In dodaja, da ob jubileju vsakemu reče, da "praznuje slovo od mladosti. (...) Drugače pa sem vesel, da sem ta leta dočakal relativno zdrav, da lahko več berem, ker sem v penziji. Prej sem bil razpet na sto strani. Pa da tudi lahko še kaj pišem."

V spomin javnosti za vedno vtisnjen Moj ata, socialistični kulak
Partljič se je pošalil še, da je edino malo nesrečen, ker je zdaj, ko ima več časa, napisal tri, štiri romane, ljudje, ki ga srečujejo na cesti, pa mu kdaj rečejo, da je škoda, da več ne piše. "Kar pomeni, da so gledali samo kulaka po televiziji," je pojasnil. Javnosti je namreč najbolj poznan prav po komediji Moj ata, socialistični kulak. Kot omenjeno, pa je v zadnjih letih izdal nekaj romanov, v katerih se obrača k svojemu življenju in rodnemu Mariboru.

Nazadnje je lani pri založbi Beletrina izšel njegov roman Pesnica. V njem Partljič rekonstruira čas, ko je njegov oče zbolel, sam pa je v tekmi s časom zaključeval pisanje drame Moj ata, socialistični kulak, da bi si jo oče še lahko ogledal. Delo je bilo krstno izvedeno leta 1983 v Drami SNG-ja Maribor, leta 1987 pa je doživelo ekranizacijo v režiji Matjaža Klopčiča s Poldetom Bibičem in Mileno Zupančič v glavnih vlogah.

Ne le mariborska, temveč kar štajerska epopeja
Pred tremi leti je prav tako pri Beletrini izšla zbirka Partljičevih novel z naslovom Ljudje iz Maribora, ki prinaša pisateljeve različice zgodb o izbranih prebivalcih mesta pod Pohorjem, v romanu Sebastjan in most: mala nočna kronika, izdanem leta 2014 pri isti založbi, pa je ustvaril ne le mariborsko, temveč kar štajersko epopejo.

Tone Partljič se je rodil leta 1940, še istega leta se je družina iz Maribora preselila v Pesnico, kjer je oče dobil službo na železnici. Leta 1965 je diplomiral na Pedagoški akademiji v Mariboru. Poučeval je v Brezovcu pri Radljah, Ribnici na Pohorju, Vuzenici in na Sladkem Vrhu. Od leta 1971 je bil dramaturg v Drami SNG-ja Maribor, od leta 1987 pa tudi umetniški vodja, najprej v Mestnem gledališču ljubljanskem in nato od leta 1991 v ljubljanski Drami.

"Človek, ki mu uspe nasmejati te Slovence, si pa res zasluži nagrado."
Partljič je bil predsednik gibanja Bralna značka, pozneje še podpredsednik in predsednik strokovne žirije za nagrado večernica. Pomembno je sooblikoval tudi podobo festivala Borštnikovo srečanje, v letih 2004–2009 kot njegov predsednik.

Sorodna novica Prešernova proslava s svetovljanskim sporočilom Zdravljice

Za svoje ustvarjanje je prejel več lovorik. Med drugim je leta 1980 prejel nagrado Prešernovega sklada za satirično-komedijske igre, leta 1982 Levstikovo nagrado za mladinsko književnost za knjigo Hotel sem prijeti sonce, leta 1984 Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo Moj ata, socialistični kulak in leta 2006 Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.

Leta 2016 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. "Človek, ki mu uspe nasmejati te Slovence, si pa res zasluži nagrado," je povedal ob prejemu nagrade. V utemeljitvi je pisalo, da je Partljič edini sodobni slovenski dramatik, ki je komedijam posvetil večino svojega pisateljskega talenta. Kot je v utemeljitvi še zapisala Mateja Pezdirc Bartol, je Partljič klasik slovenske komedije, saj ga odlikuje izjemno poznavanje komedijskih zakonitosti, pri čemer nadaljuje tradicijo Antona Tomaža Linharta in Ivana Cankarja ter jo razvija v lastni maniri in slogu.

Kot je bilo še poudarjeno v utemeljitvi, je Partljič tudi mojster proze, pomemben pa je tudi njegov prispevek k razvoju slovenskega filma, televizijskih nadaljevank in televizijskih filmov, kjer se podpisuje kot scenarist pomembnih in odmevnih del, pogosto nastalih na podlagi njegovih lastnih dramskih besedil.

Tone Partljič je bil nekaj dni pred 80. rojstnim dnem gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom.