Razvoj Ljubljane je nezgrešljivo povezan z razvojem in vzponom slovenskega narodnega zavedanja. In narod, ki se je izoblikoval na podlagi svojega skupnega jezika in kulture, zato osrednji spomenik glavnega mesta nameni žlahtnemu predstavniku mojstrenja našega jezika – pesniku. Francetu Prešernu.

"Javni spomeniki razglašajo določeno osebo za tako zaslužno in družbene vrednote, ki jih simbolizira za tako pomembne, da je treba okamniti spomin nanje, da bi predstavljale opomnik, kaj je prav in kaj narobe, in ohranile vse to za prihodnje rodove," v svojem delu Mesto brez spomina zapiše etnolog Božidar Jezernik. Izbira zgodovinskih osebnosti za upodobitev je že sama izraz tega, kaj je pomembna vrednota v določeni družbi in kaj to ni več. A pred 20. stoletjem so bili javni spomeniki v Ljubljano še zelo redki, zato tudi ne čudi to, da je Prešeren svojega dobil šele leta 1905.

Ideje za postavitev spomenika so se sicer pojavile že takoj ob Prešernovi smrti februarja 1849, a čas za postavljanje spomenikov svobodomiselnemu duhu, kot je bil Prešeren, še ni bil pravi. Znova se je ideja resneje obudila po odkritju Vodnikovega spomenika leta 1889 in pobudo je prevzel takratni župan Ljubljane Ivan Hribar, saj je bil prepričan, da si mesto in pesnik to zaslužita. Začeli so nabirati prispevke, ki pa so prihajali počasi, zato niso ujeli 100. obletnice pesnikovega rojstva.

Na javni natečaj se je prijavilo šest kiparjev. Žirija je izbrala idejo Ivana Zajca. Sledilo je razburjenje glede mesta, kje bo spomenik postavljen. Določil ga je arhitekt Maks Fabian, in sicer na Marijinem trgu pred frančiškansko cerkvijo. Spomenik so nato slavnostno predstavili zbrani množici več kot 20.000 ljudi 10. septembra 1905. "Slovenec, nekdaj preziran in tlačen, vzdiguje ponosno svojo glavo, zavedajoč se, da je on tu gospodar," je v govoru povedal župan Hribar. A spomenik ni požel le navdušenja, katoliški tabor mu je očital neokusnost, motila jih je gola muza nad pesnikom, prav tako postavitev pred cerkvijo, saj se je Marijin trg nato preimenoval v Prešernovega.

"Spomenik je tu. On dela čast narodu, ki ga je postavil; kaže zunanjemu svetu, kako da smo Slovenci kulturen narod, ki pozna hvaležnost do velikih svojih mož," pozneje v spominih zapiše ljubljanski župan Hribar.

In podobno postopno, s silovitimi pospeški, obdobju stagnacije, različnimi vizijami, se je razvijala tudi sama Ljubljana. Pogled v zgodovino mesta, ki ga ob Prešernovem spomeniku zaznamuje še toliko drugih specifičnosti, nam je odstrl zgodovinar Ljubljane David Petelin, sodelavec Muzeja športa in soavtor spletnega portala zgodovinanadlani.

Sorodna novica Ponatis študije o ljubljanskem kongresu, ko so mesto obiskale "kronane glave"

Kakšen status je imela Ljubljana v drugi polovici 19. stoletja?

Ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja se je Ljubljana, sicer izrazito provincialno mesto, začela spreminjati in modernizirati. Prvič je postala glavno mesto državne tvorbe v času Ilirskih provinc, s kongresom Svete alianse pa za kratek čas tudi središče evropske politične elite. Če bolj podrobno pogledamo na preteklost tudi skozi razvoj slovenskega narodnega vzpona, ni nacionalne zgodovine brez zgodovine mest. Ni Slovenije brez Ljubljane. In tudi ko govorimo o Ljubljani, ne moremo mimo njenega prebivalstva, še posebno izginulega meščanstva, katerega otrok je nacionalna misel in vnuk slovenska država. Zato je 19. stoletje v zgodovinopisju z razlogom zapisano kot dolgo meščansko stoletje. To je bil čas gospodarskega, kulturnega, političnega in tudi umetnostnega vzpona evropskega meščanskega razreda. Svojo samozavest je v nasprotju s plemstvom in njihovimi podedovanimi privilegiji črpal iz ekonomske uspešnosti, visoke izobraženosti, kritičnosti do političnih razmer ter novih idej.

