V kontekstu domače ustvarjalne sfere je Ema Kugler svojski fenomen, morda celo najbolj samosvoja ustvarjalka. Po eni strani njena ustvarjalnost sega na številna področja – od gledališča, performansa do filma –, po drugi strani pa avtorica že več kot dve desetletji brezkompromisno vztraja v svojem, izrazito nekonvencionalnem pristopu k ustvarjanju in se tako zoperstavlja izrazito togi domači kulturni politiki, ki le stežka seže onkraj konvencij tradicionalnega pojmovanja umetnosti.

Ema Kugler se predvsem pri svoji filmski ustvarjalnosti v najširšem mogočem loku izogne konvencionalnim opredelitvam in ustvarja eksperimentalni film v najboljšem pomenu besede. A za njena dela bi se zdela veliko pravičnejša opredelitev, ki bi opisala udejanjenje tistega, o čemer umetnost sanja že dolgo: celostne umetnine.

To znova dokazuje s svojim zadnjim delom, naslovljenim Človek s senco. Vsakdo, ki pričakuje konvencionalno filmsko pripoved, bo seveda razočaran. Človek s senco sicer ima vse elemente filmskega dela, a na trenutke se s svojo odprtostjo in naslanjanjem na arhetipske podobe vseeno zdi bližji poeziji. Osupljivo ekspresivna je tudi njegova glasbena izraznost, še posebej sklepni prizor, kjer gledalec dobi občutek, da sicer umirjena podoba začne vibrirati skupaj z dramatičnostjo glasbene spremljave. Predvsem pa gledalca preseneti in sprva celo zmede radikalna odprtost tega filma. Težko je najti nit pripovedi. In ko se ti že zazdi, da si jo našel, jo naslednji prizor spodnese.

Se pred nami dogaja boj med naravo in tehnologijo? Med postavo in kaosom? Med moškim in ženskim načelom? Zdi se, da enoznačnih odgovorov ni. A navsezadnje je prav to čar del Eme Kugler, za katero se zdi, da si je zadala, da nas znova uči, kako bi morali gledati filmske podobe.