Skupina ameriških znanstvenikov je kar dve desetletji preučevala eno samo najdišče pri San Diegu (Kalifornija). Tam ni človeških kosti, temveč živalske, a vseeno je prepričana, da je v njem našla prepričljive dokaze za navzočnost ljudi. To ni nič nenavadnega, ljudje so navsezadnje tam navzoči desettisoče let. Presenetljivo pa je datiranje, ki najdišče umešča kar 100.000 let bolj zgodaj v zgodovino od vseh do zdaj znanih človeških ostankov. Raziskava je naletela na precej kritik, a če drži, potem gre za prelomno odkritje, ki zgodovino Severne Amerike piše na novo. Odpira tudi veliko vprašanj. Kdo so ti ljudje, ki naj bi pred sto tisoč leti tlačili "novo celino", če pa je homo sapiens sapiens iz Afrike zares izšel pred šele 60.000 leti?
Stezice prazgodovine
Najbolj uveljavljen model poselitve sodobnega človeka korenine postavlja približno 200.000 let v preteklost v osrednjo Afriko. Nadaljnjih 100.000 let naj bi potreboval za širitev po celotni celini, pred sto tisoč leti naj bi tudi prvič zasadil pete zunaj tega domovanja. A ta domnevni prvi izselitveni val je zakrit v megli zgodovine, sporen in slabo dokazan, predvsem pa očitno ni pustil nikakršne genske zapuščine v sodobni populaciji. Ta je po teoriji Izhod iz Afrike potomka ene same skupine homo sapiens sapiensov, mislečih ljudi, ki so prek Sinajskega polotoka odvandrali nekje pred med 80.000 in 60.000 leti. Poti so zatem manj jasne; v Aziji naj bi se mešal z nekoliko bolj arhaičnimi pokončnimi ljudmi (homo erectus) in denisovani (homo sapiens denisova). Pohod na Evropo naj bi začel nekje pred 40.000 leti, vzhodno Azijo pa dosegel še deset tisoč let pozneje. Šele pred okoli 25.000 leti naj bi prvič prečkal Beringovo ožino in zakorakal v Severno Ameriko.
Ob vsem tem naštetem je jasno, kako veliko je neskladje med svežo objavo in dozdajšnjimi prepričanji. Je morda ta domnevni prvi izhod homo sapiensa iz Afrike pred več kot 100.000 leti postavil precej trdnejše temelje, predvsem na Kitajskem, kot radi trdijo tamkajšnji znanstveniki, in se obenem še malo raztegnil čez Aljasko? Se je morebiti človek v Severni Ameriki razvijal vzporedno in je resnično domoroden, kot radi trdijo v krogih avtohtonih Američanov oz. Indijancev? Ali pa je čez Beringovo ožino odšel celo neandertalec, denisovan?
24 let za en članek
Ko so leta 1992 arheologi rutinsko brskali po gradbišču avtoceste v Kaliforniji, niso pričakovali najdbe, ki bi lahko vse to zatresla. V nekaj metrov globoki plasti sedimentov so naleteli na kosti in okle mastodona, ledenodobnega slona, ki je živel v Ameriki vse do pred 13.000 leti, nato so ga iztrebili lovci in podnebne spremembe skupaj. Tako so zapisali v Naravoslovnem muzeju San Diega, instituciji, ki je izvajala dvajsetletno raziskavo.
Prizorišče je bilo nenavadno. Ostanki so nakazovali, da se je z njimi nekaj zgodilo; da mamut ni zgolj poginil in pustil ležeče kosti, prej to, da se je z njimi nekaj poigralo. Nekateri deli okostja so manjkali, drugi so bili nalomljeni. Nekaj kosti in zob je ležalo nekoliko stran, skupaj z več obilnimi kamni, ki geološko niso spadali v to plast. "Videti je bilo kot arheološko najdišče, torej ohranjeni ostanki človeških dejavnosti. Ampak arheološko najdišče to ni moglo biti," so opisali v sporočilu za javnost.
Zaobjeto je bilo namreč v precej stari plasti finih sedimentov, nastali v eri, ko ljudi na celini še ni bilo. Leta 1992 so bili najstarejši znani ostanki izpred 14.000 let. Zagonetka je pritegnila pozornost nekaj ameriških strokovnjakov za kameno dobo. "Že takoj ob odkritju je v oči udarilo nekaj močnih dokazov za človeški obstoj vštric s paleolitsko megafavno," je zatrdil Tom Deméré, vodja oddelka za paleolitik v omenjenem muzeju. A kot so se izrazili: za izjemne trditve morajo biti tudi dokazi res izjemni.
Objava v reviji Nature