Sorodna novica S Prešernom po hišah božjih v Ljubljani

Deželno stolno mesto Ljubljana je bilo v 19. stoletju največje mesto dežele Kranjske, njeno cerkveno, upravno, politično, kulturno in gospodarsko središče. Kot stolno mesto je bilo mesto naraščajočega uradništva in vojakov. Do konca 19. stoletja se je spremenila tudi v slovensko politično in kulturno središče, kjer so bili sedeži najpomembnejših društev, kulturnih ustanov, časopisov, prvih političnih strank in strokovnih združenj. Ljubljana se je kot večinska slovenska dežela v nacionalnem pogledu postavila v središčno vlogo, meščanstvo pa kot glavni nosilec narodne ideje, zato je bilo to obdobje prežeto s slovensko-nemškim kulturnim in političnim konfliktom. 19. stoletje je bilo za slovenski narodni vzpon prelomno. V manj kot pol stoletja je od kulturnega projekta Zoisa prišlo do prve politične ideje Zedinjena Slovenija. Slovenski jezik se je ob uradovalni nemščini uveljavljal v uradih, šolstvu in kulturnem življenju. Leta 1843 so začele izhajati Bleiweisove Novice, prvi stalni slovenski časopis.

Slovensko meščanstvo se je v zadnjih desetletjih 19. stoletja gospodarsko in politično krepilo in po zgledu Dunaja in Prage začelo preoblikovati Ljubljano v moderno prestolnico. Projekt nacionalne države, ustavnih in večjih političnih pravic je bila predvsem želja poslovnežev in intelektualcev, šele pozneje drugih. Pojmi, s katerimi operiramo še danes, so produkt meščanske zavesti, daljnovidnosti in konec koncev tudi njihove koristoljubnosti: industrializacija, nacionalna država, ustavnost, parlamentarizem, bančništvo, demokracija, individualizacija, sekularizacija in kapitalizem ter pozneje človekove pravice.

Čeprav je bila Ljubljana stoletja dolgo prestolnica Kranjske z vsemi pomembnimi institucijami – nadškofijo, sedežem dežele, izobraževalnimi institucijami –, pa je morala to v 19. in še bolj v 20. stoletju tudi materialno postati. Vse evropske države so od 18. stoletja dalje načrtno gradile svoje prestolnice in tudi tekmovale med seboj. To, kar danes kot turisti občudujemo na primer v Parizu, na Dunaju, v Barceloni, Londonu, Budimpešti 19. stoletja ali pa v Beogradu 20. stoletja, je odraz načrtne politike olepševanje mesta z bulvarji, monumentalnimi stavbami, javnimi spomeniki, parki, stanovanjskimi zgradbami in industrijo na obrobju. Ljubljana, manjša in politično nesuverena, temu tempu seveda ni mogla enakopravno slediti, se je pa gradnja v to smer začela po velikonočnem potresu leta 1895 z županom Hribarjem. Ljubljana se je iz avstrijske province spreminjala v slovenski narodni center tudi s pomočjo arhitekture, urbanizma in komunalne infrastrukture, začela so se elektrifikacija, polaganje plinovoda, vodovoda, kanalizacije. K temu pa je bistveno pripomogel župan Ivan Hribar.

Med kako gosto poseljena mesta je spadala Ljubljana v preteklosti in kako so se gibale te številke v različnih obdobjih?

Že v času ljubljanskega škofa Tomaža Hrena ob koncu 16. stoletja je imela Ljubljana s predmestji okoli 7000 prebivalcev, kar jo je uvrščalo v srednje velika evropska mesta. Skozi protestantske matične knjige je bilo ugotovljeno, da je bil delež slovenskega prebivalstva okoli 5/6, šestina pa je bila nemško govoreča. Leta 1744 je bilo v mestu že 8.500 prebivalcev. A do konca 18. stoletja je prebivalstvo dokaj nihalo, na primer leta 1780 15 tisoč prebivalcev, tri leta pozneje pa le 11 tisoč prebivalcev. Na začetku 19. stoletja je imela Ljubljana s predmestji skoraj 20 tisoč prebivalcev, samo mesto pa dobrih 10 tisoč. Na pragu marčne revolucije leta 1848 ima Ljubljana skoraj 20 tisoč prebivalcev. Leta 1860 naraste na 25 tisoč prebivalcev, nato v naslednjih letih znova pade. Leta 1890 ima Ljubljana skupaj z vojaki že 30 tisoč prebivalcev, deset let pozneje pa 40 tisoč. Ob izbruhu prve svetovne vojne doseže mesto skoraj 50 tisoč ljudi, po nastanku Velike Ljubljane leta 1935 pa z novimi okoliškimi prebivalci okoli 63 tisoč. Gibanje in rast prebivalstva je povezano z naravnim prirastkom, migracijami v mesto zaradi dela in vojske, smrtnostjo zaradi bolezni in večanjem upravnih meja mesta.

