Prispevek z naslovom "Castrum ad Fluvium Frigidum", kar v približnem prevodu pomeni utrdba oziroma vojaški tabor pri Mrzli reki, je bil zadnjič na sporedu naše televizije v začetku junija 1967. S pojmom Mrzla reka pa so Rimljani najverjetneje označevali oba največja vodotoka na tem območju – Vipavo in Hubelj.

Preden se lotimo zanimivega popotovanja v preteklost le nekaj pojasnil za lažje spremljanje prispevka. Besedilo v narekovajih je iz izvirne oddaje iz leta 1967. Dobro vemo, kako hiter je razvoj znanosti. Nekaj kar je veljalo pred pol stoletja, ko je Drago Kocjančič, avtor Kalejdoskopa pripravljal oddajo, morda danes ne drži več. V teh primerih bo v nadaljevanju prispevka sledila krajša predstavitev novejših spoznanj. Skoraj zagotovo pa bo kljub skrbnemu pregledu kakšna napaka uspela ostati neopažena; v teh primerih vabljeni k oddaji komentarja – nahajajo se na koncu prispevka.

Skrivnostna Vipavska dolina
V našem prvem prispevku z naslovom Vipava, mesto na vodi smo pričeli s popotovanjem po Vipavski dolini, danes pa bomo nadaljevali v Ajdovščini. Prav presenetljivo koliko lepih pa tudi skritih kotičkov premore naša, ne ravno velika, domovina. Četudi so se meje spreminjale, ljudje priseljevali in odseljevali ter oblastniki menjali, je kar nekaj sledi preteklega življenja vidnih še danes. Obenem pa je mnogo dogodkov ter oseb utonilo v pozabo, materialni dokazi pa se prav tako niso ohranili do današnjih dni. Poglejmo si zdaj nekaj drobcev tistega časa, ujetih na filmski trak.

"Četrta postaja ob rimski cesti, ki je vodila iz Akvileje [Ogleja] v Emono [Ljubljano] in po kateri vozijo avtomobili še danes, je bila rimska utrdba ob Hublju: Castrum ad Fluvium Frigidum. Gotovo ste v njej spoznali današnjo Ajdovščino. Minilo je od takrat tisočletje in pol, toda v mestu so še danes ohranjeni ostanki rimskega tabora. Pred dvema letoma so na trgu pred kinematografom odkrili in delno obnovili rimski obrambni stolp in del obzidja. Bilo je to res mogočno zidovje, debelo 3, visoko pa skoraj 7 metrov. Na 10 metrov širokih kvadratnih predzidkih so se dvigali 13 metrov visoki obrambni stolpiči. V notranjosti tabora so bila prenočišča, hlevi, skladišča, orožarna, podzemeljski 'aerrarium', to je klet za vojaško blagajno, sredi tabora pa je bil tudi velik vodnjak. Z ostalimi tabori ob cesti je Castro povezoval optični brzojav."

Pogled v preteklost Vipavske doline
Vipavska dolina je bila poseljena že zelo dolgo nazaj. Pod vpliv Rima je območje prišlo nekje v drugem stoletju pred našim štetjem oziroma po letu 181 pr. n. št., ko je bil ustanovljen Oglej [Akvileja/Aquileia] in je ostalo v okviru imperija do propada Zahodnega rimskega cesarstva v letu 476. V Ogleju je bil sedež rimske desete regije, ki je obsegala širše območje Benečije in Istre (Regio X – Venetia et Histria), kamor je sodilo tudi območje današnje Ajdovščine in Vipave. Rimski vplivi so bili seveda prisotni tudi v letih po zatonu zahodne polovice države, vsaj nekje do vpadov barbarskih ljudstev na to območje; leta 568 Langobardov in okoli leta 600 Avarov (Obrov).

V času vladavine rimskega cesarja Avgusta (27 pr. n. št. – 14 n. št.) se je začela gradnja nove ceste, ki je povezovala Oglej z Emono. Dotedanja cesta je vodila jugozahodno od Nanosa ter naprej proti Razdrtemu [Okra], za novo cesto pa je bila določena bolj severna trasa. Iz Vipavske doline je tako pot vodila v smeri Razdrtega, proti Colu in nato preko Hrušice [Ad Pirum], Logatca [Longaticum], Vrhnike [Nauportus] v Ljubljano. Nova pot je bila sicer krajša, vendar nekoliko težje prehodna pozimi. Cesta preko Hrušice je v najvišji točki dosegla skoraj 900 metrov nadmorske višine, medtem ko je pri prehodu skozi Postojnska vrata najvišja točka le malce nad 600 metri nadmorske višine. Več o tem pa v enem od prihodnjih prispevkov.

