Deklaracijo "Ubranimo zgodovino" so spisali zgodovinarji iz držav, nastalih na področju nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije: Vladimir Arsenijević, Dubravka Stojanović, Milivoj Bešlin, Božo Repe, Husnija Kamberović in Tvrtko Jakovina, podpisale pa so jo tudi druge vidne osebnosti iz akademskega, javnega, političnega in kulturnega življenja teh držav.

Nastala je kot zaključek mednarodnega projekta "Kdo je prvi začel? – Zgodovinarji proti revizionizmu", ki ga je podprla tudi Evropska unija, in s katerim želijo oblikovati mrežo zgodovinarjev, književnikov, novinarjev, študentov in širše javnosti, ki bo prispevala k reševanju konfliktov ob spoštovanju zgodovinskih narativov in doseganju bolj inkluzivne kulture spomina na tem prostoru.

V deklaraciji, ki jo lahko preberete tukaj, so nagovorili zgodovinarje, od katerih zahtevajo spoštovanje najvišjih standardov in uporabo znanstvenih zgodovinopisnih metod, politične elite, ki morajo prenehati krepiti svoje politične pozicije s povzročanjem razkola in širjenjem sovraštva, parlamente (domače in evropskega), ki naj prenehajo sprejemati akte, s katerimi vsiljujejo "zgodovinsko resnico“, sodišča, da pri izvajanju zakonov upoštevajo ugotovljena zgodovinska dejstva, ministrstva za znanost, ki naj spodbujajo projekte za kritično raziskovanje vseh tem, tudi o kontroverznih straneh lastne zgodovine, ministrstva za izobraževanje, da zgodovine ne spreminjajo v predmet, namenjen izključno oblikovanju nacionalne identitete in razpihovanju sovraštva, kulturna ministrstva, ki naj nehajo postavljati spomenike posameznikom ali organizacijam, ki so sodelovali pri razpihovanju sovraštva, medije, da imajo odgovoren odnos do preteklosti ter kritičen odnos do kvazizgodovinarjev, lokalne oblasti, ki naj ne poimenujejo ceste, šole po osebah, ki so med vojnami razpihovale etnično sovraštvo in antisemitizem ter bile odgovorne za vojne zločine ter učitelje zgodovine, da spremljajo nove metode poučevanja zgodovine in z učenci razvijajo kritično mnenje.

Ugotavljajo namreč, da je revizionistični odnos do preteklosti še vedno močno navzoč, obravnava preteklosti pa se pogosto prilagaja trenutnim političnim potrebam, poudarjajo se zaželeni podatki, selekcionirajo zgodovinski viri ter predvsem se namerno spregleda vse, kar ne ustreza prevladujočim političnim idejam. "Namen zgodovinskega revizionizma je ohranjati stare in ustvarjati nove mite, krepiti stereotipe, razpihovati predsodke in sovraštvo do sosedov.
'Mi' smo vedno žrtve in 'drugi' so krivi za vse. S samoviktimizacijo se ustvarja paranoidna zgodovinska zavest, ki žrtev osvobaja vseh moralnih ozirov in spodbuja željo po maščevanju," so zapisali.

Iz Slovenije je kot član delovne skupine sodeloval Božo Repe. V projekt so bili vključeni še zgodovinarji in univerzitetni profesorji Kornelija Ajlec, Bojan Balkovec in Peter Mikša. Med doktorskimi študenti pa Maja Vehar, Monika Močnik in Petra Kim Krasnić. Vsi prihajajo z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.

Z njimi smo se pogovarjali o primerjavah med zgodovinopisjem v Sloveniji in ostalih republikah nekdanje skupne države ter odnosu do zgodovine v družbi:

S čim se soočajo zgodovinarji v ostalih nekdanjih jugoslovanskih republikah?

