Štiričlansko zasedbo sestavljajo Aleksander Breznikar na kitari in vokalu, Jernej Lah na klaviaturah in vokalu, Miha Gradišnik na bobnih in Jon Klemen na basu. Zasedba pravi, da si v vsakem obdobju ustvarjanja poskuša zadati neki cilj, h kateremu stremi in ji ga kdaj uspe doseči, kdaj pa tudi ne. Čeprav je, kot pravijo, pot do uspeha pogosto polna predvsem padcev, so še vedno mnenja, da je v Sloveniji več kot dovolj priložnosti.

"Priložnosti na slovenskih tleh je dovolj, druga pa je zgodba, kako pritegniti pozornost poslušalcev in vzbuditi neko pristno zanimanje za glasbeno izražanje skupine, ki je na prizorišču šele kratek čas," so pojasnili za MMC.

Temu dodajajo, da se ljudje preprosto ne odločajo za to, da bi obiskovali koncerte skupin, ki jih morda še ne poznajo, zaradi česar je včasih zelo težko pridobiti nove poslušalce. "Večkrat se zgodi, da pridemo na koncert, kjer občinstvo praktično ne presega števila Baboonov, včasih je ljudi pod odrom veliko, a so nekako 'odsotni', najraje imamo pa take koncerte, ko je ljudi toliko, da se imajo lahko lepo vsak zase ali skupaj in uživajo v naši glasbi."

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Kdo ste Babooni?
Preden odgovorimo, kdo smo, naj povemo, kaj smo. Izgubljeni v svetu, najdeni v skupni viziji – proizvajanju in kreiranju zvoka, ki se nas dotakne. Smo Aleks, Miha, Jernej ter Jon. Pred slabimi tremi leti smo se odločili slediti skupni viziji ustvarjanja glasbe in se tako povezali v eno super celoto, takrat imenovano drugače, danes pa poznano kot Babooni.

Kaj bi rekli, da je največja prednost vaše zasedbe?
Verjetno je naša največja prednost to, da ves čas poskušamo najti svojo čim bolj lastno glasbeno govorico. Čeprav nismo prepričani, ali je to prednost, je pa vsekakor razlika. Ne oziramo se veliko na mainstream oziroma na kar je popularno in široko dostopno, vendar poskušamo najti svoje mesto, v tej sicer precej nasičeni industriji.

Kaj bi rekli, da je največja glasbena odskočna deska, ki si je lahko mlada slovenska zasedba zaželi? Se vam zdi, da je tovrstnih priložnosti v Sloveniji dovolj?
Težko je definirati eno odskočno desko, saj v resničnosti za nas ne obstaja. Pot do "uspeha" je dolga in stopničasta, velikokrat pa tudi polna padcev. Zdi se nam, da smo imeli v vsakem obdobju ustvarjanja zastavljen neki cilj, ki smo ga dosegli ali pa tudi ne. Vsekakor pa ti cilji s časom rastejo, npr. od začetkov, ko si niti pomisliti nismo upali, da bi kdaj bili predvajani po radiu, do tega, ko smo dosegli popevko tedna na Valu 202. O odskočnih deskah pa težko govorimo tudi zato, ker trenutno nismo na ravni.

Preprosto je gledati druge skupine, ki so že uspele, in govoriti o odskočnih deskah, a se je treba zavedati, da so tudi oni stopali po stopnicah in se niso le odrinili v zvezde.
Priložnosti na slovenskih tleh je dovolj, druga pa je zgodba, kako pritegniti pozornost poslušalcev in vzbuditi neko pristno zanimanje za glasbeno izražanje skupine, ki je na sceni šele kratek čas.

Bi rekli, da se glasbeno še iščete ali vam je že uspelo najti svoj zvok?
Mislimo, da se glasbeno (še) iščemo in se verjetno vedno tudi bomo, saj se ne bi radi ustalili pri nekem končnem zvoku. Dobra se nam zdi primerjava z mokro krpo. Z vsakim ožemom priteče manj vode. Ne smemo neke formule vleči preveč časa, vendar moramo iskati nove ideje in motive (krpo), hkrati pa se potruditi ohraniti rdečo nit, ki nas kot zasedbo predstavlja. To je zelo težko, ampak je ravno to čar ustvarjanja glasbe.

Že ustvarjate studijski prvenec? Kdaj ga poslušalci lahko pričakujejo?
Vsekakor imamo željo in tudi namen izdati EP, nekaj stvari tudi že imamo posnetih, vendar je letošnje stanje malce ohromilo naše ustvarjanje in s tem upočasnilo nastanek. Če bodo naslednje leto razmere boljše, se bomo EP potrudili izdati do poletja, vseeno pa želimo narediti ob izdaji tudi en prijeten večer za najbližje poslušalce in glasbene kolege, s katerimi smo imeli že možnost sodelovati. Dokler to ne bo mogoče, bomo še ustvarjali.

Ste privrženci konceptualnih albumov? Se vam zdi, da vam ga lahko uspe ustvariti?

Všeč nam je ideja, da se skladbe na albumu smiselno povezujejo in dopolnjujejo, mislimo pa, da je potrebna fleksibilna ideja, ki to vse lahko poveže v smiselno celoto.
To je dodana vrednost izvajalcu, saj je veliko lažje le nanizati skladbe in jih izdati kot album, čeprav nimajo nujno česar koli skupnega. Tudi mi se nagibamo h konceptu albuma, saj se nam zdi smiselno, da bi vsaka zapakirana celota morala vsebovati majhne koščke, ki se dopolnjujejo in so kot mozaik, ki šele kot celota predstavi pravo podobo. Tako bi tudi skladbe v vsakem albumu morale biti ne le sporočilno, temveč tudi zvočno povezane. Morda je ravno to razlog, da še nismo izdali prvenca, saj čakamo in zbiramo ideje, da bo izdelek res takšen, kot si ga želimo.

Kako vam je načrte za leto 2020 pokvarila epidemija covida-19?
Vsi člani smo iz različnih občin, zaradi česar ne moremo imeti niti vaj, tako da trenutno res stagniramo v smislu glasbenega ustvarjanja. Na daljavo preprosto ne gre. Smo pa zelo veseli, da smo vseeno zagnani, da takoj, ko bo mogoče, nadomestimo čas, ki nam ga je vzela tale kriza in se res s polnimi obrati lotimo snemanja. Še vseeno se veliko družimo na družbenih omrežjih in sestavljamo načrte za prihodnost, iščemo navdih in sestavljamo skladbe, ki pa jih bomo dodelali, ko se srečamo.

Iz česa črpate navdih? So vam blizu predvsem ljubezenske tematike?
Velik del našega ustvarjanja se odvija na podlagi eksperimentiranja z zvoki, navdih pa poskušamo črpati tudi iz več različnih glasbenih žanrov in jih mešati med seboj. Vsi člani poslušamo zelo raznoliko glasbo, kar se nam zdi, da je zelo pomembno, saj vsak posameznik iz svojega zornega kota gleda na nastajanje glasbe in doda svoj, drugačen košček h glasbenemu mozaiku. Tako se tudi učimo drug od drugega in spoznavamo novo glasbo. Ideje iščemo tudi pri drugih glasbenikih, saj smo, kot je že omenjeno, mnenja, da bi se morali učiti drug od drugega. To ne pomeni, da kopiramo le neke elemente, ki so nam všeč, poskušamo interpretirati na svoj unikatni način.

Kakšna pa bi rekli, da je trenutno potreba po besedilih? So to morda vseeno neke globlje, morda družbenokritične tematike?
V naši glasbi so besedila pomembna. Upamo, da to začuti tudi občinstvo. Besedila sama pa se drastično razlikujejo. So dobro dopolnilo glasbeni podlagi, ni pa nujno, da so vedno potrebna. Med koncertom se odločimo izvajati tudi instrumentalne skladbe, ki so včasih tudi improvizirane in le rahlo zastavljene. Glede tematik besedil je pa tako: niti dve besedili si nista podobni. Tudi če vsebujeta podobne besede. Sporočilo je uspešno predano šele, ko se tudi poslušalci tega zavedajo. Vsekakor, pa se pojavi kakšno besedilo, ki je samo sebi namen, popolnoma brez globljega pomena, pravzaprav stojijo besede skupaj prav zato, ker skupaj lepo stojijo.

