Kot so sporočili iz urada zagovornika načela enakosti, so ugotovili, da ministrstvo za zdravje s priporočilom za pripravo ocen stabilnosti napredovane in neozdravljive kronične bolezni za stanovalce domov za starejše občane (DSO) v prvem valu epidemije ni povzročilo diskriminacije. Diskriminatorno niso ravnali niti zdravstveni delavci teh domov, ki so delovali na podlagi priporočil ministrstva.

Zagovornik je uvedel postopek ugotavljanja diskriminacije zaradi navedb nekaterih medijev, da so bili spomladi lani v okviru ukrepov za zajezitev širjenja novega koronavirusa diskriminirani stanovalci domov za starejše. Na podlagi navodil ministrstva, ki je domskemu zdravstvenemu osebju priporočilo pripravo zdravstvene ocene posameznega stanovalca doma, naj bi za nekatere izmed njih že vnaprej odredili, da jim zaradi njihove starosti in zdravstvenega stanja v primeru okužbe z novim koronavirusom ne bo pripadalo zdravljenje v bolnišnici.

Zagovornik je v postopku pridobil pojasnila ministrstva za zdravje ter ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Obrnil se je tudi na skupnost socialnih zavodov, zbornico zdravstvene in babiške nege, na splošne bolnišnice in univerzitetna klinična centra, na nekatere domove za starejše občane, na zastopnike pacientovih pravic ter na predstojnika kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

Na podlagi prejetih pojasnil in dokazov ni mogel potrditi, da bi bilo stanovalcem domov za starejše zgolj na podlagi njihovih osebnih okoliščin starosti, zdravstvenega stanja in kraja bivanja poseženo v pravico do bolnišnične obravnave. "Obsežni odgovori različnih ustanov in organizacij so pokazali, da so bili stanovalci domov, ki so bolnišnično zdravljenje potrebovali in je bil takšen način zdravstvene obravnave smiseln, nanj tudi napoteni," je v današnjem sporočilu za javnost zapisal zagovornik načela enakosti.

Posebna organizacija zdravstvene oskrbe v domovih za starejše po ugotovitvah zagovornika ni pomenila samodejne izključitve stanovalcev iz bolnišnične obravnave. Zato je sklenil, da priporočila ministrstva za zdravje niso predstavljala navodil za diskriminacijo.

Med drugim iz navedb domov in bolnišnic izhaja, da so bili zaradi covida-19 hospitalizirani tudi stanovalci, stari več kot 80 in 90 let, kar po navedbah zagovornika kaže, da starost stanovalcev ni bila odločilni dejavnik pri morebitni odklonitvi bolnišničnega zdravljenja.

Zagovornik v odločbi še navaja, da njegove ugotovitve ne izključujejo možnosti, da je bila pri katerem od stanovalcev domov za starejše morda storjena strokovna napaka pri zdravljenju. To presega njegove pristojnosti.

Pojasnjuje tudi, da o diskriminaciji ne moremo govoriti v primeru različne obravnave bolnikov na podlagi njihovih različnih zdravstvenih stanj, ko ta stanja bistveno vplivajo na izbiro in pogojujejo način zdravljenja. "Zdravstvenega stanja, ki vpliva na izbiro zdravljenja bolnikov z določeno akutno boleznijo, namreč ni mogoče obravnavati kot osebno okoliščino, ki je zaradi zakona o varstvu pred diskriminacijo ne bi bilo dopustno upoštevati pri odločanju o načinu zdravljenja. Različna zdravstvena stanja utemeljeno terjajo različno zdravstveno obravnavo, zato takšna različna obravnava posameznikov na podlagi njihovih specifičnih zdravstvenih stanj v skladu z zakonom ne predstavlja diskriminacije," je zapisal.