"S širokim zamahom celostnega avtorja Dušan Jovanović predstavlja ključno avtoriteto prenove sodobnega dramskega jezika in odrskega izraza v slovenskem gledališču," je v Jovanovićevi biografiji ob osemdesetletnici zapisal Primož Jesenko.

Dušan Jovanović se je rodil v Beogradu 1. oktobra 1939. Po 2. svetovni vojni sta se njegova starša ločila in z očetom se je leta 1951 preselil v Ljubljano. Svojega prvega stika s Slovenijo se je pred nekaj leti v intervjuju za oddajo NaGlas spominjal takole: "Nisem znal slovensko, prišel sem iz Beograda v razred. Profesorji in učenci so bili prijazni z mano, po pouku pa so mi govorili 'Bizantinec to, Bizantinec ono'." A pozneje ga pri umetniškem ustvarjanju vprašanja nacionalnosti niso pretirano zanimala. "Narodnostne opredelitve me ne razburjajo preveč. Svoje delo poskušam opravljati najbolje, kot vem in znam, z zgodbami o nacionalnosti se ne ukvarjam. Najbolje se počutim tam, kjer so dobri igralci, dobra tehnika in kjer ljudje radi delajo."

Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral angleščino in francoščino in na začetku 60. let diplomiral. Nato je študiral režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT).

V 60. in zgodnjih 70. letih preteklega stoletja je bil Jovanović med ustanovitelji Študentskega aktualnega gledališča, Gledališča Pupilije Ferkeverk in Eksperimentalnega gledališča Glej – v vseh je bil dejaven kot režiser in uprizoritveni reformator. "Brez predsodkov sem se spuščal v iskanje, gledališke avanture in drzne eksperimente, kar bi veliko teže počel s profesionalci. S pupilčki sem se počutil popolnoma svobodnega, bil sem sredi nečesa zelo zelo razburljivega. Oni so bili neverjetno odprti, zagreti, pripravljeni na vse. Dali so mi pogum," je o svojem ustvarjanju z Gledališčem Pupilije Ferkeverk v revolucionarnem letu 1968 povedal pred dvema letoma v intervjuju za MMC.

Sorodna novica Dušan Jovanović: "Toliko barab, kot jih živi danes med nami, v Sloveniji ni bilo"

V Gledališču Pupilije Frekeverk je kot režiser v sodelovanju s pesniki iz skupine 442 ustvaril kolaž poezije z naslovom Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk, leta 1969 pa angažirano dramo Pupilija, papa Pupilo in Pupilčki.

Od družbeno angažirane do intimno izpovedne dramatike
Jovanović je bil eden prvih umetnikov, ki so v slovenski dramatiki uporabili ideje čistega, skrajnega modernizma: v zgodnjih delih se je tematike loteval v slogu absurda, nato bolj realistično in angažirano; približal se je tudi postmodernizmu.

Njegove dramska besedila iz 70. let Znamke, nakar še Emilija (1969), Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka, Žrtve mode bum-bum določata groteska in absurd: "Moj ludizem se je zelo približeval Tomažu Šalamunu, Milanu Jesihu in vsem preostalim. Tudi po občutju sveta so bile to zelo sorodne stvari. Bili smo kot bratje." V dramah, kot so bile dokumentarna drama o otrokovem doživljanju okupacijskega terorja Osvoboditev Skopja, drama informbirojevca in njegovih treh sinov Karamazovi in komorna igra o zakonskem brodolomu
Zid-jezero, je iskal nove postopke v prodiranju v bistvo konfliktov.

Med njegovimi dramami velja omeniti še Predstave ne bo (1963), politično parodijo Norci (1970), Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali tuje hočemo, svojega ne damo (1972), Vojaška skrivnost (Jovanović) (prvič uprizorjena v 1983), Viktor ali dan mladosti (1989), Don Juan na psu (1991) in Balkanska trilogija (1997).

Sorodna novica Filmska recenzija: Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba

Boris, Milena, Radko: o prepletu javnih umetniških podob in osebnih življenj
Zadnje Jovanovićevo avtorsko besedilo je Boris, Milena, Radko (2013). Dramo je delno navdihnil resnični ljubezenski trikotnik med Jovanovićem, Radkom Poličem in Mileno Zupančič. Matjaž Ivanišin in Rajko Grlić sta o nastajanju predstave leta 2017 posnela dokumentarni film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba.

Angažiran je bil tudi kot umetniški vodja in režiser Slovenskega mladinskega gledališča (1978–1985) ter pedagog na AGRFT-ju (1989–2006). Jovanović je režiral dobro tretjino krstnih uprizoritev lastnih dramskih besedil, pa tudi druga, ki so mu predstavljala uprizoritveni izziv; vseh njegovih režij je več kot 90.