Vam več pomenijo besedila ali glasbena podlaga?
Menimo, da je glasba brez besedila lahko ena super zadeva, če je na dovolj visoki ravni, da ji uspe svoje sporočilo predstaviti brez besed. To zahteva veliko znanja in zmožnosti, da lahko nekdo takšno glasbo zasnuje, oblikuje in izvaja. To je ena možnost izvajanja glasbe. Potem je tu tudi glasba, ki jo predstavljata zvočna in lirikalna podoba. Ta je ljudem najlažje dostopna, najbolj razumljiva in tudi najlažja za dojemanje njenega smisla. Najtežja za izvajanje in ustvarjanje, hkrati pa tudi najslajša pa je tista glasba, ki je zvočno sama po sebi odlična in jo tista češnjica, besedilo, dopolni do njene najboljše podobe, da lahko v poslušalcu vzbudi neki premik, ki mu pove: "Tole je pa res, res dobro." Težko je reči, kaj nam je pomembneje, se pa pri različnih skladbah osredotočamo enkrat bolj na besedilo, kjer poskušamo instrumentalni del postaviti bolj v ozadje oz. ga narediti bolj preprostega, drugič pa bolj na glasbeno podlago, kjer je manjši poudarek na besedilu.

Kako je na vaš ustvarjalni navdih vplival novi koronavirus?
Na sam navdih koronavirus pravzaprav ni vplival. Še vedno z istim veseljem pišemo besedila, delamo glasbo, čeprav na daljavo in vsak zase ter iščemo nove ideje za koncerte in aranžmaje. Gotovo pa je udejstvovanje tega navdiha neka druga zgodba. To, da se ne moremo videti in izvajati koncertov, snemati v studiu, nas močno tepe. Sploh zato, ker to pomeni, da se vse, kar smo načrtovali že za leto 2020, prestavi za eno leto. Vseeno smo zelo veseli, ko se pojavi možnost za kakšen koncert na daljavo ali pa kakšno drugačno sodelovanje z glasbenimi prijatelji. Trdno smo prepričani, da nam navdih ne bo nikamor pobegnil, a smo ga pripravljeni tudi loviti.

Za skladbo Le spomin ste pripravili tudi videospot na precej visoki ravni. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da čas – pa tudi denar – vložite v tovrstno vizualno podobo?
Imamo veliko srečo, da je Aleksandrov dobri prijatelj iz otroštva, Nik Jevšnik, iskal videoprojekt in ga tako poklical. Vprašal je, ali potrebujemo videospot, o katerem smo pa že dolgo sanjali. Okoliščine so pripeljale do tega, da smo se odločili, da bomo posneli videospot za skladbo Le spomin, ki nam je bila v tistem trenutku najbližje in smo želeli poleg zvočne slike ljudem predstaviti tudi vizualno.
Besede so le besede, če so dobro postavljene, pa pripovedujejo dobro zgodbo. In tudi slike so le slike, dokler niso dobro postavljenje, da tudi one, morda še lažje kot besede, pripovedujejo. Zato smo hvaležni, da smo s skladbo in videospotom predstavili zgodbo, in ne le posameznih slik. Po pozitivnem odzivu sodeč, verjamemo, da so ljudje to zgodbo zaznali. Smo res zelo zadovoljni in ponosni.

Kaj več vam lahko po vašem mnenju prinese videospot, kot vam prinese pojavnost na družbenih omrežjih?
Videospot lažje predstavi zgodbo, ki si jo kot glasbeniki želimo predstaviti tudi z glasbo. Ko poslušalec in gledalec ta avdiovizualni izdelek gleda, vidi celotno podobo. To je najpomembneje. Družbena omrežja pa so običajno namenjena informiranju občinstva o prihajajočem in preteklem delovanju skupine. Kar je super, a nima enakega namena kot videospot. Zato bi rekli, da videospot predstavlja izdelek, o katerem so poslušalci obveščeni na družbenih omrežjih. Tako jemljemo družbena omrežja kot orodje, da dosežemo čim boljši odziv na ciljni izdelek.

