Navajeni smo že, da so stripovski spektakli postali tako rekoč neprodorni labirinti za naključne izletnike, neposvečene v izročilo Marvelovega filmskega vesolja: vodja studia Kevin Feige in druščina preprosto izhajata iz predpostavke, da bomo poznali prejšnjih 24 poglavij kanona, preden se podamo v kinematografe. A tokrat poznavanje predzgodbe odpre več vprašanj, kot ponuja odgovorov. Namreč: zakaj je sploh smiselno pripovedovati predzgodbo Nataše Romanov alias Črne vdove, če smo že pred dvema letoma na velikem platnu videli njeno smrt? (V Maščevalcih: Zaključek se je žrtvovala za višji cilj uničenja Thanosa.) Ena od ustanovnih članic Maščevalcev, edina ženska v prvi postavi, bi si samostojni film zaslužila, še preden je zavest o njeni tragični smrti razvodenela dramatično napetost vsega, kar se zgodi v predzgodbi.

Prav tako mora novi film s štorastim dialogom "pojasniti", zakaj smo o Nataši doslej vedeli predvsem to, da pred Maščevalci "nikoli ni imela lastne družine", zdaj pa smo kar naenkrat seznanjeni ne samo s starši, ampak celo z njeno sestro.

Film na Marvelovi časovnici torej spada v čas neposredno po dogodkih iz filma Stotnik Amerika: Državljanska vojna (2016); Maščevalci so pravkar razpadli in Nataša mora sama najti tla pod nogami. Kataklizma Brezmejne vojne (2018) je še v prihodnosti.

Še pred vsem tem pa se v podaljšanem uvodu vrnemo v Natašino otroštvo v osrčju Ohia: tri leta je preživela v podeželski idili kot članica štiričlanske speče celice ruskih vohunov. Njen "oče" je bil Aleksej Šostakov (David Harbour, ki film očitno interpretira kot komedijo), "mama" Malena (Rachel Weisz), "mlajša sestra" pa Jelena (Violet McGraw); čeprav med seboj niso v krvnem sorodstvu, so za vse štiri to najbolj mirna in običajna leta njihovih življenj. Mala Nataša (Ever Anderson) ima modre lase in uporniško žilico. A te začasne idile je konec v eni sami noči: OBOD jim sledi, zato morajo na vrat na nos iz Amerike in razpustiti svojo "družino". Deklici pristaneta v t. i. Rdeči sobi, sovjetskem programu za trening poklicnih morilk; njuna najstniška leta agonije sugerira akustična priredba komada Smells Like Teen Spirit.

Črna vdova je poglavje iz Natašinega odraslega življenja, v katerem se mora znajti brez drugih Maščevalcev. A ne gre samo za naključno misijo reševanja sveta: spopasti se bo morala s svojo preteklostjo in njenimi ključnimi akterji. Zaradi skrivnostne pošiljke, ki jo nanjo naslovi Jelena, se Nataša znajde na muhi neizprosnega morilca s smrtonosnim ruskim treningom. Izkaže se, da preteklost, za katero se Nataša kesa že 20 let, ni taka, kot se je spominja: zloglasna Rdeča soba še vedno obratuje in njen arhitekt, general Drejkov (Ray Winstone), je še vedno živ. Če hoče naša junakinja poravnati stare račune in enkrat za vselej razbiti mrežo zasužnjevanja žensk, mora najprej poiskati odgovore pri svoji nekdanji družini. (Drejkov je popolnoma nezanimiv, prazen antagonist, ki hoče zavladati svetu in ga opredeljuje samo nedoločna žeja po moči.)

