Princesa Elizabeta, ki se je rodila 21. aprila 1926 v hiši svojega dedka po materini strani v Londonu, do svojega 10. leta ni bila v ospredju, saj je bila zgolj potomka enega od mlajših sinov Jurija V., Alberta, vojvode Yorškega. A vse se je spremenilo leta 1936, ko je kralj umrl, na njegovo mesto pa bi moral sesti njegov prvorojenec Edvard.
Ta je bil takrat v zvezi z Wallis Simpson, dvakrat ločeno Američanko z ne najboljšim ugledom v britanski visoki družbi. A si je menda mislil, da mu kot kralju vendarle ne bo nihče mogel ugovarjati, ko bo napovedal poroko z njo. Pa se je zgodilo ravno to. Zbor kraljevih svetovalcev, med njimi tudi državni parlamentarni vrh, mu je dal jasno vedeti, da bi morebitna poroka pomenila ustavno krizo in mu postavila ultimat: ona ali krona. Izbral je Wallis, se odpovedal prestolu v korist svojega mlajšega brata Alberta in spakiral kovčke – da bi se izognili morebitni ustavni krizi, je moral za vedno zapustiti Otok.
Albert je tako nepričakovano, manj kot leto dni po očetovi smrti, postal novi kralj Jurij VI., njegova hčerka Elizabeta pa "predvidena prestolonaslednica" – dokler se kralju in kraljici Elizabeti ne bi rodil še sin. A zaradi tveganih prvih dveh porodov je kraljevi par jasno dal vedeti, da drugih otrok ne bo in da bo kraljica nekoč postala Elizabeta. Kralj, popolnoma nepripravljen na novo vlogo, je bil odločen, da se kaj podobnega njegovi hčerki ne bo zgodilo. Elizabeti je naložil naporno "urjenje" za bodočo kraljico – vključno z do tedaj pretežno "moškimi" vsebinami, povezanimi z ustavnim pravom in diplomacijo.
Vmes je udarila še 2. svetovna vojna, ki jo je Elizabeta na začetku preživljala odmaknjeno – praktično zaprta v zabarikadiranem gradu Windsor –, nato pa se v službo domovini javila kot prostovoljka. Zaradi statusa ni bilo pričakovati, da bi dobila kakšno posebej nevarno nalogo, se je pa kot mehaničarka in voznica vojaških vozil v tistem obdobju naučila marsikaterih opravil, ki so ji koristile tudi pozneje. Med drugim je menda nemalokrat sama pogledala pod pokrov avtomobila in popravila kakšne manjše težave.
V tem času je odrasla v mlado, a široko izobraženo dekle, ki pa je kljub vsemu živela precej odmaknjeno aristokratsko življenje. Zato, se strinjajo njeni biografi, ni bilo tako nenavadno, da se je že kot dekletce zagledala, pozneje pa čisto zares zaljubila v čednega mornariškega častnika Filipa, obubožanega vnuka izgnanega grškega kralja, za katerega je ob očetovi odsotnosti (grški princ Andrej se je na koncu "ustalil" v Monaku) in materini bolezni (princesa Alice, sicer pravnukinja britanske kraljice Viktorije, je bila od rojstva gluha, po izgnanstvu pa je imela duševne težave, zaradi katerih je pristala v bolnišnici znanega Sigmunda Freuda) skrbel stric Dickie Mountbatten.
Spreten diplomat je hitro zaslutil priložnost in poskrbel, da je bil Filip čim več v Elizabetini družbi, zaradi česar je njuna ljubezen lahko (na skrivaj) zacvetela. Poleti leta 1946 sta se zaljubljenca tudi zaročila, a po dogovoru s kraljem Jurijem je njuna zveza ostala skrita javnosti do Elizabetinega 21. rojstnega dne. Zaroko sta tako oznanila leto pozneje in se novembra 1947 tudi poročila. Drug drugemu sta ob strani stala kar 73 let, vse do Filipove smrti aprila lani.
Leto po poroki, 14. novembra 1948, se je mlademu paru rodil prvorojenec Charles, dve leti pozneje pa še princesa Anne. Skupaj so se paru rodili štirje otroci – po selitvi v Buckinghamsko palačo še Andrew (leta 1960) in Edward (1964).