Božo Repe: Jugoslavija je bila večnacionalna država. Takrat je obstajala tudi neke vrste jugoslovanska historiografija z zvezo zgodovinarjev, znanstvenim časopisom (Jugoslovenski istorijski časopis), kongresi in vrsto projektov (npr. Zgodovina narodov Jugoslavije in še nekateri). V resnici je šlo za skupek nacionalnih zgodovin, ki naj bi deloval na razredni (marksistični) osnovi in nikoli ni prišlo do konsenza. Ko je prišlo do vprašanja oblikovanja narodov v 19. stoletju, je bilo sodelovanja konec ali pa je bil rezultat kakšen povsem razvodenel tekst, kot je Zgodovina ZKJ. V osemdesetih letih je velik del zgodovinarjev sledil nacionalističnim politikam, sodeloval v medijskih vojnah, pretrgale so se celo osebne vezi. Šele v drugi polovici devetdesetih let in po padcu Miloševića je nova, liberalno usmerjena generacija začela sodelovati, tokrat na projektni osnovi. Države, ki so nastale v jugoslovanskih vojnah, so nastale na ideji enonacionalnosti, nekatere (BiH, Srbija, Hrvaška, Kosovo) tudi z etničnim čiščenjem. Danes sta večnacionalni samo BiH, kjer pa znotraj iste federacije trije narodi živijo ločeno, in Makedonija, ki je država makedonskega in albanskega naroda. Od zgodovinarjev se pričakuje, da enonacionalno državo utemeljujejo, dokazujejo “pravilnost” ravnanja v osemdesetih in devetdesetih letih, iščejo narodno identiteto in državnost v srednjem veku in še bolj nazaj (npr. avtohtonistične teorije) skrbijo za indoktrinacijo mladih generacij. To uradne politike in mediji, ki so pod njihovo kontrolo, podpirajo, tako se financira znanost in v veliki meri tudi bilateralni projekti. Skratka, zgodovinska znanost naj bi bila v službi politike. Nasproti tem so liberalno usmerjeni zgodovinarji, ki želijo stvari raziskovati objektivno in so večinoma usmerjeni tudi mednarodno. Ti so seveda predmet stalnih napadov in kritik, odrinjeni so od financiranja, marginalizirani v medijih, ne nazadnje tudi od pomembnih položajev v znanosti, priznanj in nagrad.

Maja Vehar: Ideologije za doseganje ciljev posegajo po etničnih mitih (eden izmed njih je na Slovenskem npr. osamosvojitev), pri katerih gre v nasprotju s kompleksnimi znanstvenimi spoznanji predvsem za predstavitev zgodovine na preprost in vsem razumljiv način, ki odgovarja ideologiji. Posledično v nacionalno konstruiranih družbah poteka nenehni boj, katera ideologija bo določala mehanizme ideološke reprodukcije mita. Ta je prisotna na vseh nivojih družbe in ima nanjo močan vpliv. Tudi na mlade, do katerih najlažje pride preko družbenih omrežij. Pri uspešnosti prenosa ideoloških sporov na mlajše generacije pa igrajo pomembno vlogo predvsem pasivnost, trend instant novic in pomanjkanje kritičnega presojanja. Poznavanje kompleksnega zgodovinskega ozadja in umeščanje v kontekst namreč zahteva precej več napora, kot pa sledenje poenostavljeni mitološki razlagi. Tako se dogaja, da imajo mladi pomanjkljivo vedenje o preteklosti lastnega naroda in drugih. S to težavo se ne soočajo samo slovenski zgodovinarji, ampak tudi zgodovinarji drugih držav nekdanje Jugoslavije. Prej omenjeni pritisk, ki ga doživljajo, pa njihova prizadevanja za preseganje ideoloških sporov (tudi pri mladih) otežuje. Ravno zato so takšna sodelovanja pomembna.

Ste morda ugotavljali, kakšen vpliv imajo družbena omrežja in z njimi hitra širitev idej, pa tudi ponarejenih dokumentov, napačnih interpretacij zgodovinskih dogodkov?

Božo Repe: To seveda zaznavamo v vseh okoljih. Dejstvo je, da se danes odnos do preteklosti oblikovanje zgodovinske zavesti v naših družbah odvija preko socialnih omrežij. Znanstvene knjige, dokumentarci, šolska zgodovina, učbeniki imajo marginalno vlogo. Imamo dobre analize, kam je to pripeljalo za osemdeseta in devetdeseta leta (npr. analizo pisem bralcev v posameznih najbolj vplivnih časopisih, kot je srbska Politka, kar je bila nekakšna predhodnica današnjih Twitterjev). Za čas, ki ga živimo, lahko prepoznamo trende in opozarjamo, kam to pelje, za znanstveno analizo bi bila potrebna nova orodja, ki bi enormno količino podatkov obdelala in dala osnovo za kritično analizo. To ni samo problem zgodovinopisja, je politični in družbeni problem in za našo prihodnost eden najbolj ključnih. Nerealno je pričakovati, da bo nekaj zgodovinark in zgodovinarjev, ki se ukvarjamo vsak s svojim poslom, dnevno odgovarjalo na izmišljotine, laži, zgodovinske konstrukte. Tu smo v podobnem položaju kot novinarji. Ure in ure dela so potrebne, da argumentirano zavrneš laž, ki jo nekdo zvečer vrže na splet in za to ne porabi niti minute, niti ne nosi nikakršnih posledic. V osnovi je to vprašanje kulturne ravni naših družb, rekel bi, da je danes glavni civilizacijski problem zahodnih družb.

So dogajanja v 90. letih na območju (nekdanje) Jugoslavije že 'v domeni' zgodovinarjev, preučevanja virov in dokumentov ali še predvsem v rokah politike, nedostopnosti virov, izpostavljanj spominov enega ali drugega kroga vpletenih?

Božo Repe: Gre za mešanico obojega. Dokumenti so težko dostopni ali nedostopni povsod, tu Slovenija ni izjema. No, v Sloveniji je po drugi strani paradoks, da so določene vrste dokumentov dostopne praktično dobesedno vsakemu, ki v arhiv vstopi z ulice. Zgodovinarjem je velikansko uslugo naredilo haško sodišče. Tam je na deset tisoče dokumentov, ki zgodovinarjem v normalnih okoliščinah ne bi bili dostopni še čez desetletja, če sploh kdaj. S kolektivnim in projektnim delom se oblikuje kar objektivna zgodovina razpada Jugoslavije. Tak primer je npr. knjiga Jugoslavija v historični perspektivi, ki je v angleščini in srbščini izšla pri srbskem helsinškem komiteju za človekove pravice. Zdaj nastaja nova, ki je zastavljena strukturno, tudi pri tej sodelujemo. Prva je izhajala iz položaja posameznih narodov in republik. Nastajajoča bo obdelala, kaj se je dogajalo v federalnih organih; jugoslovanski skupščini, vladi predsedstvu, ustavnem sodišču, vrhu JLA-ja, v ZKJ-ju. V nekaterih od projektov se združuje znanje zgodovinarjev iz nekdanje Jugoslavije in najbolj eminentnih iz zahodnih držav, predvsem Nemčije in Avstrije, ki ju to območje najbolj zanima in raziskave tudi v veliki meri financirata. Če lahko za prvi dve desetletji po razpadu Jugoslavije rečemo, da je prevladoval izrazito anglosaksonski pogled, ki je v veliki meri prevladujoč še danes (mnogokrat gre kar za publicistiko, knjige novinarjev, ki so spremljali dogajanje in podobno), zdaj nastaja “evropski” pogled, za katerim stojijo močne historiografske šole s tradicijo.

Bojan Balkovec: Vsekakor so dogodki izpred tridesetih let že v domeni zgodovinarjev. Nekaj težav je lahko z viri, ki so morda nedostopni iz različnih razlogov. Težava je seveda lahko tudi prisotnost udeležencev, ki seveda vsak vidi svojo zgodbo, svoj lastni pomen in svojo edino zgodovinsko resnico. Naloga zgodovinarjev pa je biti maksimalno objektiven. Zgodovinopisje tu naleti na težavo, ko je tako rekoč edina znanost, kjer je publika mnogokrat prepričana, da je njeno spominjanje edina prava zgodovina nekega časa. Tu politika svoje razumevanje zgodovinskih dogodkov vsiljuje kot edino strokovno, čeprav je njeno videnje predvsem razumevanje skozi merilo strankine/politikove sloge in dnevne rabe. Redke znanosti imajo primerljive težave, da se mnogi razglašajo za “poznavalce” in edine zveličavne razlagalce. Dejstvo je, da večina teh pade na osnovnem znanstvenem kriteriju zgodovinopisja: pritegniti vse možne vire in jih ustrezno kritično analizirati v času in prostoru, ki ga viri opisujejo. Podobnih bližnjic si npr. politiki ne privoščijo pri biologiji, medicini, ali kakšni tehnični stroki. Obstajajo sicer izjeme, ki samozaverovano menijo, da se spoznajo na vse.

V Sloveniji se pogosto v političnih in medijskih debatah vračamo v obdobje druge svetovne vojne, kakšno pa je stanje v ostalih nekdanjih jugoslovanskih republikah?

Božo Repe: Povsem enako. Razlike so bile morda v intenzivnosti in neposredni vpletenosti politike, vendar je bila ta odvisna od trenutnih vlad in obnašanja medijev. Trenutno se situacija v Sloveniji izenačuje s tisto na Hrvaškem ali v Srbiji, v nekaterih primerih (npr. sodne rehabilitacije, kot je bila nedavna Rupnikova), celo začenjamo prednjačiti. Podobno je z odnosom do partizanskih veteranskih organizacij, proslav, rehabilitacije kolaboracije in fašizma (v Sloveniji pod kvazigeslom “sprave”). Razlika je morda še v tem, da je v Sloveniji to del širšega kulturnega boja, ki poteka že od konca 19. stoletja.