Za njegove režije je značilno avtorsko pojmovanje odrske umetnosti, največkrat v svobodnem razmerju do dramske predloge. Med najpomembnejšimi Jovanovićevimi režijami so: Osvajalec (A. Hieng), Spomenik G (B. Štih), Čarovnica iz Zgornje Davče (R. Šeligo), Svatba, Ana, Kralj na Betajnovi, Hlapci, Za narodov blagor (Cankar), Blodnje (po romanu Besi Dostojevskega ), Striček Vanja (Čehov), Aretej (M. Krleža). Sebe ni dojemal kot prvenstveno dramatika ali gledališkega režiserja: "Med režijo in pisanjem ne bi delal razlik, v bistvu je to eno in isto, gledališče jemljem kot celoto. Režiser piše, pa tudi pisatelj režira. Zavezan sem gledališču."

Ovenčan z najvišjimi umetniškimi priznanji
Za svoje dramsko in režijsko delo je bil večkrat nagrajen, med drugim s sedmimi Borštnikovimi nagradami za najboljšo režijo in štirimi Borštnikovimi nagradami za najboljšo uprizoritev v celoti. Je trikratni prejemnik Grumove nagrade in posebne nagrade žirije na Bitefu (1972), pa tudi dobitnik velike Prešernove nagrade (1990) in Rožančeve nagrade (2008). Leta 2009 je prejel zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča.

Širši javnosti je Jovanović poznan tudi po kolumnističnem pisanju. V njem in v esejih je pogosto prepletal gledališče in družbeno realnost in ugotavljal, da so meje med obema pogosto zelo tanke. Pri založbi Beletrina je izšla njegova knjiga Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, svojevrsten žanrski hibrid eseja, avtobiografije, spominov in vinjet, v katerem je izjemno iskreno spregovoril o svojem življenju. "Vinjete izkazujejo nemirnega raziskovalca, umetnika, ljubimca, prijatelja, očeta, dedka, avtoriteto, njegov jezik je ostro nabrušen, brezkompromisen in na trenutke nekonvencionalen," je v recenziji knjige zapisala Gabriela Babnik. "Zdi se, da skuša Jovanović iz posameznega človeka ali položaja posrkati bistvo, mu izrezati drobovje in iz teh posamičnih delcev sestaviti lastno naturo."

Sorodna novica Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo

Jovanović je pisal tudi radijske in televizijske igre ter izdal zbirki esejev Paberki in Svet je drama, leta 2011 je izšel tudi njegov pesniški prvenec Nisem.

Poročen je bil s filmsko in gledališko igralko Mileno Zupančič, s katero sta imela hčerko Mašo Jovanović. Iz prvega zakona z Vido Zei je imel sina Saša Jovanovića.

"Gledališče, ki je daleč presegalo standarde okolja, v katerem je deloval"
Na njegovo smrt so se že odzvali kulturni ustvarjalci. "Bil je eden najvidnejših v zgodovini slovenskega gledališča," pravi nekdanji ravnatelj ljubljanske Drame Janez Pipan. Ustvarjal je gledališče, ki je daleč presegalo standarde okolja, v katerem je deloval. "Bojim se, da je z njegovim odhodom konec s takšnim gledališčem," je povedal režiser, ki ne vidi Jovanovićevih naslednikov.

Dan umetnikove smrti je zanj tudi intimno zelo žalosten dan, saj sta sodelovala več kot 40 let in sta bila tudi po človeški plati zelo povezana.

Dramaturg Blaž Lukan se ga bo spominjal kot prodornega in izvirnega režiserja, ki je Slovensko mladinsko gledališče dvignil na zelo visoko raven. Poleg tega je dal pobudo za gledališko revijo Maske in bil med ustanovitelji gledališča Glej. Bil je pedagog na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in vzgojil je več režiserjev, med njimi Pipana in Sebastijana Horvata. V smislu umetniškega vodje pa je le malokomu uspelo tako, kot je njemu uspelo s Slovenskim mladinskim gledališčem, je poudaril.

Gromoglasni smejalec, zadihani dramatik
"Dušan. Oranžni veter, hlastač, impulzivni voznik, glasni orjak, gromoglasni smejalec, zadihani dramatik," je na družbenem omrežju Facebook režiserju v slovo zapisala gledališka in filmska igralka Nina Valič. "Nesmrtni mojster jezika, nezadržni slovanski monstrum, nenasitni deček širokega koraka, glasni čudak, smešen za popizdit, težak kot nastanek sveta, velik kot sonce pred eksplozijo, nežen kot tvoja skrivnostna sla po raziskovanju človeške nature," je še zapisala in sklenila zapis z "Veliki Jovo."

moja