Če pa k temu dodamo še druge pozitivne vidike, ki jih lahko ponudi tovrstna oblika produkcije, od priložnosti za vključevanje v mednarodne produkcijske tokove, s tem pa na primer tudi seznanjanje z zadnjimi tehnološkimi in estetskimi trendi, pa vse do promocije tako same nacionalne kinematografije, kot tudi tistih posameznikov, ki jo soustvarjajo, postane podpora tovrstnim oblikam koprodukcije že stvar nacionalnega interesa.

To se je po osamosvojitvi izkazalo že velikokrat, pa naj je šlo za vstop domačih producentov kot manjšinskih partnerjev v koprodukcije z državami nekdanjega skupnega prostora (ne nazadnje smo tako, z Nikogaršnjo zemljo Danisa Tanovića, "dobili" tudi oskarja za najboljši tujejezični film) ali pa v koprodukcije, ki so bile bolj "organske", če lahko tako rečemo, saj so pokrivale teme in ideje, ki neposredno zadevajo tudi slovenski nacionalni prostor, njegovo kulturo in jezik. Tak je bil na primer pred leti film Zoran, moj nečak idiot, morda še lepši primer tovrstne, "organske" manjšinske koprodukcije, pa nam tokrat ponuja celovečerni prvenec zamejske Slovenke, Katje Colje, film z naslovom Igor in Rosa.

Ta nam namreč prinaša zgodba o Rosi, ženski v jeseni let, ki se spoprijema s smrtjo svoje hčere, pri tem pa vse bolj pozablja tako na svojega moža, Igorja, kakor tudi svojo drugo hčer, ki je tik pred poroko; zgodbo, ki je čudovito vpeta v obmejni prostor, v tisto tržaško predmestje tik za mejo, v katerem so Slovenci in njihova kultura vsaj tako doma kot domačini Italijani.

Ta vpetost je kot nekaj povsem samoumevnega spletena prek lika Igorja, Rosinega moža, Slovenca, ki še danes spi z malim torzom Tita ob zakonski postelji, a je hkrati čistokrvni Tržačan. In prav ta prepletenost različnih kultur in predvsem življenj je hkrati ena najlepših lastnosti filma. Rosa namreč začne v procesu spoprijemanja s smrtjo svoje mlajše hčere odkrivati svet, kateremu bi morala tudi sama pripadati, a ji je bil kot številnim drugim ženskam njene generacije povsem tuj – svet ženskih skrivnosti in malih življenjskih užitkov. In prav odkrivanje tega sveta, ki pomeni hkrati njeno sprejemanje hčerine smrti, je zanjo tudi vračanje v svet živih, v svet, kjer ima moža in še drugo hčer, v svet, kjer sivino vsakdana napolnijo barve.

Ta proces je čudovito izpeljan tudi na vizualni ravni: avtorica nas namreč v film vpelje s podobo Rosine sence na steni in nam s tem nekako namigne, da vstopamo v svet senc, nato, skozi film, pa v tisto, pretežno izprano, sivo podobo, začne vse pogosteje vnašati barve in celo sončne žarke. Sam film pa sklene s čudovitim prizorom njene dokončne preobrazbe v Žensko, subjekt, ki hrepeni in prebuja hrepenenje.