Kornelija Ajlec: Pravzaprav je situacija v Sloveniji v primerjavi s preostalimi republikami bistveno milejša, čeprav sta že pri nas dekontekstualizacija in sprenevedanje močno prisotna. Tisto, kar se povsod pojavlja je poenostavljanje zgodovinskih dogodkov. A zgodovina že tako ali tako ni enoplastna ali preprosta. Zlasti druga svetovna vojna je močno kompleksna in zapletena, nikakor pa ni enoznačna. Revizionizem po vseh omenjenih državah se kaže zelo podobno: skozi izkrivljanje in prirejanje vzrokov za spopade, število in vrste žrtev ter storilcev vojnih zločinov. O tem obstaja tolikšno število narativ, kot obstaja narodov na področju nekdanje Jugoslavije, med seboj pa se spopadajo že glede najbolj osnovnih dejstev, tudi tam, kjer jih stroka vedno znova potrjuje. Povsod se z oblikovanjem postjugoslovanskih političnih elit njihova legitimacija išče v preteklosti, na prelomu z vsem, kar bi spominjalo na SFRJ. Narodnoosvobodilni boj v drugi svetovni vojni je tako večinoma reduciran na obračunavanje komunistov z nedolžnimi ljudmi. Poleg dela slovenske politike in javnosti je ta narativ močno prisoten zlasti na Hrvaškem. Popolnoma se poskuša razvrednotiti boj za osvoboditev izpod okupatorja, ki ga revizionisti označujejo izključno kot nepotrebno prelivanje krvi. Iz tega izhajajo tudi rehabilitacije tedanjih sodelavcev okupatorjev in celotnih kolaboracionističnih režimov, tako v Srbiji, na Hrvaškem, v BiH-u in nazadnje tudi v Sloveniji. Ti so zdaj preoblikovani v zaščitnike naroda, ki so se s kolaboracijo izogibali prelivanju nepotrebne krvi svojega ljudstva.
Hrvaški revizionisti tako želijo popolnoma rehabilitirati Neodvisno državo Hrvaško kot povsem normalno državo s protirevolucionarno politiko, ki ni imela nič z masovnim državnim terorjem z namenom uničenja ideoloških sovražnikov. Po njihovo je torej uporabljala povsem legitimne in razumne vzvode boja proti oboroženim uporniškim skupinam, ki so ogrožale obstanek države. S tem povezano velja, da se tudi niso zgodili nobeni vojni zločini, kaj šele genocid nad Srbi, Judi, Romi. Nasprotno, žrtve so bile razmeroma maloštevilni hrvaški in srbski komunisti ter srbski četniki – torej izključno politični nasprotniki režima in države. S tem povezana je tudi relativizacija Jasenovca, ki naj ne bi bilo uničevalno taborišče, temveč povsem običajno delovno koncentracijsko taborišče, ki je obstajalo še po letu 1945, ko so se v njem začeli dogajati bistveno večji zločini. Tisto, kar je značilno za zagovornike te revizije zgodovine je, da pri njej vztrajajo kljub ohranjeni dokumentaciji in ko govorimo o Jasenovcu, celo obsežnem fotografskem fondu. Izhajajo pa iz vseh slojev prebivalstva in skupin: so zaposleni v osrednjih izobraževalnih in raziskovalnih institucijah, so samooklicani amaterski zgodovinarji, pa tudi pripadniki ekstremističnih organizacij. Te trende pa je bilo mogoče zaznati že pred razpadom Jugoslavije, posebej izrazito pa po njej.
Nekoliko bolj zanimiv je primer revizionizma v Srbiji. V času Slobodana Miloševiča, ki je seveda izšel iz Zveze komunistov Srbije, je bil revizionizem druge svetovne vojne omejen na to, da je Narodnoosvobodilni boj imel izključno srbski značaj, vendar pa je z vzpostavitvijo SFRJ-ja ta bil potisnjen v ozadje, Srbija in Srbi pa so bili že drugič okupirani. Gre torej za izrazito demonizacijo SFRJ-ja, ki govori o temu, da je bil NOB sicer legitimen, ni bila pa legitimna večnacionalna država. Že takrat se pojavljajo zahteve po rehabilitaciji četniškega gibanja z Dražo Mihailovićem na čelu, kar pa je protimiloševičeva oblast po njegovem padcu leta 2000 še okrepila in v tem iskala svojo legitimacijo. Tako denimo župani Beograda razglašajo 20. oktober kot dan osvoboditve Beograda, za dan nove okupacije. V zadnjih 20. letih se je posledično oblikovala nova zgodovinska legitimacija, ki ne temelji več na NOB-ju, temveč na prvi svetovni vojni in na četništvu. Ta oblika narativa je našla plodna tla tudi v Republiki Srbski, kjer so denimo v Banja Luki leta 2018 postavili kip četniškemu poveljniku Lazarju Tešanoviću in to čeprav je leta 1942 s podpisom sporazuma svoje čete podredil ustaškemu gibanju in z njimi kolaboracioniral v boju proti partizanom. Do danes sta se oba revizionizma ne le ohranila, temveč tudi združila. Gre torej za idejo o dveh protifašističnih gibanjih, partizanskem in četniškem, ki se ju razlaga površno in izven konteksta, služi pa zlasti nacionalni homogenizaciji. Med Srbi je torej revizionizem orodje za precej nenavadno obliko narodne sprave, ki torej ne temelji na glavnih dveh postulatih sprave: razkrivanju resnice in soočanju s krivicami.

