Podoba pripadnika te izumrle veje človeškega razvoja kot zaostalega divjaka je uveljavljena tako v svetu znanosti, še bolj pa v javnosti. Arheolog Wil Roebroek po dolgotrajni raziskavi pravi, da za to ni nobenih dokazov.

Napaka po njegovem mnenju izvira iz razširjene napačne metodologije preučevanja te vrste, ki je zemljo tlačila od 300.000 do 40.000 let nazaj vse od obale današnje Portugalske do roba današnjega Kazahstana.

Takratno izginotje neandertalcev (Homo neanderthalensis) sovpada s širjenjem sodobnega človeka (homo sapiens sapiens) po Evropi. Znanstveniki so zato sklepali, da so prišleki neandertalca prekosili po večini vidikov. Uporabljali so kompleksnejša orodja in orožje, s skupinskimi strategijami so izboljšali lov, ukvarjali so se z umetnostjo. Sodobni človek je denimo ustvaril znamenite slikarije v jami Chauvet.

Gre za napačno primerjavo, pravi Roebroeks, saj so neandertalca primerjali s človekom iz mlajše kamene dobe (35.000 do 11.700 pred našim štetjem) namesto s sodobniki neandertalca. Metoda ne upošteva eksplozivnega tehnološkega in družbenega razvoja človeka.

"To je, kot bi primerjal Fordov model T z začetka 20. stoletja z današnjim Ferrarijem in tako ugotovil, da je bil Henry Ford neumen v primerjavi z Enzom Ferrarijem," so zapisali v raziskovalni skupini.

Roebroeks je zato izbral čas pred prihodom sodobnega človeka v Evropo in v obširni študiji primerjal vse dostopne arheološke ostanke obeh rodov iz obdobja 300.000 do 40.000 let nazaj. Neandertalca je primerjal s takratnim afriškim človekom.

Razlike so tako majhne, da je izginotje neandertalca nemogoče pripisati nižji inteligenci ali slabši družbeni organizaciji, je ugotovil Roebroeks.
Do zdaj sprejete teorije navadno pravijo, da je Homo sapiens sapiens z vsemi prednostmi privihral v Evropo in neandertalca zatrl. V znanstveni literaturi je najti ogromno takšnih teorij, arheološki ostanki pa jih na žalost ne podpirajo, pravi raziskava, objavljena v znanstveni reviji PLoS ONE.

Mešanje vrst in asimilacija
Roebroeks in soavtorica Paola Villa sta se raje navezala na bolj sveže ugotovitve iz analiz kosti neandertalcev ter drugih človečnjakov iz Sibirije. Verjetneje je, da je prišlo do obsežnega in dolgotrajnega parjenja in mešanja med vrstami ter asimilacije, ki je neandertalce zlila s "konkurenco".