Če kaj, je ameriški kongres simbol moči, ne demokracije. To potrjujejo ne samo nereprezentativna sestava predvsem senata, v katerem ima pol milijona prebivalcev Wyominga enako politično moč kot 40 milijonov Kalifornijcev, ali odvisnost kongresnikov od donatorjev, ampak, pomembneje, neštete politike, sprejete v popolnem nasprotju s potrebami in interesi volivk in volivcev. Koliko demokratičnosti je v načrtni izgubi proračunskih sredstev v obliki davčnih olajšav za najbogatejše, rekordnih vojaških proračunih za uresničevanje svetovnih ambicij imperija na račun povsem vsakodnevnih in življenjskih ambicij njegovih državljanov, zavračanju splošnega zdravstvenega zavarovanja, sankcijah, ki hromijo Iran, Venezuelo, Kubo, zakonodajah, ki omogočajo prisluškovanje Američanom ali neskončno zadrževanje in mučenje zapornikov v oporišču Guantánamo?

Uporaba lenobne floskule "napad na demokracijo" nas sili v to, da spregledamo temačno praznino, ki se skriva pod "demokratičnim" pročeljem ikoničnega poslopja s kupolo, in s tem zgrešimo bistvo srednega dogajanja v Washingtonu. Ta fraza nas namreč napeljuje k napačni ugotovitvi, da je bil vdor Trumpovih podpornikov v kongres zgolj eksces, le izjemen incident, namesto da ga dojamemo kot naravno posledico, še enega v nizu dogodkov, za katerega levji delež odgovornosti nosi prav tarča izgrednikov. Ne gre torej za prelom s preteklo prakso, ampak za njeno še vulgarnejšo, morda izčiščeno uprizoritev. Na odru smo videli spektakularni trk dveh fantazij, ene manj verjetne kot druge, ki pa se vzajemno napajata.

Sorodna novica Protesti v ZDA: Zahteve po koncu rasizma v državi, ki na rasizmu temelji

Ena predpostavlja normalnost, inherentno demokratičnost predtrumpovske družbe, h kateri se je treba vrniti za vsako ceno, druga pa, v tej ali oni različici, komunistično zatiranje belega heteroseksualnega patriarhalnega Američana. Morda je odveč to ponoviti, a vendarle, vdor v kongres ni bil upor marginaliziranih proti krivicam, ni šlo za zahtevo po svobodi, kaj šele za zahtevo po poštenih volitvah, ampak za krik obupa bolj ali manj odkritih belskih supremacistov zaradi občutka izgube družbenega nadzora nad etničnimi in drugimi manjšinami. Za legimitizacijo svoje izključujoče drže pa je nujna fantastična podstat. Temu so namenjene teorije zarot bodisi o volilnih prevarah bodisi o tem, da nameravajo Judje belce v ZDA zamenjati s temnopoltimi prebivalci ("Judje nas ne bodo zamenjali," so vzklikali Trumpovi neonacistični podporniki v Charlottesvillu leta 2017), o tem, da poteka genocid nad belci ali da je vrh Demokratske stranke vpleten v spolno trgovino z otroki. Vdor v kongres je postregel s priročnim utelešenjem te fantazije v obliki našemljenca, belca s kapo z rogovi, ki zase pravi, da se ukvarja s "šamanizmom". Kot je dejal, morajo pravi domoljubi državo vzeti iz rok "komunistov in globalistov, ki so se infiltrirali na najvišje položaje v vladi". Ta fantazija, ki je v Trumpu dobila največjo mogočo politično podporo, ni pa od njega odvisna, ima sicer številne manifestacije, a skupni imenovalec – preprečiti enakopravnost. Mar ni to sporočilo zastave sionističnega Izraela na stopnicah pred kongresom, zastave sužnjelastniške Konfederacije, ki je plapolala na njegovih hodnikih, ali Trumpovega slogana naredimo Ameriko spet veliko?

Trumpovi podporniki so svoj rasizem radi skrivali za slogani, kot sta "Modra življenja štejejo" (odziv na protirasistični slogan "Življenja temnopoltih štejejo" in dejansko izraz podpore policijskemu nasilju nad temnopoltimi) ali "Zakon in red", a sam vdor v kongres in spremljajoče prerivanje s policisti in njihovo označevanje za izdajalce te slogane dodatno razkrivajo kot to, kar zares so, transparentni evfemizmi, katerih namen je izogniti se odkrito rasističnim vzklikom, a obenem jasno prenesti njihovo sporočilo.