Čeprav Scarlett Johansson v Črni vdovi prvič dobi priložnost, da liku Nataše Romanov vdahne nekaj značaja, jo absolutno zasenči Florence Pugh v vlogi odrasle Jelene. Njen ruski naglas je samo rahlo moteč, kar je še največ, kar lahko rečemo o tej častitljivi tradiciji karikirano trde slovanske izgovarjave, s katero se radi pozabavajo ameriški igralci. (Najhujši prestopnik v tem filmu je David Harbour, za katerega se zdi, da se naravnost naslaja nad svojo izreko.) Junakinji, ki ju je zaznamovala skupna travma vohunskega treninga, sta razvili različne obrambne mehanizme: Nataša je odrasla v zaprto in nezaupljivo osebo, Jelena pa je cinična anarhistka s črnim smislom za humor. Pugh gledalcu nakaže, da je tak značaj zgolj varovalni oklep, obenem pa dobi daleč najbolj zabavne prizore v filmu (na primer to, da se Nataši posmehne zaradi njenega dramatičnega poziranja med reševanjem sveta.) Avstralska režiserka Cate Shortland ima občutek, kdaj je treba šaljivim dovtipom in vizualnim gegom pustiti, da dihajo – humorni vložki v tem filmu na splošno delujejo manj prisiljeno kot v večini Marvelovih izdelkov.

Sklepna etapa Črne vdove je klasična stripovska orgija posebnih učinkov, natrpana z eksplozijami in vrtoglavimi manevri, ki se požvižgajo na zakone fizike. Vizualno in v tonu je v skladu z Marvelovo tradicijo, odstopa pa od prvih dveh tretjin filma, ki ju je Shortland (Lore, Berlinski sindrom) oplemenitila s svojim impresionističnim, estetiziranim slogom in zanašanjem na klasične pretepaške obračune. Črna vdova je tisti flm v Marvelovem filmskem vesolju (MCU), ki bi si zaslužil intimnejši razplet z večjim poudarkom na značajih. Kljub temu pa od novejših filmov še najbolj spominja na prva poglavja MCU-ja, na čase, ko studio še ni bil tako obseden z nastavljanjem iztočnic za naslednje filme in s trpanjem absurdnega števila superjunakov v skupne kadre.

Ironično je, da Marvel, ki ima dolgo tradicijo zanemarjanja ženskih likov in tega, da jih razvije samo v odnosu do moških protagonistov, to napako ponovi celo v filmu, kjer moških likov skorajda ni. Malena je v primerjavi z Aleksejem enodimenzionalna in neizrisana osebnost. Aleksej je bil "prvi sovjetski supervojak", Rdeči varuh, ustvarjen kot protiutež zahodnjaškemu Stotniku Ameriki. (Večkrat se pohvali, da sta se v osemdesetih tudi spopadla, kar bi lahko bilo prazno bahanje ali pa apokrifno poglavje Stotnikove zgodbe.) O Maleni vemo le, da je znanstvenica (v filmih sinonim za številne čudežne sposobnosti) in da jo je zlorabil in oblikoval isti tajni program kot Natašo in Jeleno; njen – sicer pomemben – zgodbeni lok se nas ne dotakne, ker nimamo občutka zanjo kot osebo.

Pomemben poudarek filma je ideja "proste izbire". Sovjetski program pranja možganov je vohunke te možnosti izbire oropal, tudi s tem, da jim je odstranjeval rodila. Ker imamo opravka s stripovskim blockbusterjem, nima smisla pričakovati poglobljenega diskurza o ženskih reproduktivnih pravicah, a vseeno se zdi cinično, da popkultura, ko gre za temo žensk, izbere najlažjo pot in cinično instrumentalizira resno problematiko. Protagonistki (spet enkrat) definira njun odnos do materinstva, pa čeprav v odsotnosti te dimenzije. Dobimo samo šalo o tem, zakaj ni in nikoli ne more biti "tisti čas v mesecu".

To je še bolj moteče zato, ker se čeprav je Črna vdova (končno) dobila samostojen film, ostaja grenak priokus njenega popredmetenja in potiskanja na stranski tir v vseh delih sage, v katerih se je pojavila. Kot že neštetokrat tudi tokrat scenaristi "težavo" rešujejo s pragmatično, samoreferenčno šalo: Jelena Nataši zabrusi, da morda je ena od Maščevalcev, ne pa "ena od ta glavnih".

Ocena: 3/4