Rimski vojaški tabor – kastra
"Ostanki rimskega obzidja so ohranjeni tudi na dvorišču za današnjo kavarno. Del obrambnega stolpa so v srednjem veku spremenili v stanovanje, v istem času pa so ob rimski zid naslonili stanovanjske hiše in na mnogih krajih prebili odprtine za okna." Ne le v srednjem veku, tudi v 20. stoletju so še del obzidja, natančneje 7. stolp, spremenili v stanovanje.

Dimenzije samega rimskega tabora, kot tudi število obrambnih stolpov, se precej razlikuje pri različnih avtorjih in raziskovalcih tega prostora, v splošnem pa velja, da so najnovejše raziskave, predvsem tiste v 60., 80., pa tudi 90. letih prejšnjega stoletja, najbolj natančne.

Nekaj besed o obrambnih stolpih
"Toda najmogočnejši ostanek nekdanjega rimskega tabora ob Mrzlem potoku, tako so namreč Rimljani imenovali Hubelj, je skoraj docela ohranjen obrambni stolp [št. 8] na vzhodni strani obzidja. Ta del obzidja, ki je nekoč pripadal ajdovski graščini, so v srednjem veku nadzidali, isto pa so storili tudi z znamenitim rimskim stolpom. Do višine 8 metrov je še antičen, do višine 13 metrov pa so ga dvignili v srednjem veku. Castrum je nekdaj varovalo 16 takih stolpov [novejše raziskave govorijo o 14. stolpih, op. a.], ki so v neenakomernih presledkih obkrožali vse taborišče. Na vzhodni strani stoji še temelj drugega stolpa, zidovje pa je v spodnjem delu še izvirno rimsko, kar potrjuje značilna zidava in antično vezivo med kamni."

Po najnovejših raziskavah je bil stolp 8, znan tudi kot stolp s cinami (cina je kamniti zobec na vrhu stolpa ali trdnjavskega obzidja) nekje do 6 metrov antičen, do današnje višine 14 metrov pa je bil nadzidan v srednjem veku, ko so ga uporabljali kot stražarsko-razgledni stolp. Stolpi so imeli okrogel tloris, nekateri s kvadratno bazo v temeljih za boljšo stabilnost, kot se dobro vidi na posnetku. Premer stolpov je med 9 in 9,6 metra; notranji prostor pa ima v premeru slabe 3 metre. Med letoma 1960 in 1963 je bil del vzhodnega obzidja in stolpa 8, pod vodstvom konservatorjev obnovljen.

Bo razgledna ploščad končno zaživela?
"Ko je obrambni stolp pripadal ajdovski graščini, so nanj vodile stopnice. Kamnite so še ohranjene, lestve in leseni opaži pa so podrti. Čas je napravil svoje in vrh stolpa, od koder se odpira razgled po vsej Vipavski dolini, je zdaj žal nedostopen. Za obiskovalce Ajdovščine je rimski stolp gotovo najprivlačnejši zgodovinski spomenik in misliti bo treba na njegovo ureditev."

Več kot pol stoletja je že minilo, odkar so bile izrečene zgornje besede. V tem času se je mnogo spremenilo, stolp s cinami pa še ni dočakal svoje prenove. Letos so se zadeve le premaknile in sredi poletja smo ob stolpu že lahko opazili gradbeni oder.

Gostinski lokal v antičnem stolpu
V središču Ajdovščine, kjer se danes nahaja Dvorana prve slovenske vlade, lahko opazimo sledi južnega obzidja s stolpoma 12 in 13. Slednji, znan tudi pod imenom Bratinov stolp, je bil pri gradnji leta 1898 porušen. Pri ponovnih gradbenih delih leta 1965 je bil stolp odkopan in delno obnovljen. Takratne raziskave na območju stolpa 13 so bile končane tik pred stolpom 12, čigar temelji so bili nato odkriti šele v letu 1987.

Videli smo že, da znajo biti Ajdovci kar iznajdljivi pri uporabi svojega obzidja ter stolpov. Stolpa 7 in 2 sta tako preurejena oziroma vključena v stanovanjski objekt, v stolpu 13 pa je urejen gostinski lokal, s pomenljivim imenom, ki poleg osvežitve ponuja tudi zanimiv vpogled v antično preteklost tega območja.

