"Ne moremo opisati navdušenja, da je Zoran končno postal zmaj. Konec koncev, da je v zmajevo gnezdo prišel košarkar njegovega kova, torej domači igralec, ki je bil nosilec reprezentance na olimpijskih igrah, in ne nazadnje oseba, kot je on, ki na vsakem koraku ali v vsaki situaciji skuša na igrišču pustiti sto odstotkov – srce, dušo in telo. Mislim, da si boljšega razpleta ali boljše nadgradnje ekipe ne bi mogli zamisliti, kot se je zgodila z njegovim prihodom. Nekatere igralce pozna iz reprezentance, tujce pa bo tudi spoznal, in mislim, da ne bo treba preveč časa za njegovo adaptacijo," je novega zmaja pozdravil športni direktor Sani Bečirović.

Igranje pred domačimi navijači predstavlja velik motiv

Z enotedensko zamudo se je Dragić predstavil kot novi košarkar slovenskih prvakov. Razlog za prestavitev je bil koronavirus, ki je vdrl v stožensko garderobo, zaradi česar sta bili po njegovem prihodu prestavljeni tudi dve tekmi. Nosilec slovenske izbrane vrste v zadnji dekadi bo tako v novem okolju debitiral v sredo, ko bodo zmaji v Evropskem pokalu gostili Gran Canario. "Vesel sem, da sem končno del Olimpije. Če sem iskren, mi je bilo na začetku kar malce čudno. Po navadi, kadar pridem v Stožice, gre za reprezentanco. Vseeno sem se hitro navadil, potreboval sem tri ali štiri dni. Nedvomno igranje pred domačimi navijači predstavlja velik motiv. Že v sredo nas čaka zelo pomembna tekma. Upam, da jo bomo kronali z zmago," je povedal Zoran, ki se je po desetih letih vrnil v domovino. Tedaj se je v Španijo, kjer se je potem izkazal v evroligaški Malagi, podal iz Novega mesta, ko je navdušil pri Krki.

Dolenjski klub ga je dve leti predtem z ljubljanskega dvorišča, kjer je nase opozoril pri Slovanu, predtem pa začel pri Iliriji, speljal Olimpiji, ki je tudi pokazala zanimanje. Nato je s Krko dvakrat postal državni prvak in bil ob tem enkrat tudi izbran za MVP-ja finala. Potem ga je pot prek Andaluzije vodila v NBA, kjer je združil moči z bratom Goranom, od koder se je po eni sezoni vrnil v Evroligo, kjer je igral za moskovski Himki, milansko Olimpio in carigrajski Efes. Vmes je ves čas nosilec izbrane vrste, v dresu katere je vedno igral svojo najboljšo košarko. Vseskozi navdušuje z neverjetno energijo, odločnim pristopom in nepopustljivo borbenostjo, ko na parketu zanj ni nikoli izgubljene žoge.

Obstajala želja, da enkrat zaigra za Olimpijo

Sorodna novica Zoran Dragić je postal zmaj: "Želim, da osvojimo vse, kar se da osvojiti"

"Bilo je nekaj situacij, bili smo v stiku prejšnja leta, letos pa sem potem podpisal za Žalgiris, kjer se ni izšlo, kot bi se moralo. Prekinil sem pogodbo, v Evroligi pa je bil že končan prestopni rok. Olimpija je bila najboljša rešitev. Vesel sem, da se je uresničilo in sem del Olimpije," je povedal izkušeni košarkar, ki je bil do zdaj, čeprav je Ljubljančan, le tekmec zmajev: "Vsekakor sem želel enkrat zaigrati za Olimpijo. Spomnim se, ko sem gledal tekme v Tivoliju. Prihajal sem tudi, potem ko je brat igral z Markom Milićem v Evroligi. Takrat sem bil na Slovanu. Želja je obstajala. Imel sem tudi ponudbo, ko je bil trener Olimpije Zdovc, a sem se odločil za odhod h Krki, kar je bilo za mladega igralca takrat bolj smiselno. Tu je bilo več starejših igralcev, Evroliga, in ne vem, koliko bi igral."

Po dveh hujših poškodbah kolena, zaradi katerih je tudi izpustil EuroBasket 2017, se je uspešno na parket vrnil v Trstu, nato zablestel v Ulmu, ko je bil prvi strelec kakovostnega nemškega prvenstva, v Evroligi pa se je znova preizkusil z Baskonio, s katero je postal tudi španski prvak. Še pred selitvijo v Baskijo je bil v stiku s Cedevito Olimpijo. V bistvu so ga je ves čas, odkar sta se ljubljanski in zagrebški klub združila, povezovali s Stožicami, a do konkretnih pogovorov oziroma dogovora ni prišlo. V letošnjo sezono je presenetljivo, sploh glede na igre v poletni olimpijski akciji, vstopil brez kluba. Znova so bili stiki z zmajevim gnezdom, toda ponovno ne dovolj konkretni, da bi sklenili sodelovanje.