Od leta 1880, ko avstrijska statistika beleži tudi občevalni jezik, vidimo, da je doma slovensko govorilo 81 %, nemško 14 % in drugi jezik 5 %.

Če primerjamo rast prebivalstva Ljubljane z drugimi avstrijskimi mesti, lahko ugotovimo, da je Ljubljana v 19. stoletju manj narasla, kot na primer Trst, Zagreb, Gradec ali pa Dunaj, ki postane svetovna metropola z milijon prebivalci v sedemdesetih letih 19. stoletja.

So kakšna obdobja, ko se je mesto hitreje širilo? Kaj je na to vplivalo?

Kljub temu da je bila Ljubljana že od 13. stoletja deželna prestolnica in deželnoknežje mesto, kjer so od 15. stoletja stalno zasedali deželni stanovi in bili nastanjeni deželnoknežji organi, je bila v upravnem in sodnem oziru dolgo prostorsko omejena, saj je upravljala le ožje območje – mestno pomirje, ki je identično tudi z ozemljem, na katerem ima mesto pravico terjati zemljiškogosposke dajatve. Da se mesto tudi v prihodnosti ni prostorsko na zunaj razvijalo zunaj obzidja Mestnega, Starega in Novega trga, so bili krivi predvsem turški vpadi in razvoj obrambnega sistema. Obseg obzidanega mesta, njegovih utrdb in vrat je do konca 18. stoletja, ko so jih odstranili, ostal skorajda nespremenjen. Obzidje in mestna vrata so predtem strogo ločevala notranje mesto od predmestij. Šele po odstranitvi obzidja se je notranje mesto začelo gradbeno in psihološko zraščati s svojimi predmestji. Prvi prelomni poseg mesta v predmestja je bilo zagotovo rušenje srednjeveškega obzidja konec 18. stoletja in nastanek novih trgov (Trg francoske revolucije, Kongresni, Prešernov in Krekov trg).

Parcelacij zemljišč in urbanistična ureditev Stare Ljubljane dokazuje, da gradbena rast ni bila prepuščena posamezniku in špekulaciji, temveč so jo predpisovali državna oblast in mestni svet, ki sta dejansko usmerjala gradbeni razvoj mesta. Že leta 1770 so začeli vmesne komunalne uličice odpravljati in zazidavati, leta 1774 pa je bila ustanovljena gradbena, gasilna in olepševalna komisija, ki je skrbela za gradbeno politiko. Po predpisih iz leta 1787 je moral pobudnik novogradnje predložiti komisiji načrt stavbe.

Prva polovica 19. stoletja ni prinesla večjih gradbenih posegov, razen ureditve novih trgov ob nekdanjem obzidju, gradnjo novih mostov in urejanje nabrežij Ljubljanice. Večji poseg mestne oblasti je bila pobuda župana Hradeckega, da se gradi ob Golovcu in proti Barju.

Sorodna novica "Shrani naj vse spomine na usodo dežele in na zasluge njenih prebivalcev"

Drugo razvojno etapo mesta so zaznamovali železnica leta 1848 in skromni začetki industrializacije. Mesto se je iz starega srednjeveškega jedra hitro širilo ob glavnih prometnih poteh navzven, z novo železniško povezavo pa so nastali tudi novi mestni predeli proti zahodu in severu. Nad današnjo Streliško ulico je Viljem Cloetta, švicarski konzul v Trstu, zgradil leta 1862 prvo vilo v Ljubljani.

Največji graditelj druge polovice 19. stoletja je bila delniška Kranjska stavbinska družba, ki je v večji meri združevala predvsem nemški kapital in Kranjska hranilnica kot investitor. Leta 1871 je zrasla realka na Vegovi ulici, leta 1875 je bila zgrajena šola na Grabnu, leta 1879 je Kranjska hranilnica postavila svoje upravno poslopje v današnji Tomšičevi ulici, leta 1883 je bilo z njeno podporo zgrajeno muzejsko poslopje, leta 1886 pehotna vojašnica na Taboru in leta 1887 otroška bolnišnica v Streliški ulici.

