Profesionalizacija je Slovensko vojsko prisilila, da si na trgu delovne sile sama poišče zaposlene. Kljub še vedno precejšnjemu številu prostih mest se podobno kot v drugih poklicih sooča s pomanjkanjem ustreznih kadrov, zato razmišlja, da bi nekoliko omehčala dozdajšnje kriterije in vstop v vojsko omogočila širšemu krogu prebivalcev. O tem, kako poteka usposabljanje in kaj mladi pričakujejo od vojske, smo se pogovarjali s polkovnikom Jožetom Majcenovičem, vodjem oddelka za pridobivanje kadrov v Slovenski vojski.

Kolikšno je zanimanje med mladimi za poklic vojaka? Ali število prijav res strmo upada?
Ta trenutek je še dovolj zanimanja, da lahko zadostimo kriterijem selekcije. Leta 2003 smo imeli 3.400 vlog, zaposlili smo jih 977, leta 2004 se jih je prijavilo 1.400, sprejeli smo jih 816, leta 2005 je bilo 1.000 vlog, zaposlilo pa se jih je 720. Omenjene številke ne morejo govoriti o strmem upadanju, ker v letu 2003 še ni bilo predselekcije, torej da bi se prijavljali le tisti s 4. in 5. stopnjo izobrazbe, ampak so se prijavljali tudi mladi z osnovnošolsko izobrazbo in s skrajšanim programom. Res pa je, da mi rabimo letno 1.100 vlog, da bi lahko zaposlili okrog 600, 700 ljudi.

V stalni sestavi vojske je zdaj zaposlenih okrog 7.500 ljudi, število pa naj bi se povečalo še za 2.000. Do katerega leta načrtujete zapolnitev prostih mest?
Do leta 2008 mora biti v Slovenski vojski zaposlenih 8.500 ljudi, tako predvideva zdaj veljavni srednjeročni načrt.

Kateri so kriteriji za vstop v vojsko in kakšna je izobrazbena struktura mladih, ki se prijavljajo?
Kriterij sta 4. ali 5. stopnja izobrazbe. Kandidat mora biti zdrav, mora biti državljan republike Slovenije, nekaznovan. Med prijavljenimi je zdaj približno polovica s 4. in polovica s 5. stopnjo izobrazbe.

Kaj pa ženske?
Med prijavljenimi je približno 20 odstotkov žensk, med zaposlenimi pa jih je nekaj manj kot 14 odstotkov. Omejitev pri sprejemnem postopku za ženske ni, vendar pozneje pri prerazporejanju na posamezna delovna mesta upoštevamo zakon o varovanju zdravja in varstva pri delu, ki pravi, da ženske ne smejo dvigovati bremen, težjih od 30 kilogramov. To je tudi ena od omejitev, koliko jih lahko v vojski sprejmemo.

Kako poteka usposabljanje kandidatov?
Ko kandidat podpiše pogodbo z vojsko, ga napotimo v center za usposabljenje v Vipavo, kjer začne opravljati temeljno vojaško strokovno usposabljanje, ki traja 13 tednov. To je vstopni kriterij za vse in je enak za vojaka in častnika. Po tem vojaki opravljajo še osnovno vojaško usposabljanje, ko se specializirajo za konkretno delo. To traja različno dolgo, odvisno od zahtevnosti. Šest tednov za pehoto, za strelce, radarista ali računalničarja na sistemu Roland pa lahko usposabljanje traja tudi do dve leti. Ko kandidat konča tudi to usposabljanje, mu spremenimo pogodbo iz kandidata in ga postavimo za vojaka za dobo pet let.

Načrtovane spremembe zakona o obrambi predvidevajo, da se bodo lahko zaposlili tudi kandidati z osnovnošolsko izobrazbo do 30. leta starosti.
O osnovnošolski izobrazbi se govori že nekaj česa, čeprav je bila izrečena pogojno. Tukaj gre predvsem za tiste vojake, ki opravljajo najbolj osnovna dela, nikakor pa tega ne omogočajo zahtevna delovna mesta. Gre predvsem za vprašanje motivacije. Nekoga s 5. stopnjo izobrazbe, ki ves čas k topu nosi samo strelivo ali natovarja tovornjak in ni ne vem kako dobro plačan, po prvem letu ne morete več motivirati. Kar se tiče starosti, se bo meja verjetno dvignila na 30 let. Mi namreč že zdaj delamo spregled zakona in zaposlujemo starejše strojnike ali ljudi z elektrotehnično izobrazbo, ker mlajših enostavno ni dovolj.

Si moderna vojska, ki sodeluje tudi v mednarodnih misijah, lahko privošči tak kader?
Če si predstavljamo, da bo Slovenija kot članica Nata lahko delovala samo v mirovnih misijah, potem se motimo. Za mirovno misijo je seveda potrebno izbirati moštva, ki imajo prag izobrazbe čim višji, ker imajo ogromno stika s prebivalci, praktično so oni tisti, ki vzdržujejo mir. Drugo pa so klasične operacije Nata, kjer gre za funkcioniranje vojske v bojni aktivnosti in kjer vam razen tega, da zna vojak perfektno in do potankosti opravljati svojo funkcionalno lastnost, neka visoka izobrazba ne pomaga veliko.

Kaj bi lahko vojska sama storila za pritegnitev večjega števila mladih v svoje vrste?
Bore malo. Osnovno vprašanje mladih ob prihodu v vojsko je: »Kaj je tu zame?« In če znaš opredeliti nekaj, kar je tu za njega, potem ga dobimo. Konkurenca na trgu delovne sile je že velika, če jo hočemo priznati ali ne. Nam najbolj primanjkujejo računalničarji, strojniki in tisti z elektro izobrazbo. In ravno te profile že v tretjem letniku srednje šole delodajalci praktično pokupijo in se z njimi dogovorijo, da jih bodo zaposlili. Mi jih bomo morali pridobiti z malenkost drugačnim pristopom tudi v šolah, verjetno prek nudenja delovne prakse in prek štipendijske politike za 5. stopnjo. Vendar je problem tudi plača, ki znaša 128 tisočakov, in je že nemotivarijoča, vojak pa tudi nima nobenih bonitet, ki bi ga dvignile nad uslužbence v javni upravi. Tu se sicer v prihodnosti obetajo nekatere spremembe.

A. C.