V kongresu je pod, kot kaže videoposnetek, povsem neupravičenimi streli policista umrla ena od Trumpovih podpornic, a kljub temu je bila diskrepanca med večurno "nemočjo" policije pred temi izgredniki in njenim militarističnim izživljanjem nad predvsem temnopoltimi protestniki za rasno enakopravnost in širšo družbeno pravičnost povsem jasna. Spomnimo se oklepnikov v Fergusonu po enem izmed policijskih ubojev temnopoltega moškega, pretepanja protestnikov na shodih Zasedimo Wall Street, Trumpovega tvita "ko se začne ropanje, se začne streljanje", nasilja nad množicami nasprotnikov neoliberalnih politik v Seattlu leta 1999, pregona Indijancev, ki nasprotujejo gradnji naftovodov na njihovi sveti zemlji, ugrabitev in mučenj "terorističnih osumljencev" po svetu. Primerjajmo vse to z današnjimi medijskimi in političnimi vzkliki o "napadu na demokracijo".

Sorodna novica Kričanje glede Trumpa še bolj poudarja nerodno tišino glede Obame

Razlika v odnosu policije do temnopoltih protestnikov, ki zahtevajo enakopravnost in konec nasilja nad njimi, na eni strani in agresivnih skrajnih desničarjev na drugi bi bila nedoumljiva, če ne bi upoštevali, da so ZDA projekt, ki temelji na rasizmu. Rasizem je v samem osrčju ideje te države. Če se je nekoč odražal v genocidu nad staroselci, suženjstvu, segregaciji, izgonu Kitajcev ali sistematičnem zaprtju Američanov japonskega rodu, se danes v bombardiranju pretežno muslimanskih držav, azilni zakonodaji, ustrahovanju in izkoriščanju "nezakonitih priseljencev", uveljavljeni islamofobiji, gospodarskih ukrepih, ki nesorazmerno prizadenejo temnopolte, kazenskopravnem sistemu, policijskem nasilju nad temnopoltimi. Zato so protirasistični protestniki, ki zahtevajo tudi spremembo gospodarske ureditve, pravilno prepoznani kot grožnja in pričakani z nacionalno gardo, oklepniki, helikopterji in protiizgrednimi enotami policije, belskim supremacistom pa se uspe brez večjih težav preriniti v samo srce politične moči v državi, tako na volitvah kot prek ograj. Medtem ko se širijo pozivi, naj bodo vsi, ki so vdrli v kongres, ostro kaznovani, ne pozabimo, da samo dejanje protesta znotraj poslopja kongresa ne sme biti kriminalizirano. Bi si enako ogorčenost zaslužil vdor kot znak protesta proti še eni od ameriških vojn ali zahteve po zdravstvenem zavarovanju? Bolj kot akcija, ki so jo izvedli Trumpovi podporniki, je nesprejemljiva ideologija, ki jih je pri tem vodila. Prav ta zmes različnih izključevalskih praks, ki jih je Trump ob pomoči zaveznikov promoviral z odra Bele hiše, je napad na demokracijo, ne vdor v poslopje, kjer se te prakse kodificirajo.

Oblasti zdaj, nekaj dni pred koncem mandata Trumpove vlade, sicer izvajajo aretacije, vrstijo se obsodbe dogodka, nizajo se izrazi ogorčenosti. Ustvarja se vtis, da bo "normalnost" zmagala. A ne pozabimo, da je bila glavna komunikacijska strategija vladajoče politične opcije v ZDA v zadnjih letih prav hujskanje množic in legitimizacija ulične skrajne desnice, medtem ko so liberalci izvajali vse mogoče akrobacije, da se izognejo strukturnim spremembam v korist množic, kar bodo nedvomno počeli tudi v prihodnje. Trumpova odgovornost za sredno nasilje je nesporna, a v pripravljanju terena zanj ni bil osamljen. Pri tem je rasistično fantazijo o ogroženosti "bele Amerike", s katero je osvajal srca podpornikov, omogočila druga, in sicer da je ameriški sistem, politični in ekonomski, delujoč in da ga je treba le bidnovsko ugladiti, pri čemer se njegova "normalnost" utemeljuje prav z ekscesnostjo, kakršna je bil vdor v kongres. A sistem, ki ne izpolnjuje potreb ljudi, čeprav jih o tem ves čas prepričuje, neizogibno proizvaja napetosti. Trump pa ne predstavlja upora proti sistemu, ampak je njegov sestavni del, je posledica zločinov in nedemokratičnosti njegovih predhodnikov, njegove ideje so sicer vulgarno artikulirane, a povsem v skladu s tradicijo. Ob tem naj nas ne glede na zadnje dogodke v Washingtonu fanatičnost njegovih sledilcev ne zaslepi. Takoj ko bi Trump zavrnil rasizem in demonizirajoči antikomunizem, takoj ko bi dosledno obsojal žaljenje Mehičanov, temnopoltih, žensk, muslimanov, demokratov, bi mu njegovi največji privrženci obrnili hrbet v iskanju naslednjega simbola njihove sle po izključevanju.