Dandanes ima Homo sapiens sapiens zagotovljeno prevlado na planetu. Vsaj glede ljudi. Ni namreč nikakršnih živih neandertalcev, ki bi nam bili v človeškosti konkurenca. V zgodovini pa je bilo precej drugače. Zemljo so istočasno tlačile podvrste misleči človek (Homo sapiens sapiens), denisovanci (Homo sapiens denisova), neandertalec (Homo sapiens neanderthalensis) in številni drugi. Mi smo preživeli, ostali so izumrli ali pa se s parjenjem "stopili" z nami, kar pomeni, da nas danes spremlja del njihove deoksiribonukleinske kisline.

Ravno analiza DNK-ja je pokazala, da je sodobni človek bogatejši za še enega prednika in da je družinsko drevo očitno še bolj zapleteno, kot so mislili do zdaj.

Mednarodna raziskovalna skupina pod vodstvom španskega Inštituta za evolucijsko biologijo (IBE) je našla sledi izumrlega človečnjaka, ki naj bi živel v Jugovzhodni Aziji in naj bi bil skupni prednik neandertalcev ter denisovancev ter se pred nekaj desettisoči let tudi križal z našo podvrsto.

Sveža raziskava je objavljena v znanstveni reviji Nature Genetics.
Neznane vijuge v vijačnici
Raziskovalna skupina je analizirala dedni material skupine posameznikov z Andamanskih otokov v Indijskem oceanu. Našla je koščke DNK-ja, ki niso skladni z dednino modernega človeka, tiste skupine, ki je Afriko zapustila pred približno 80.000 leti. Zaporedja so bila očitno drugačna tudi od denisovanskih ter neandertalskih. Takšnega genskega podpisa ni najti pri zdajšnjih Afričanih, Evropejcih in južnih Azijcih. Raziskovalci so sklenili, da ima "ta človečnjak istega predhodnika, ki je šel po svoji razvojni poti".
"To je nov dokaz, da človeški genom vsebuje drobce informacij, ki pripadajo neznanim izumrlim prednikom," so zapisali na barcelonski univerzi Pompeu Fabra.

Morda je bil pokončni človek
Tamkajšnji profesor Jaume Bertranpetit pa je dodal: "Našli smo delce DNK-ja izumrlega človečnjaka v dednini sodobnega človeka. Upamo, da bomo v bližnji prihodnosti lahko našli celoto iz fosilnih ostankov." Obstaja sicer možnost, da ti genski ostanki pripadajo že znani vrsti - pokončnemu človeku oziroma Homo erectus. Njegovega genoma znanosti še ni uspelo prebrati in dokler to ne bo storjeno, možnosti ni ovreči. Erectus je obstajal med 2 milijonoma let in do slabih 50 tisoč let tega, tako da bi se lahko križal s preostalimi. Poskus, da bi njegovo dednino sestavili iz koščenih ostankov, pravkar poteka.
Kdo in kam
Sodobni človek naj bi prvič zadihal pred 80.000 leti v Afriki. Mejnik je bolj simboličen kot ne, saj je bil prehod bržkone postopen in časovno bolj razvlečen. Arheološki ostanki in analize kažejo, da je kmalu (oz. pred do največ 60.000 leti) manjša skupina zapustila celino prek Arabskega polotoka in se sprva naselila po južni Aziji, kjer se je srečala z neandertalci in denisovanci, deloma pa "odvandrala" proti Evropi. Stezam selitve je vedno teže slediti in zamegljeno je, kako so se skupine razločile in razkropile po svetu.
Jasno ni niti, ali je tisti prvi selitveni val izvor vseh človeških naselbin zunaj Afrike ali pa je bilo izvornih valov morebiti več. Avtorji študije pravijo, da je izvorni val le eden in da so bili nizkorasli prebivalci Andamanskih otokov del njega - da torej teorija Zunaj Afrike drži.

Potomci pigmejcev?
Ljudje Andamanskih otokov in drugih dolgo samotnih predelov jugovzhodne Azije so že v 19. stoletju osupnili takratne raziskovalce in antropologe. Bili so namreč precej podobni Pigmejcem - ti pa so doma sredi celinske Afrike, daleč stran. Še danes ta andamanska ljudstva označujejo za "negritose", ker so majhne postave, gosto nakodranih in temnih las, prav tako kože. Stara teorija tako pravi, da so se morda Pigmejci selili iz Afrike v kasnejših valovih in utemeljili andamanske kulture. Analiza DNK-ja to možnost izključuje, saj kasnejši val ne bi vseboval denisovanskih in drugih ostankov.