Leta 1886 so na pobudo bančnika, industrialca in direktorja Kranjske hranilnice Jožefa Luckmanna ustanovili Društvo za gradnjo delavskih stanovanj. Društvo je v naslednjih letih kupilo zemljišče za Bežigradom in na današnji Hranilniški ulici sezidalo pet enonadstropnih večstanovanjskih hiš za 91 družin. Stanovalec si je pridobil lastninsko pravico nepremičnine po petnajstih letih plačevanja najemnine.

Tretja razvojna etapa je sledila po ljubljanskem potresu leta 1895, ki je pomenil odločilno prelomnico v urbanističnem načrtovanju in gradnji mesta spodbudil tudi ljubljansko mestno oblast k temeljitejšemu urbanističnemu pristopu in urejanju novega mestnega središča. Nove urbanistične zasnove so prispevali mestni arhitekt Anton Wolf, urbanist Camillo Sitte in Maks Fabiani. Sitte je prilagodil okolico stare Ljubljane tlorisnim značilnostim srednjeveškega jedra, Fabiani pa je uporabil moderna urbanistična načela.

Med drugim so v tem času zrasle delavske kolonije s hišami še ob Koleziji, v Zeleni jami in Rožni dolini. Do 20. stoletja so bila zgrajena številne javne zgradbe, na primer koncertna dvorana na Kongresnem trgu, novo deželno gledališče, hiralnica na Vidovdanski cesti, Marijanišče na Poljanski cesti, Rokodelski dom na Komenskega cesti in nov trakt uršulinskega samostana.

Največja in zadnja etapa urbanizacije pa se je zgodila po drugi svetovni vojni z izrazito gradbeno vnemo in skokovitim naraščanjem prebivalstva.

Kdaj so se začele k mestu spajati okoliške vasi?

Ko je Ljubljana v 13. stoletju dobila mestne pravice, je dobila tudi pravico do obzidja. Poleg zemljišč mestnih hiš zunaj obzidja (t. i. patidenčnih hiš) so venec okoli stare Ljubljane (Mestni, Stari in Novi trg) tvorila predmestja in vaška jedra, ki so šele v 20. stoletju postala integralni del mesta.

Stara ljubljanska predmestja so bila Šentpeter, Poljane, Gradišče in Kapucinsko predmestje, Karlovško predmestje in Trnovo. Med urbanizirane ljubljanske vasi štejemo Vodmat, Spodnjo in Zgornjo Šiško, Vič in Glince, Moste, Selo in Fužine, Štepanjo vas, Koseze in Dravlje ter barjanske vasi. Med naselbinske komplekse obdobja vzpona industrializacije pa spadajo Bežigrad, Kodeljevo, Rožna dolina in delavske kolonije. Med njimi zagotovo izstopa najstarejše srednjeveško predmestje Krakovo, ki ima izvore še v predrimskih časih.

Šele modernizacija in industrializacija 19. in 20. stoletja sta počasi odpravljali razlike med mestom in podeželjem, predvsem s spreminjanjem socialne in poklicne strukture vasi.

Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, leta 1935 pa je nastala t. i. Velika Ljubljana, ki je Mestni občini ljubljanski priključila ozemlje celotne občine Moste, katastrski občini Zgornja Šiška in Dravlje, občine Vič, južni del občine Ježica, del občine Polje in Štepanja vas ter celotni katastralni občini Moste in Vodmat. Dosedanjemu območju mesta Ljubljane, ki je obsegalo doslej 3830.71 hektarov, je bilo z zakonom priključenih še približno 2700 hektarov nove površine. Število prebivalcev Ljubljane se je povečalo za 20 tisoč novih prebivalcev, Ljubljana pa je postala četrto največje jugoslovansko mesto, za Beogradom, Zagrebom in Subotico.

Kakšna je bila stanovanjska kultura v Ljubljani v drugi polovici 19.stoletja in na prelomu 20. stoletja?