Bitka pri Frigidu
"Ob ledeno mrzlem Hublju se je zanimivo spomniti tudi tega, da sta Hub in Vip pravzaprav keltski imeni. Po Hublju so Rimljani imenovali svojo četrto postojanko ob cesti Akvileja – Emona. Pa ne samo to: nekateri zgodovinarji trdijo, da je bila ob Hublju zapečatena usoda zahodnega rimskega cesarstva. Leta 394 je bila ob bregovih Hublja velika bitka med vzhodnorimskim cesarjem Teodozijem in vladajočim rimskim cesarjem Evgenijem in Argobastom iz Viene na drugi strani. Po dvodnevni bitki je zmagal Teodozij. Izročilo pravi, da mu je k popolni zmagi pomagala burja. Nekje na teh poljih ob Hublju je dokončno propadel Rim, Castro pa so požgali in porušili. O tem pa zgodovina molči."

Bitka pri Frigidu se je v zgodovino zapisala kot vrhunec in zaključek državljanske vojne med (vzhodnim) cesarjem Teodozijem (vladal 379 – 395) in zahodnim proticesarjem Evgenijem (vladal 392 – 394). Natančna lokacija bitke ni znana, odvila pa se je nekje na območju med Ajdovščino in Vrhpoljem, kjer je danes tudi spomenik posvečen tem dogodkom. Dvodnevna bitka se je začela 5. septembra leta 394.

Zapečatena usoda zahodnega rimskega cesarstva
Priprave na odločilno bitko so se začele že mnogo pred prihodom obeh armad na območje. Cesar Teodozij je krenil na pot iz Sirmiuma (Sremska Mitrovica v današnji Srbiji), uzurpator Evgenij pa iz Mediolanuma (Milano v današnji Italiji). Evgenijeva vojska je štela med 30 in 40 tisoč vojaki in bila pod poveljstvom frankovskega vojskovodje Arbogasta (Flavius Arbogastes), Teodozijeva pa okoli 100 tisoč mož, pod poveljstvom vandalskega vojskovodje in rimskega generala Stilihona (Flavius Stilicho). Oba poveljnika sta bila iz germanskih plemen, kot tudi mnogo mož pod njunim poveljstvom. Germanska oziroma barbarska ljudstva, kot so jih imenovali, so služila kot najemniki na obeh straneh.

Po prvem dnevu bitke je kazalo na Evgenijevo zmago, toda drugi dan, ko naj bi zapihala burja, se je tehtnica prevesila na Teodozijevo stran. Evgenij je bil ujet na bojišču in usmrčen, njegov vojskovodja Arbogast je sicer uspel pobegniti, vendar je kmalu storil samomor. Teodozij ni ravno dolgo užival v sadovih svoje zmage, saj je umrl le nekaj mesecev kasneje, v januarju 395. Ob njegovi smrti je bil imperij razdeljen med njegova sinova; zahodni del je prevzel Honorij, vzhodnega pa Arkadij.

Rimski imperij v 4. stoletju
Cesar Teodozij je stopil na prestol Rimskega cesarstva leta 379, po smrti cesarja Valensa in vladal do leta 395. Po letu 392 je vladal samostojno, pred tem pa je imel dva sovladarja Gracijana in Valentinjana II. V času samostojnega vladanja je leta 392 prepovedal poganstvo, še pred tem pa leta 380 skupaj s sovladarjema izdal Solunski edikt, ki je uzakonil krščanstvo kot uradno vero imperija. Kristjani že dolgo niso bili preganjani – vse od leta 311, ko je cesar Galerij sprejel Tolerančni edikt. Dve leti po tem je cesar Konstantin I. sprejel Milanski edikt, ki je izenačil kristjane s pripadniki drugih verstev v cesarstvu.

Bitka pri Floviu
Lokacija bitke pri Floviu prav tako ni točno znana, predvideva pa se, da se je zgodila na območju Ajdovščine. K temu nas napeljuje samo ime kraja – Flovio, ki je podobno imenu Fluvius Frigidus. Pavel Diakon v svoji knjigi Zgodovina Langobardov [Historia Langobardorum] opisuje med drugim tudi boje Langobardov z Avari v bitki pri Floviu leta 663 oziroma 664. Germansko pleme Langobardov se je selilo iz območja Panonije v severno Italijo nekje okoli leta 568 in vzpostavilo naselbine na območju današnjega Čedada [Forum Iuli]. Ustanovili so tudi naselbino Flovius, na območju nekdanje rimske kastre, kjer je v drugi polovici sedmega stoletja nato prišlo do bitke pri Floviu. Več o tem pa morda ob kakšni drugi priložnosti.

V ajdovskih tleh se skoraj zagotovo skriva še kakšno presenečenje, ki čaka na odkritje. Zgodovina raziskovanj tega območja nam ravno to sama najbolje potrjuje. Morda že ob letošnji prenovi. Prihodnji arhivski kalejdoskop sledi čez dva tedna. Obiskali bomo razvaline gradu nad Smlednikom ter si ogledali baročne poslikave dvorca Lazarini v Valburgi.

_{Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}