Kakšen vpliv pa ima politika – tudi prek financiranja raziskav, institutov ipd. – na zgodovinsko raziskovanje oz. raziskovalne zavode po posameznih državah nekdanje Jugoslavije?

Božo Repe: Razlika je nedvomno med Slovenijo in Hrvaško, ki sta članici EU-ja in morata vsaj formalno spoštovati osnovne standarde znanstvene politike, in drugimi državami, kjer ima politika bolj proste roke. Vendar je ta razlika pogosto zgolj navidezna. Mnogo denarja se mimo raziskovalne politike pretaka k všečnim zgodovinarjem po drugih kanalih, v Sloveniji je to najbolj očitno s Študijskim centrom za narodno spravo, ki se že leta, ne glede na to, kdo je na oblasti, financira neposredno iz proračuna brez upoštevanja znanstvenih standardov. Seveda pa je tudi za razdeljevanjem znanstvenih sredstev mreža različnih organov, komisij in drugih teles nad vsem, tudi nad ARRS pa na koncu politika, tako da je tudi tu mogoče na manj viden način kanalizirati denar. A zgodovini se sicer že tako ali tako odmerja zgolj drobiž, na projektnih razpisih morda za en ali dva projekta. Za ilustracijo: samo raziskovalna skupina Slovenska zgodovina z našega oddelka, ki jo vodim in je ena najbolj uspešnih, kolegica Verginella ima npr. Evropski projekt, kolega Štih je pravkar postal predsednik SAZU-ja, jih je letos prijavila šest. Če bomo dobili enega, bomo glede na razmere lahko zadovoljni! Po drugi strani pa mi ravno zaradi članstva v EU-ju nismo deležni nekaterih sredstev in projektov, ki jih dobivajo kolegi v državah nekdanje Jugoslavije, to velja tudi za nevladne organizacije, ki so pogosto korektiv uradnih politik na področju zgodovinske znanosti. Ampak to jim seveda privoščimo, saj lahko le tako ohranjajo neodvisnost zgodovinske znanosti.

Je v šolskem sistemu že zaobjeto tudi obdobje osamosvajanja in vojne na Balkanu in kako je to obdobje prezentirano v učbenikih?

Bojan Balkovec: Da, v slovenskih učnih načrtih za zgodovino so te vsebine vključene in po mojem mnenju ustrezno predstavljene. Je pa seveda vprašanje, v kolikšnem obsegu se te vsebine predelajo, glede na to da so kronološko na koncu učnega načrta. Te vsebine so vključene tudi v maturitetne teme in nacionalno preverjanje znanja, kar morda povzroči, da se te teme predelajo, četudi bi morda zaradi časovne stiske bile spregledane.

Maja Vehar: Trenutno so v učne načrte in učbenike osamosvojitev in vojne na Balkanu ustrezno zajete, a njihovo obravnavo pogojujejo tudi drugi dejavniki – npr. čas, svetovni nazor itd. Ker šolski sistem ponuja možnost oblikovanja posameznikove zavesti o preteklosti, je nenehno izpostavljen pritiskom vladajoče ideologije. Gre za pojav, ki je v državah nekdanje Jugoslavije vseprisoten. Na Slovenskem se tako težnje po takšnih spremembah učnih načrtov pojavljajo na vsake toliko časa. Tako lahko npr. opažamo reduciranje tem povezanih z zgodovino jugoslovanskega prostora v 20. stoletju – kar seveda onemogoča umeščanje slovenske preteklosti v kontekst. Ob takšnem trendu obstaja nevarnost, da bodo prihodnje generacije obsojene na selektivno podajanje skromno odmerjenih informacij, posledično pa tudi na nevednost namesto na razgledanost in zmožnost kritičnega mišljenja – ki bi vendarle morali biti primarni cilji poučevanja zgodovine.