Nekajletni intermezzo francoske nadoblasti v Ljubljani je poleg kulturnega razcveta in botaničnega vrta prinesel tudi nov Kongresni trg in kostanjev zvezdasti park ter ozelenjene sprehajalne površine z drevoredi zunaj mesta v Tivoliju. Ljubljana se je iz avstrijske province spreminjala v slovenski narodni center tudi s pomočjo arhitekture, urbanizma in komunalne infrastrukture. Ob porušitvi srednjeveškega obzidja konec 18. stoletja je nastal venec trgov, prihod železnice leta 1848 pa je pomenil razvoj tovarn in delavskih domovanj, po velikonočnem potresu pa je nastala pravokotna mreža ulic in secesionistična arhitektura slovenskih arhitektov.

Z vidika bivalne kulture prinese to obdobje največje spremembe: ločitev bivalnih in delovnih prostorov, pojav enodružinskih stanovanj, omejitev stanovanj na posamezno nadstropje ) ter skrčenje stanovanjskih površin in sob. Najpogostejši tip stanovanjske stavbe do druge svetovne vojne je bila večstanovanjska najemniška hiša, ki je imela na reprezentančni ulični strani bivalne družinske prostore (salon, dnevni prostor, jedilnica, sobe), na dvoriščni strani pa pomožne prostore (kuhinja, shramba, kopalnica, stranišče).

Bivalne prostore premožnejših je zapolnjevala bogata stanovanjska oprema – stilno pohištvo, knjige, tekstil, glasbila, keramika in porcelan, slike in skulpture, ure in svetila. V novozgrajenih stanovanjskih hišah so bila manjša, skromnejša kletna in podstrešna stanovanja namenjena nižjemu srednjemu sloju. Delavska stanovanja so nastajala tudi s prezidavanjem poslovnih prostorov v manjše stanovanjske enote, ki pa velikokrat niso ustrezale minimalnim higienskim normam. Stanovanjska kultura najnižjih družbenih slojev so bila v znamenju zatohlih, vlažnih, temačnih in prenapolnjenih stanovanj s cenenim ali rabljenim pohištvom.

Sorodna novica Kako so se v preteklosti borili s kužnimi boleznimi? "Ukrepi se skoraj ne razlikujejo."

Slaba mestna komunalna infrastruktura je bila vzrok večjim izbruhom številnih epidemij v 19. stoletju, z higienizacijo mesta tudi z novimi angleškimi stranišči in kopalnicami pa so se deloma omilile zdravstvene težave meščanov. Z urbanizacijo in modernizacijo se je spreminjala stanovanjska kultura in s tem tudi norme vedenja in ravnanja. K izboljšanju vsakdanjega življenja so pripomogli tudi novi tehnični izumi, kot so bili plinska in pozneje električna razsvetljava, tramvaj, telefon.

Kje so se meščani zbirali, družili?

Že stoletja so bile med najbolj obiskanimi družabnimi prostori v mestu gostilne, krčme, kavarne in vinotoči, ki se jim je leta 1713 pridružila prva ljubljanska kavarna, znanilka novih časov. V 19. stoletju so meščani kofetkali, brali časopise in igrali biljard že v 14 kavarnah. Vožnje po Ljubljanici so bile posebno priljubljene od zadnjega desetletja 18. stoletja in do dvajsetih let 19. stoletja, med drugim tudi nočne vožnje. Tam so prirejali velika slavja ob zgodovinsko pomembnih dogodkih in zabave. Prvo večje sprehajališče, ki je bilo od leta 1789 tudi odprto za javnost, so bili Zoisovi vrtovi, ki so se raztezali na nekaj hektarjih. Na mestu današnjih Plečnikovih tržnic, kjer je nekoč stalo srednjeveško obzidje, je bilo leta 1812 urejeno prvo javno sprehajališče v mestu (Šolski drevored). V času francoskih Ilirskih provinc je Ljubljana dobila botanični vrt in zametke parka Zvezde ter večje parkovne ureditve med Tivolskim in Cekinovim gradom. Sprehodi so bili družabne narave, tukaj so se spletla nova poznanstva in ljubezni, sprehajalci pa so razkazovali družbeni status in modne novosti.

