Sodobni človek (Homo sapiens sapiens) naj bi prvič zadihal približno pred sto tisoč leti v Afriki. Mejnik je bolj simboličen, saj je bil prehod verjetno postopen in časovno razvlečen. Arheološki ostanki in analize kažejo, da je v obdobju pred 60.000 do 80.000 leti manjša skupina zapustila celino čez Arabski polotok in se sprva naselila v južni Aziji, kjer se je srečala z neandertalci in denisovanci, deloma pa "odvandrala" proti Evropi. Stezam selitve je vedno teže slediti in zamegljeno je, kako so se skupine razločile in razkropile po svetu.

Še zdaj je med znanstveniki prevladujoče prepričanje, da je ta skupina izvor prav vseh ljudi zunaj Afrike. Teorija izhaja iz številnih analiz DNK-ja. Tovrstne analize z leti postajajo vse natančnejše in vse več podatkov je na voljo, zato v zadnjih letih tu in tam vzniknejo presenetljive ugotovitve in variacije v teoriji.
Le pred dvema mesecema so, denimo, v dednini ljudi z južnoazijskih otokov našli sledi do zdaj povsem neznane, dodatne vrste mislečega človeka (torej Homo sapiens -neznano-), ki naj bi se s predstavniki sodobnega človeka tudi parila.

Znanstveni triptih
Zdaj pa k novostim. V sveži izdaji znanstvene revije Nature so izšle kar tri podobne raziskave na to temo. Vse tri govorijo v korist enemu glavnemu valu izselitve iz Afrike. Toda ena izmed njih nakazuje, da ta val mogoče ni bil pionirski. Mogoče je Homo sapiens sapiens že precej prej potlačil evrazijska tla, le v precej manjšem obsegu, piše v sporočilu za javnost Univerze v Cambridgeu.
Manjši pljusk pred glavnim valom?
Avtorja raziskave, Luca Pagani in Toomas Kivisild z Oddelka za arheologijo in antropologijo v Cambridgeu, sta primerjala genome 125 različnih človeških populacij na podlagi 379 natančnih sekvenciranj genomov z vsega sveta. Skoraj vse je kazalo na glavni selitveni val skozi Egipt in čez Arabski polotok pred 60.000 in 75.000 leti.

Le pri današnjih prebivalcih Papue Nove Gvineje sta naletela na nenavaden delček genoma. Dva odstotka, ki kažeta na še zgodnejši afriški eksodus nekje pred 120.000 leti in katerega genetski potomci naj bi skoraj povsem izginili iz zgodovine.

"Papuanci si z vsemi drugimi Neafričani delijo skoraj popolnoma enako zgodovino evolucije. Toda naša raziskava kaže, da se morda v njih skriva tudi še nepopisano poglavje," je izjavil Pagani. Neskladij v trojici objav v reviji Nature se zaveda, prav tako "konkurenčni" avtorji. "Naša raziskava je skoraj popolnoma skladna z drugimi, kar zadeva izhod iz Afrike. Toda ta enkratni dogodek ne more pojasniti nenavadnosti, ki smo jih našli pri Papuancih."

Omejitve v naravi kot ščit genoma
Pagani meni, da je edinstvenost Papuancev izid geografskih omejitev. T. i. Wallaceova linija med otoki Borneo, Java in Bali na eni strani ter preostalo Oceanijo na drugi strani je območje globokega morja, ki se ni posušilo niti v ledenih dobah. Morda je prispevala k dovoljšni stopnji izolacije, da so se sledi genskega rodu še ohranile.

Drugi del nekoliko drugače
S tem se ne popolnoma strinjajo na Harvard Medical Schoolu, instituciji, ki je prispevala drugo v reviji Nature objavljeno raziskavo. V sporočilu za javnost so zapisali: "Pridobili smo prepričljive dokaze, da so pravzaprav vsi današnji Neafričani potomci ene same migracijske skupine."
Tudi oni so se lotili obsežne analize genomov: v osnovni, "kanonični" genom človeka iz leta 2001 so dodali več kot šest milijonov parov baz DNK iz skupin, ki so bile do zdaj premalo analizirane. Za konkretno raziskavo so torej sekvencirali 300 vzorcev iz kar 142 populacij z vsega sveta in vse skupaj zbrali v že tekočem projektu, imenovanem Human Genome Diversity Project.

"Mi ljudje nismo samo to, kar živi na industrializiranih območjih, in tudi ne le to, kar je v najmnožičnejših skupinah," je poudaril avtor HMS-jeve raziskave, genetik David Reich. "Če želimo res spoznati, kdo smo kot ljudje, potem je treba razumeti, da nekatere najzanimivejše variacije pridejo iz manj pogostih, manjših populacij."