Nizka rast na otokih
Majhne postave Andamancev se torej ne da pojasniti s prvimi naseljenci, ki da naj bi bili nizke rasti, zato tudi vsi njihovi potomci. Raziskovalna ekipa trdi, da je našla genske dokaze za evolucijske procese prilagajanja in naravne selekcije. "Na malem otoku ni prostora za celotno tropsko prehranjevalno verigo, zato veliki plenilci izginejo in živali na nižjih stopnicah postanejo manjše, saj jim to omogoča nekatere selektivne prednosti," je pojasnil Bertranpetit. "Študija ponuja trdne dokaze za ta evolucijski pojav, ki je omogočil denimo obstoj živali Myotragus balearicus, 40-centimetrski kozi z Balearskih otokov - ali pa metrskim slonom s Sicilije." Poenostavljeno, Andamanci so majhni, ker dolgo živijo na majhnem otoku.

Isti učinek morda pri "polovnjakih"
Isto bi lahko zatrdili za drugo veliko uganko zgodovine, Homo floresiensis, so mnenja španski raziskovalci. To je še ena vrsta, ki je živela vzporedno s sodobnim človekom, in sicer na indonezijskem otoku Flores. Ostanke so našli leta 2004 in jih takoj poimenovali "hobiti" zaradi izjemno nizke rasti, ki ni presegala metra. A ostanki ne izhajajo iz stotisočev let nazaj, temveč izpred 18.000 let, torej le malo pred začetkom pravega kmetijstva in živinoreje, ki sta sprožila skokovito rast proti sodobni civilizaciji. (Kasnejše raziskave sicer časovno odmaknjenost nekoliko povečajo).
Polovnjak s Floresa je bil očitno precej drugačen od mislečega človeka, saj je denimo imel možgane v velikosti šimpanzjih. Teorije, kako je prišlo do tako drugačne vrste tako pozno v zgodovini, so različne in nedokazane. Ena denimo pravi, da je floresiensis kar neposredni potomec avstralopiteka, afriškega bitja izpred dveh milijonov let, ki naj bi celo še prej izvedla eksodus in poselila južno Azijo. Bolj verjetno je, da gre za Homo erectus, pokončnega človeka, ki naj bi tja prispel pred milijonom let in se evolucijsko prilagodil ... zmanjšal.

Veliko incesta in medvrstnega mešanja
To ne bi bila prva raziskava, nakazujoča na medvrstne spolne odnose daleč v preteklosti. Veliko dokazov prihaja iz ene same jame sredi Sibirije, Denisova, kjer so leta 2010 našli nekaj zob, pripadajočih ločeni človeški vrsti - prej omenjenim denisovancem. Ta jama je bila naseljena izjemno dolgo, v njej pa so se zvrstile številne (pod)vrste človeka, med zadnjimi Homo sapiens sapiens v obliki puščavnika.
Prastare prednike ter njihove za današnje standarde sprevržene navade je razkrilo kopanje globoko v plasti usedlin. Najdene kosti po analizi DNK-ja iz leta 2013 pričajo, da so tam in takrat prisotni neandertalci, denisovanci in kromanjonci (Homo sapiens sapiens) ne le spolno občevali med seboj, temveč ignorirali skoraj vse tabuje incesta ter ustvarjali izjemno zapletene sorodstvene povezave. Neandertalci (ki niso bili butasti gorjačarji) so bili v takšne prazgodovinske bakanalije bržkone prisiljeni, saj je bila njihova populacija zelo maloštevilna, najti partnerja za "zmenek" pa precej zahtevna naloga, zato so posegali tudi po denisovankah in človeških ženskah. In za svežo raziskavo bolj pomembno - tudi dve leti stara analiza je v kosteh denisovancev našla sledi skrivnostne četrte človeške vrste, ki bi lahko bila erectus, lahko pa celo Homo antecessor, katerega ostanke so našli v Španiji.
Meandri evolucije
Evolucija človeka je zapletena zato, ker ni štafeta. Ni ene linije, kjer so si vrste in podvrste podajale nasledstvo vse do dandanašnjika. Zelo različne inačice človeka so obstajale vzporedno, se mešale in spet razcepljale kot reka z ducati rokavov. Za marsikaterega izmed njih se je izgubila vsakršna sled.

Skoraj bi vse propadlo
Mimogrede, ravno ko je misleči človek zajemal zalet za skok v fizično in psihično sodobnost mimo neandertalcev, se je Zemlji skoraj zgodila katastrofa, ki bi vse to ustavila v ognju. Lanska znanstvena raziskava je namreč pokazala, da je prav pred 70.000 leti v Osončje vdrla tuja zvezda, pravzaprav dvoje zvezd WISE 0720-0846, ki se je pognal skozi Oortov oblak. Tam so milijarde kometov in drugih ledenih teles. Če bi oblet opravila le za ščepec bliže, bi skrivenčila orbite teh objektov in sprožila ploho kometov nad notranje Osončje. Dovolj bi bil en sam, da bi civilizacijo in človeka zatrl.