Sorodna novica Palača Kazina se po novem ponaša s statusom kulturnega spomenika lokalnega pomena

Na prelomu v 20. stoletja je bila pot priljubljene promenade večkrat spremenjena, sprva je potekala krožno po starem mestnem jedru, nato razširjena mimo Pošte čez Kongresni trg, po prvi svetovni vojni pa se je ustalila na Cankarjevi cesti do parka Tivolija. Društvo Kazina je bilo elitno zbirališče izbrane ljubljanske visoke družbe, vedno večja polarizacija družbenega življenja na nemški in slovenski nacionalni sentiment pa se je izkazovala tudi v ločenih kulturnih, družabnih in strokovnih ustanovah. Za obisk predmestnih gostiln so morali narediti popoldanski ali celodnevni izlet. Številne gostilne so goste zabavale tudi z živo glasbo in petjem, obiskovalci pa so neredko tudi zaplesali. Priljubljene so bile čajanke, vrtne zabave in literarni krožki. Med mestnim prebivalstvom je bilo že konec 19. stoletju zelo popularno kolesarjenje po okolici Ljubljane in pohodništvo v bližnje sredogorje, v zimskem času pa sankanje, drsanje in smučanje.

Koliko pozornosti so v preteklosti namenjali zelenim površinam v mestu in ob njem?

Zelenje je bilo del mesta tako rekoč skozi vso zgodovino. Znotraj mestnega obzidja so uspevali utilitarni kuhinjski vrtovi in redki samostanski zeliščni in sadni nasadi. Sprehodi v zelenje grajskega griča so bili po pisanju Valvasorji znani že v srednjem veku, po njegovem so bile priljubljene površine sprehajališča ob rečnih brežinah Ljubljanice, ki je v toplejših mesecih privabljala na čolne in splave meščane in plemiče. Načrtno urejanje zelenih površin pride v Ljubljano šele z 17. stoletjem, ko se dokončno prenehajo turški vpadi na Kranjsko in s trendi evropskih absolutističnih vladarjev. Tako si je tudi domače plemstvo okoli svojih palač urejalo večje in manjša parkovne ureditve. Bohotna baročna moda se je kazala tudi v številnih zasebnih plemiških vrtovih, ki so obdali Ljubljano. Med najlepšimi in najbolj znanimi plemiškimi vrtovi v Ljubljani je bil zagotovo knežji turjaški vrt, ki se je raztezal od knežje palače (današnji NUK) vse do na Gradišča, kjer je danes predsedniška palača. Iz plemiških vrtov Podturna (Tivolski grad) in Leopoldsruha (Cekinov grad), je v 19. stoletju začel nastajati park Tivoli.

Proti koncu 18. stol. se plemiški vrtovi odpirajo tudi za širšo javnost, kot prvi razsvetljeni plemič in svetovljan baron Žiga Zois pl. Edelstein pa v letu francoske revolucije 1789 v Ljubljani odpre svoj park za vso meščansko javnost. Kratkotrajna francoska okupacija Ljubljane prinese tudi nove ideje, ki so spodbudile mestno oblast za uradno skrb za javno zelenje. Po vzoru pariškega urbanističnega urejanja je nastal Šolski drevored za Licejem, zasnovana je bila Blanchardova oziroma Lattermannova aleja (dva radialna drevoreda), ki je povezala parkovne ureditve Cekinovega gradu in Podturna ter s tem začetek urejanja parka Tivoli, uredili so guvernerjev vrt na današnjem Pogačarjevem trgu, nove sprehajalne poti na Grajski grič, leta 1810 pa so ustanovili Botanični vrt, najstarejšo neprekinjeno kulturno, znanstveno in izobraževalno ustanovo na Slovenskem.

Do leta 1817 je na območju Kongresnega trga stal tudi kapucinski samostan s cerkvijo sv. Janeza Evangelista, ki je bil za čas polletnega gostovanja evropske diplomatske in kraljeve smetane leta 1821 ob kongresu Svete alianse preurejen v pravokoten prostor za vojaške parade. Tri leta po odhodu evropske diplomatske smetane pa je župan Hradeczky uredil klasicističen park po zgledu francoske urbane umetnosti s kostanjevim drevoredom, ki se križa v osmih smereh.

Ljubljanska oblast je v 19. stoletju širila zeleno mestno tkivo, tradicijo sprehajališč in promenad, namenjenih tako družbeni emancipaciji meščanstva kot tudi bolj zdravemu urbanemu življenju. Novi javni parki so bili dokaz moči vzhajajočega meščanskega razreda, ki so imeli daljnosežne socialne, psihološke, zdravstvene in ekonomske učinke. Najpomembnejši javni park v 19., 20. in 21. stoletju pa je vsekakor krajinski park Tivoli. Ta je že v času cesarja Franca Jožefa I. in po kratkotrajnem bivanju feldmaršala Radetzkega postal kulturno, zabaviščno, razvedrilno, sejemsko, promenadno in tudi športno središče ljubljanskega meščanstva.