Prejšnji teden sem za podkast Številke pripravljal pogovor z literarnim zgodovinarjem Marijanom Dovićem, ki je v svojem navdahnjenem delu Prešeren po Prešernu vpeljal koncept kulturnih svetnikov. V 300+ straneh dolgi monografiji je opisal pomembno vlogo umetnikov, ki so jih v 19. stoletju opravljali pri nacionalnem gibanju.

Sorodna novica Nerazrešene Prešernove dileme hranijo zanimanje za pesnika

V pogovoru sva se dotaknila tudi primerjave športa in kulture. Ena od zanimivejših razlik je (ne)spremenljivost. Ko športnik konča kariero, je zgodba o njegovi dediščini večinoma zapečatena, vse številke so zapisane in dosežki prešteti. V kulturi pa ima čas mogočno moč, ki obrača gore. Pomislimo le na Franceta Prešerna in Jovana Vesela Koseskega, ki sta se jima vrednost in status po smrti diametralno spremenila. V stotinki sekunde sem pomislil na pojem športnih svetnikov. "Si res želimo gledati 40 let staro vožnjo Nikija Laude? Ali pa skoke Primoža Ulage iz Planice? Te stvari vlečemo iz naftalina, a nimajo novega življenja. Umetniki pa za seboj pustijo drugačne sledi, to je njihov opus, ta dela imajo svoja življenja," mi je Dović zavrl misel v kali.

A nato sem naletel na knjigo To je voda in drugi eseji, kjer avtor David Foster Wallace (1) v zapisu iz leta 2006 o Rogerju Federerju med drugim zapiše: "Če mladeniča še nikoli prej niste videli igrati v živo, potem pa ga vidite, osebno, na sveti wimbledonski zelenici, skoz dobesedno žgočo vročino in potem veter in dež teh dveh tednov v letu 06, je zelo verjetno, da boste doživeli nekaj, kar eden od voznikov turnirskih novinarskih avtobusov imenuje skoraj religiozna izkušnja."

Religiozna izkušnja!

Vrata k pojmu športnih svetnikov so se zgolj zaradi asociacije na široko odprla. V roke sem spet vzel Prešerna po Prešernu, preveril Dovićevo shematično opredelitev in po njej skušal najti primer športnega svetnika. Še enkrat poudarjam, da gre v osnovi za miselno vajo. Za gradnjo teorije bi potreboval precej več kot le eno kolumno, razlike so v izhodišču ogromne. Prešeren je kot kulturni svetnik opredeljen skozi prizmo nacionalnega gibanja. Ko je to v začetku prejšnjega stoletja doseglo svoj vrhunec, je bil vrhunski (profesionalni) šport šele v povojih. Vseeno mi ni bilo treba dolgo premišljevati, da ne bi naletel na očitnega kandidata, Leona Štuklja.

Dović v svoji opredelitvi navaja ogromno dejavnikov, naslonil se bom le na tiste, pri katerih je dejansko moč potegniti vzporednico med kulturnim in športnim svetnikom.

Prepoznavna, močna, karizmatična osebnost? √

Prelomnost, inovativnost? √

Spomeniki? √ (x 6)

Spominski objekti? √ (Športne dvorane, muzej, ulice, trgi ...)

Komemoracije? √ (Štukljevi dnevi, različna priznanja z njegovim imenom ...)

Njegov kult je zrasel predvsem ob koncu življenja, po osamosvojitvi in lahkotnem korakanju na odprtje olimpijskih iger v Atlanti. Šele takrat se je marsikateremu Slovencu odprla podoba moža, ki je utelešal zdrav duh v zdravem telesu.

In to je pravzaprav poanta celotnega zapisa. Dović ima prav, ko pravi, da so dela najkakovostnejših umetnikov večna in nagovarjajo tudi preko časovne dimenzije in dolgo po tem, ko je ustvarjalec že umrl. Po stotih letih najbrž nima smisla slaviti Štukljevih prvin. V tem imajo umetniki res (pre)moč. A športniki so v zadnjem stoletju postali simboli. Ustvarjalci zgodb. Prenašalci sporočil. Seveda delujejo predvsem zase (ne velja to tudi za umetnike?), ampak to ne spremeni tega, da športniki ne postanejo nekaj več.

Niti ni pomembno, ali uporabljamo izraz svetnik, simbol ali spet nekaj tretjega. Bistveno je, da oseba ljudi nagovarja, to pa brez dvoma velja za Leona Štuklja. Ko se spominjamo velikega telovadca in delimo njegove plakete in znake, nimamo v mislih prvin, s katerimi je pred stoletjem navduševal sodnike in gledalce, ampak na etičnost, discipliniranost, odločnost, občutek za poštenost in še marsikaj.

Vse to športniki brez dvoma so. Štuklju ne moremo podeliti kljukic v vseh kategorijah, denimo, v transgresijah, kjer se nabirajo grehi. Dović je 'človeške napake' uvrstil v kategorijo persone, pri Prešernu tako navaja npr. težave z alkoholizmom in nezakonskimi otroki. Prav zaradi transgresij sem se v prvem odstavku sploh spomnil na omenjenega Cristiana Ronalda (obtožba o posilstvu). In ko sem že pri največjih športnih zvezdah in svetnikih. Ni prav redko, da jim je tak status na neki način že pripisan. Pomislimo le na vse dobrodelne organizacije, ki jih vodijo in s tem pomagajo izboljšati življenja številnim pomoči potrebnim. Da, tudi šport ima to presegajočo moč!

PS: In ko smo že pri obeh slovenskih velikanih iz tega zapisa. Druži ju še ena povezava − Primičeva Julija. Mladenka je bila Prešernov navdih, pozneje je živela in umrla v Novem mestu, kjer je tudi pokopana. Prav Leon Štukelj je bil nekaj časa skrbnik njenega groba.

(1) - David Foster Wallace je znan po številnih prodornih esejih, njegov slog je izjemno raznovrsten in bogat, svoje misli pogosto razveja v opombah na dnu strani.