Zato so se z najdbo od leta 1992 naprej ukvarjali "vrhunski znanstveniki", da bi jo preučili z vseh potrebnih vidikov z najprimernejšo metodologijo. To jim je tudi uspelo, trdijo v muzeju: na prizorišču je bil človek, ki je kamne uporabljal kot orodje, strl mastodonove kosti, da bi trske uporabil na druge načine in iz njih jedel mozeg, vse druge razlage pa so nezadostne. Končni izidi so leta 2017 objavljeni v prestižni znanstveni publikaciji Nature.
Kaj so ugotovili
Starost so izmerili z radiometrično metodo; iščoč količino urana in produktov njegovega razpada (torij) v kosteh. Pokazala je 130.000 let starosti z možno napako +- 9.400 let. Raziskovalci zagotavljajo, da je v tem primeru metoda najnatančnejša mogoča.
Nato so se lotili alternativnih razlag. Kaj če so kosti poškodovale in raznesle zveri ali pa geološke sile skozi zgodovino?
V ta namen so pridobili stegnenice sveže poginulih slonov iz Tanzanije in jih podvrgli poskusu (video spodaj). Tolkli so jih s kamni, kakršni so bili na najdišču, in primerjali učinek. Vzorci lomljenja so bili v obeh primerih enaki, zatrjujejo avtorji, in noben naravni - biološki ali geološki - dejavnik ne povzroča prav takšnih.
Kdo je raznesel nakovala in kladiva
V korist hipotezi je nato kazala razporeditev predmetov. Kosti so bile v dveh gručah. Pri vsaki je bil večji kamen, ki bi lahko bil trda podlaga oz. "nakovalo", pa še nekaj manjših kamnov, ki bi lahko bili "kladiva".
Kosti in "kladiva" je pregledal arheološki strokovnjak za kamenodobna orodja in podal mnenje, da so na vseh vidni ustrezni znaki obrabe. Takšni, ki nastanejo le ob ponavljajočih se udarcih.
Razporeditev sta pregledala še geomorfolog in paleontolog, ki sta se prej ukvarjala s poplavnimi najdišči (skupaj je v raziskavi sodelovalo 11 strokovnjakov). Strinjala sta se, da dokazi ne podpirajo scenarija, da je mastodonove ostanke premeščala voda. Če bi bilo tako, bi jih našli razporejene po velikosti in gostoti.
"Sam nimam več nobenega dvoma, da gre res za arheološko najdišče. Na kosteh in zobeh so jasno vidne posledice človeške dejavnosti, namenskega, spretnega trenja. Prav takšne je najti tudi pri fosilih mamutov v Kansasu in Nebraski, kjer jim je prav tako uspelo ovreči možnost geološkega preoblikovanja ali glodanja zveri," je izjavil Steve Holen, prvi avtor objave.
Holen priznava, da raziskava odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov. Kdo so bili ti ljudje; so bili morda del zgodnjega in propadlega poskusa poselitve? Ali pa je res šlo za starejšo, daljšo, nam še nepoznano navzočnost ljudi?
So nas prehiteli?
Morda res drži teorija, ki jo kitajska znanstvena srenja navdušeno podpira: da se je homo sapiens prvič iz Afrike podal pred več kot 100.000 leti, se stalno naselil na Daljnem vzhodu in pri tem "pljusknil" še čez Beringov preliv. A ta je še preveč majava, da bi se lahko nanjo zanašali brez dodatnih najdb in genskih analiz, ki bi pokazale primerne sledi v mitohondrijski dednini. O teh ne duha ne sluha.
Mogoče sodobni ljudje niso bili prvi ameriški naseljenci. Neandertalci in denisovani, človeški vrsti, ki sta živeli vzporedno z mislečim človekom, sta (nas) morda prehiteli.

Kritike
A številni strokovnjaki so za različne svetovne medije že izrazili dvome o trdnosti raziskave. Nikjer po ZDA ni najti čisto ničesar podobnega, to pa bi pričakovali, če je človek res tlačil ameriško zemljo dodatnih 100.000 let. Avtorji bi morali najti nedvoumno kamnito orodje v bližini najdišča in tamkajšnji kamni v kategorijo nedvoumno ne spadajo, je za BBC povedal ameriški strokovnjak. Spet drugi je izrazil dvom o trditvi, da so kosti na tak način lahko uničili le ljudje. Avtorji raziskave bi morali dokazati, da jih narava nikakor ne bi mogla, in tega niso storili. Britanski arheolog pa je za medij Ars Technica povedal, da najdišče res dreza v prevladujoči pogled na preteklost, a "nekaj zlomljenih kosti skupaj s petimi kamni ni izjemno trden dokaz" za izjemno trditev.

Video 1: Poskus z lomljenjem slonje stegnenice

Video 2: Posnetki izkopavanj najdišča Carutti