"Pravzaprav smo želeli iti ven in na kup nagrabiti čim bolj etnično, jezikovno in antropološko raznolike vzorce, kar se le da," je k temu dodal prvi avtor, bioinformatik Swapan Mallick.

Kaj je spodbudilo preskok?
Dodatno so se poglobili v še eno uganko: zakaj se je zgodil tako izrazit preskok v razvoju, kulturi in mentalnih sposobnostih človeka pred nekje 50.000 leti? Do pravega odgovora se niso dokopali, jim je pa - po lastnih trditvah - uspelo izključiti nekaj dejavnikov. Če ne drugega: tega preskoka ni mogoče pripisati nobeni posamezni genski spremembi ali manjši skupini genskih sprememb. Na delu je bilo verjetno veliko dejavnikov, od okolja do načina življenja, morda tudi genetike.

In kaj pravijo o delu kolegov iz Cambridgea? Pač ne drži, in ljudstva v Avstraliji, Novi Gvineji in na Andamanskih otokih so del iste družine kot vsi drugi. "Naša najboljša ocena kaže, da je delež populacije iz nekega zgodnjega izhoda ničen," je izjavil Reich. A vseeno dodal: "Vse tri študije skupaj kljub temu puščajo neki minimalen prostor za največ dva odstotka."

Objava še nakazuje, da se je diferenciacija med predniki sodobnega človeka začela pred najmanj 200.000 leti. Do zdaj ni bilo popolnoma jasno, ali je bila prvobitna selitvena skupina iz Afrike predstavnik večine podskupin, ki so se do tedaj razvile na celini. Sodeč po raziskavi, je bilo diferenciacije precej.

Tretja raziskava v reviji Nature potrjuje ugotovitve prejšnje.
Dodatne uganke
Na navzočnost modernega človeka drugod po svetu še pred mejnikom pred 60.000 leti sicer nakazuje nekaj drugih, starejših študij, ki jih je navedel britanski medij BBC:
- fosilni ostanki v jamah na ozemlju današnjega Izraela (pred od 120.000 do 90.000 leti),
- ostanki zobovja na južnem Kitajskem (pred 80.000 leti, objava v Nature),
- V DNK sibirske neadertalke so lani našli sledi DNK sodobnega človeka, kar naj bi nakazovalo na medvrstno mešanje, začenši najmanj pred 100.000 leti (objava v Nature).

Vse te najdbe skupaj s svežim "triptihom" informacijsko strižejo in znanstveniki bodo morali še precej dela vložiti v prepričljivo razlago, zakaj je tako.

Meandri evolucije
Evolucija človeka je zapletena zato, ker ne deluje po sistemu štafete. Ni ene linije, kjer so si vrste in podvrste podajale nasledstvo vse do danes. Zelo različne inačice človeka so obstajale vzporedno, se mešale in spet razcepljale kot reka z ducati rokavov. Za marsikaterim izmed njih se je izgubila vsakršna sled. Tako ostaja uganka, ali ni prej omenjena dodatna vrsta človeka morda Homo erectus. Pa kdo vse je bival v znani jami Denisova, prizorišču mešanja človeških vrst. In ali nista morda dodatna dva odstotka, ki ju je zaznal Pagani, mešanica vseh teh neznank - in ne dodaten val iz Afrike.
Študija, ki je našla sledi neznane človeške vrste v današnjih prebivalcih Andamanskih otokov, je preverjala tudi hipotezo, ali so ti ljudje nenavadne rasti in polti (v primerjavi s širšo populacijo) morda izid zgodnejšega vala tudi zato, ker so podobni afriškim Pigmejcem. Izidi niso bili v korist dodatnega eksodusa.
Mogoč še precej starejši izhod
Za konec ostaja odprta uganka Homo floresiensisa, človeka z otoka Flores v bližini Indonezije, ki naj bi tam živel le pred nekaj deset tisoč leti. Tudi zanj ostaja neodgovorjeno vprašanje izvora. Neka hipoteza pravi, da je - spet - izid zgodnejšega izhoda iz Afrike, a tokrat zelo zgodnejšega. Lahko bi bil eden neposrednih potomcev avstralopiteka, človeku podobnega bitja izpred dolgih milijonov let. Druga razlaga za njegovo majhno postavo je potomstvo Homo erectusa, pokončnega človeka, ki naj bi se zaradi majhnosti otoka evolucijo prilagodil - skrčil. Vsa ta vprašanja čakajo trdne odgovore.