Kot pravi, pri njem nikoli ni šlo zgolj za telesno težo, saj je bil vedno vitek in s tem ni imel težav. A bolezen ga je zagrabila in imela popolnoma pod nadzorom, saj ni vedel, kako se pozdraviti, kam se obrniti po pomoč, saj gre še vedno za tabutemo.

S tem imajo težave tudi kapetani ekip
Problem je precej bolj razširjen, kot se tega javnost zaveda. "V vsaki ekipi, katere član sem bil, vse od kontinentalne, prokontinentalne ali svetovne serije, sem imel moštvene kolege, ki so se prav tako bojevali s to boleznijo ali podobnimi motnjami hranjenja. Med njimi so bili tudi kapetani ekip, 'top 3' kolesarji z največjih dirk," je ponazoril.

Nedovoljena snov v nadomestku obroka
Zdravniki običajno niso opazili teh težav, saj postaneš, kot je razkril Brajkovič, mojster prikrivanja. In tudi če vodstvo ekipe opazi, da imaš težave, jih običajno ignorira. Ko je prišel pozitivni dopinški test, Brajkovič je junija letos odslužil 10-mesečno dopinško kazen, je svoje težave zaupal Uciju. "Zato sem posegel po nadomestku obroka, ker sem le to lahko obdržal v sebi. Žal je vseboval tudi metilheksanamin, ki ni bil naveden na deklaraciji. V tem obdobju ni bilo dneva, da ne bi jokal, preden sem sedel na kolo. Bil sem popolnoma obupan in vse je bilo črno," je zapisal slovenski kolesar in dodal, da so mu pri Uciju obljubili pomoč zdravniškega oddelka, a je do danes ni dočakal.

Letos že prevozil 26.000 kilometrov
Brajkovič je še zapisal, da je sam našel pomoč, da mu gre dobro in si je povrnil samozaupanje ter ljubezen do sebe. Ker verjame, da nisi zguba, če se le vsakič po padcu pobereš, si spet želi dirkati: "Kolesarstvo in jaz sva nerazdružljiva. Vem, da bo nekoč prišel čas za slovo od tega športa, a zdaj ta čas še ni napočil. Od januarja sem nabral 26.000 kilometrov in gre mi najbolje v zadnjih sedmih letih. Kolesarstvo mi daje svobodo."

Želel voziti po Sloveniji
O letošnjih dejavnostih je zapisal: "Če sem pošten, sem si želel dirkati za reprezentanco na Dirki po Sloveniji, a od odgovornih nisem dobil odgovora. Stopil sem tudi v stik z vsemi ekipami na dirki po Utahu, še sam bi plačal stroške zase. Ni lahko in ne vem, ali bom še dobil priložnost dirkati, a vztrajal bom do konca."

Nekdo je junak, drugi pa šibak
"Ta zapis ni nastal z namenom, da bi se ljudem smilil ali dobil pozornost, temveč izključno zato, da opozorim na ta velik problem kolesarstva. In ne bi smel biti takšna tabutema. Nekdo, ki si zlomi kost in nadaljuje z dirko, je slavljen kot junak, drugi, ki se mesece ali leta bojuje z duševnimi boleznimi, motnjami hranjenja, zasvojenostjo ..., pa je šibak. Ne bi smelo biti tako. Sebe sem zdaj razkril in upam, da bom s tem pomagal še komu," je zapis končal.