raziskavi.

Maroško najdišče Jebel Irhoud je že dolgo znano po človeških ostankih, pa tudi kamenodobnih predmetih, saj jih od tam odnašajo že od 60. let prejšnjega stoletja. Problem je v interpretaciji, saj jo otežujejo številne neznanke okoliške geologije.

V najnovejšem projektu izkopavanj, ki se je začel leta 2004, so število najdenih ostankov homo sapiensa povečali s šestih na 22, piše v sporočilu za javnost. Našli so lobanje, zobe in daljše kosti vsaj petih posameznikov. S tem je Jebel Irhoud postalo najstarejše, najbogatejše najdišče za srednjo kameno dobo. Kraj, ki marsikaj pove o naši zgodovini.

Greli so kamenje
Kako so določili starost? Uporabili so metodo termoluminiscence na kremenjakih iz istoležečih plasti. Te kamne so segreli in opazovali, koliko sevanja so oddali; količina je namreč sorazmerna s prejetim sevanjem v preteklosti. Raziskovalci trdijo, da je metoda zelo natančna. Uporablja se takrat, ko radiometrično datiranje ni mogoče. Pogoj zanjo pa je, da je predmet datiranja v preteklosti že šel skozi neko segrevanje, ki je "resetiralo števec".

"Natančno datirana najdišča, še posebej iz te ere, so v Afriki izjemno redka. Imeli smo srečo, da so bili kremenjaki Jebel Irhounda v preteklosti segreti," je izjavil Max Planckov strokovnjak za geokronologijo Daniel Richter. "To nam je omogočilo uporabo termoluminiscentnih metod in vzpostavitev konsistentne kronologije tako človeških fosilov kot plasti nad njimi."

Dodatno so datirali še neko starejšo najdbo, spodnjo človeško čeljust, najdemo v 60. letih prejšnjega stoletja. Takrat so jo znanstveniki časovno umestili z elektronsko paramagnetno resonanco. Sveža preverba z merjenjem radioaktivnosti višjih plasti je ocenjeno starost s 160.000 let potisnila še mnogo dlje v zgodovino. Točno tja, kamor kaže tudi termoluminiscenca.

"Uporabili smo najnaprednejše metode datiranja in pri tem ubrali najbolj konservativne poti do točne starosti Irhouda," je dodal Richter.

Razvoj obraza in možganov
Lobanje današnjih ljudi se od tistih fosilnih prednikov razlikujejo po manjšem in ožjem obraznem predelu in kroglastem prostoru za možgane. Fosili iz Jebel Irhouda se ponašajo s "sodobnim" videzom obraza in zob, pa tudi z velikim prostorom za možgane, le da je ta nekoliko bolj "arhaičen".

Notranja oblika lobanjske votline sledi obliki možganov. "Naše ugotovitve kažejo, da se je morfologija obraza vzpostavila že zelo zgodaj v zgodovini. Oblika možganov, morda tudi njihovo delovanje, pa se je razvijala skupaj s homo sapiensom," je dejal Phillip Gunz, paleoantropolog. Ko so v nekih drugih raziskavah primerjali DNK denisovanov in neandertalcev z dednino današnjih ljudi, so našli precej razlik v genih, namenjenih možganom in širšemu živčnemu sistemu.

Razlike, ki jih je na možganih pustila evolucija, so torej verjetno povezane s serijo genetskih sprememb, ki so vplivale na možganske povezave, organizacijo in razvoj. Neenakosti, ki homo sapiensa ločujejo od drugih, izumrlih prednikov ter sorodnikov.

Oblika in starost fosilov iz Jebel Irhouda do neke mere potrjujeta pristnost nekega drugega primera. V Florisbadu (južna Afrika) so namreč našli del lobanje, stare 260.000 let, ki spominja na homo sapiensa. Interpretacija, da gre za to vrsto, je zdaj dobila delno potrditev.

Vsekakor raziskava kaže na še kompleksnejšo zgodovino naše vrste. "Severno Afriko so v razpravah o izvoru naše vrste dolgo zapostavljali. Spektakularne najdbe v Jebel Irhoudu pa kažejo na tesno povezanost Magreba s preostalo celino prav v času, ko se je pojavil misleči človek," je dejal Abdelouahed Ben-Ncer, vodja maroškega Narodnega instituta za arheologijo.

Jedli so gazele
Vzporedno raziskavo na istem najdišču je opravljala skupina pod vodstvom ameriške Univerze v Kaliforniji, Davis. Tudi ti izsledki so objavljeni v znanstveni publikaciji Nature. Ta del se je osredinil na živalske ostanke. V istih plasteh so namreč našli veliko nečloveških kosti. Za 472 so jim določili pripadajoče vrste. Pregledali so jih tudi za morebitne ureznine in druge sledi, ki bi nakazovale lov oziroma človeško prehranjevanje. Številne so bile razbite, saj so ljudje iz njih očitno sesali mozeg.

Daleč največ je bilo gazeljih. Našli pa so tudi kosti rdeče kravje antilope, gnujev, zeber, bivolov, ježevcev, zajcev, želv, rečnih mehkužcev, kač, in še lupine jajc nojev. Ostankov malih živali je bilo precej malo in kot se zdi, so bili ti ljudje zelo aktivni lovci večjih živali.

Video 1: Računalniška rekonstrukcija najdene človeške čeljusti

Video 2: Računalniška rekonstrukcija najdene človeške lobanje