Kako težko je po vaših izkušnjah sledilce iz družbenih omrežij pripraviti do tega, da obiščejo tudi koncert?
Ne razumemo, od kod to izvira, a ljudje se preprosto ne odločajo, da bodo obiskali koncerte skupin, ki jih še ne poznajo. Kljub veliki podpori na družbenih omrežjih nas včasih ta podpora v živo rahlo tepe. Smo pa zato toliko bolj veseli vsakogar, ki ga zagledamo pod odrom. Večkrat se zgodi, da pridemo na koncert, kjer občinstvo praktično ne presega števila Baboonov, včasih je ljudi pod odrom veliko, a so nekako 'odsotni', najraje imamo pa take koncerte, ko je ljudi toliko, da se imajo lahko lepo vsak zase ali skupaj in uživajo v naši glasbi.
Če bi vsako skladbo iz repertoarja nekomu iz občinstva posvetili, bi bili Babooni zelo veseli, ko bi to postala čast. Da bi bilo torej občinstvo dovolj veliko, da ne bi vsak mogel priti na vrsto za posvetilo. Če veste, kaj mislimo. S takšnimi težavami se spopadamo. Smo pa neskončno veseli vsakogar, ki ga srečamo pod odrom. Resnično nam to ogromno pomeni. Kajti koncerti so namenjeni predstavitvi naše glasbe in našega dela občinstvu. Tudi če je to še tako majhno. Vadimo lahko sami.

Glede na to, da vaš avtorski repertoar še ni tako obsežen, s čim dodatno polnite koncerte?
Kot smo že omenili, naše delo sestoji iz eksperimenta, piljenja ekperimenta in nato snemanja ter izdaje tega eksperimenta. V vse, kar izvajamo, se trudimo vnesti sebe. Ko naš repertoar ne obsega dovolj skladb, se najprej odločimo za kakšno sočno preigravanje, ki ga samo okvirno postavimo na vajah, na koncertih pa izvedemo vedno malo drugače. Če potem potrebujemo še kakšno skladbo, izvedemo najbolj nenavadne priredbe sicer malo manj znanih skladb. Ampak te priredbe so res prirejene. Vseeno pa se tem priredbam, kolikor je le mogoče, izogibamo, da lahko resnično predstavimo svoje delo in svojo glasbeno vizijo.

Kaj bi poudarili kot glavne omejitve, na katere ste naleteli v času svojega delovanja?
V vsakem obdobju ustvarjanja se pojavijo nove omejitve. Ko smo začeli sodelovati, smo bili nemobilni, saj ni nihče imel izpita za avto in smo se morali zanašati na prijatelje in starše, pa tudi javni promet, da smo se lahko po različnih odrih po Sloveniji sploh predstavljali. Ko smo preplezali te ovire, smo naleteli na nove. Tako smo včasih imeli težave z opremo, kakšnimi posamezniki, organizatorji prireditev ali pa sami s seboj. Ampak prav te ovire nas delajo to, kar smo. Saj smo bizgeci, ampak smo ponosni bizgeci.

Kakšni so vaši glavni načrti za prihajajoče leto?
Najprej upamo, da bo prihajajoče leto, kolikor je le mogoče, normalno, čeprav je to, kar nas spremlja, po mnenju nekaterih 'nova realnost', temu nočemo verjeti. Ko se bodo razmere malo stabilizirale, se bomo odpravili k Jerneju, kjer bomo vse, kar smo v preteklem času ustvarili, tudi zvočno zapisali. Nato nameravamo to, kar bomo posneli, tudi poslati v svet. To želimo narediti pred poletjem, potem pa poleti zadevo večkrat preigrati (pred občinstvom, seveda). Upamo, da je to realni cilj. Menimo, da je. Kaj bo sledilo temu, pa težko rečemo. Vse je odvisno tudi od odziva na naš izdelek. Še pred tem pa bomo izdali kakšen namig, da bodo ljudje vedeli, kaj jih pravzaprav čaka. Se res zelo veselimo. Pogrešamo že koncerte, snemanje, vaje, spoznavanje ljudi in izvajanje preljube glasbe. Naj tole čim prej mine.