Uvidel, da mu Zdovc ne zaupa

Nato je na vrata potrkal Žalgiris z Juretom Zdovcem in Dragić je nadaljeval pot na evroligaških parketih. Po spodbudnem začetku je igral vse manj, s slovenskim strokovnjakom očitna nista bila na isti valovni dolžini in po dveh mesecih se je litovska epizoda končala: "Vedno sem željan igre in dokazovanja. Tako je bilo tudi v Žalgirisu, a je bilo tam veliko težav. Ne vem, kaj so želeli od mene. Začel sem normalno, bil v vzponu, potem pa nisem bil več v nekem sistemu. To sem dojel in reagiral. Nisem žele sedeti in biti le številka."

"Problem je bil, ker ni bilo iskrenosti. Če te nekdo želi in te podpiše, potem naj te tudi da igrati. Ne vem, zakaj nisem igral. Uvidel sem, da mi ne zaupa, za trenerja, ki mi ne zaupa, pa ne morem igrati. To velja za vsakega igralca. Morali smo se raziti. Nisem želel, da trpi moj ego, da pada moja samozavest, ker sem tam le številka," je dodal 196 centimetrov visoki košarkar, ki igra na položaju branilca ali krila. Z zelenim gozdom je nastopil na devetih evroligaških obračunih, sicer pa je skupaj v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju odigral 152 tekem.

Zdaj je torej nov izziv našel pri Cedeviti Olimpiji, s katero bo naskakoval odmevna rezultata v Ligi ABA in Evropskem pokalu: "Seveda so cilji visoki. Olimpija je imela že predtem dobro ekipo. Potem je podpisala še Yogija in Omića. Od prej so tu zelo kakovostni Blažič, Murić, Pullen … Ekipa je dobra. Imela je letos nekaj 'kiksov', ki si jih realno ne bi smela privoščiti. Toda to je del košarke in spodrsljaji se dogajajo. Poskušali jih bomo popraviti in upam, da bomo sezono končali v dobri luči, ter izpolnili, kar si želimo. Pričakovanja so še narasla, ker je rotacija še večja. Moramo ujeti stik s prvimi tremi v Ligi ABA, v Evropskem pokalu pa mora biti naš cilj uvrstitev med osem najboljših."

V zmajevem gnezdu bi lahko ostal tudi več let

Trener Jurica Golemac je, potem ko so klub zapustili štirje igralci, konec novembra oziroma začetek decembra pa sta prišla Yogi Ferrell in Alen Omić, v zadnjem času večkrat dejal, da si želi še kakšne okrepitve. Želja je bila le, da je igralec dober. Zdaj je brez dvoma dobil zelo kakovostnega košarkarja, ki predstavlja dodano vrednost, hkrati pa je tudi velik magnet za občinstvo. Olimpija je tako združila tri igralce, ki sestavljajo tudi jedro reprezentance, zveneča imena, ki so bila v zadnjih letih za ljubljanski klub nedosegljiva. Dragić je z Edom Murićem igral tudi pri Krki, z Jako Blažičem, s katerim sta ob Luki Dončiću tvorila v udarni olimpijski peterki zunanjo linijo, pa sta si garderobo delila že pri Slovanu.

"Poznam kar nekaj igralcev in vem, kaj lahko pričakujem od njih. Najpomembnejše so akcije in sistem. To moram še spoznati, čim bolj se vpelješ notri, je vse lažje. Ekipa je že sestavljena, vsi pa veste, kaj lahko dam. Mislim, da to ni slabo (smeh, op. a.). Poznate me. Dal bom vse od sebe, se boril in poskušal čim bolj pomagati ekipi. Upam, da se bom hitro vklopil in da nanizamo čim več zmag ter se uvrstimo med najboljše v vseh tekmovanjih," je dodal Dragić, ki je podpisal do konca sezone, a ne skriva želje, da bi bila lahko njegova zgodba v zmajevem gnezdu tudi dolgotrajna: "Zakaj pa ne. Vsekakor vidim možnost, da v Ljubljani ostanem še nekaj let, če se bomo dogovorili. Pred nami je še pol sezone, ob koncu pa bomo videli, kaj se bo zgodilo."