Od konca 2. svetovne vojne je sicer še relativno mlademu kralju vse bolj pešalo zdravje, k čemur je pripomoglo tudi verižno kajenje in leta 1949 so mu diagnosticirali raka na pljučih. Odstraniti so mu morali pljučno krilo. Dve leti pozneje, ko je bila Anne še dojenček, Charles pa nadobuden triletnik, je Jurij vidno pešal. Elizabeta in Filip, kraljica Elizabeta (mati), Margaret ter kraljeva mlajša brata Henry in George so prevzemali večino njegovih nalog. Med njimi je bila tudi večtedenska turneja po Afriki, na katero sta se 31. januarja 1952 z londonskega Heathrowa v Jurijevem imenu odpravila princesa in vojvoda Edinburški. Le nekaj dni pozneje, ko sta počitnikovala v koči v kenijskem safariju, sta dobila telefonsko sporočilo: kralj Jurij VI. je po prijetnem dnevu, po lovu na zajce, ki ga je preživel na posestvu Sandringham, v družbi žene Elizabete in hčerke Margaret povečerjal, se odpravil v posteljo in za vedno zaspal. Pozneje so ugotovili, da je umrl zaradi srčne kapi.
Klic je sprejel Filipov tajnik, ki je novico najprej zaupal vojvodi, ta pa je vztrajal, da novi kraljici sam pove za očetovo smrt. Komaj 25-letna Elizabeta je po prvem šoku prisegla kot nova kraljica, si izbrala ime ("Elizabeta, seveda") in se takoj začela pripravljati na pot domov. Njena izbira imena – pred tem je ime Elizabeta nosila zgolj slovita Tudorka – je sicer na začetku izzvala nekaj nelagodja predvsem na Škotskem, kjer iz znanih razlogov prve Elizabete niso imeli v dobrem spominu. Med eno in drugo Elizabeto je bilo sicer nemalo vzporednic: obe sta na prestol sedli pri 25 letih, obe sta kraljici postali po spletu naključij in obe sta v desetletjih vladanja za vedno zaznamovali britansko zgodovino.
Čeprav je bila Elizabeta od 10. leta vzgajana za kraljico, si nihče ni mislil, da bo morala položaj zasesti tako hitro. "Jurij je umrl precej prej, kot je kdo pričakoval, kar pomeni, da ni imela niti nekega prehodnega obdobja normalnega družinskega življenja. Že kot mlada ženska je bila tako porinjena na položaj, ki je bil, kot veste, zelo moško obarvan," za Reuters razlaga poznavalka monarhične zgodovine Anna Whitelock z univerze v Londonu.
Kraljica s polnimi pooblastili (in dolžnostmi) je postala že na dan očetove smrti, a uradno so jo kronali šele dobro leto pozneje, junija 1953 na veličastnem obredu v Westminstrski opatiji, ki so ga prvič v zgodovini prenašali po televizijskih zaslonih in ki se ga je udeležilo več kot 8000 pomembnežev – od svetovnih in verskih voditeljev do pripadnikov aristokracije in številnih znanih obrazov. V povorki, ki se je vila do opatije, je sodelovalo več kot deset tisoč ljudi z vseh koncev (takrat še) imperija, kraljica pa se je na kronanje peljala v sedem metrov dolgi in izjemno neudobni kočiji iz 18. stoletja, ki jo je vleklo osem konjev.
Kraljica je za kronanje nosila belo svileno obleko, pošito z biseri ter zlatimi in srebrnimi nitmi, ki že sama po sebi ni bila ravno lahka. A po kronanju so ji nadeli še svečana oblačila, težka kar 16 kilogramov, ji na glavo nadeli dober kilogram težko krono sv. Edvarda iz čistega zlata in posuto s 444 dragimi in poldragimi kamni ter ji v roke predali še žezlo. Za drobno mlado žensko (v višino je merila le 163 centimetrov) je bila 20-kilogramska oprava že sama po sebi precejšen preizkus, a kot je pozneje namignila, je takrat tudi fizično začutila težo, ki jo bo celo življenje nosila na svojih ramenih.
Samo kronanje je bilo za kraljico pomembno simbolno dejanje, v njeni biografiji piše Sally Bedell Smith, saj je do konca verjela, da ji je bila z maziljenjem od Boga zaupana naloga, da služi svojemu ljudstvu. Tudi zato kljub starosti in vse bolj krhkemu zdravju zanjo abdikacija ni možnost. "Prejela je posvečenje in s tem postala kraljica. To je najslovesnejša stvar, ki se ji je zgodila v življenju," je Bedell Smith navajala besede kraljičinega prijatelja, kanonika Johna Andrewa.
Elizabetinih 70 let vladanja je sicer zaznamovala mnogo tematik: gre za obdobje hitrega tehnološkega razvoja, nenehnih političnih sprememb tako po svetu in v državah Združenja narodov (Commonwealth), ki jim kraljica načeluje, kot tudi znotraj Združenega kraljestva.
Ko je Elizabeta II. pred 70 leti postala kraljica, je prevzela vajeti ogromnega imperija, ki mu je takrat že "manjkal" eden večjih draguljev, Indija, a ga je še vedno sestavljalo več kot 70 kolonij, od katerih se jih je v desetletjih, ki so sledila, mnogo osamosvojilo, številne pa še vedno ostajajo del britanske krone. Zadnja država, ki je kraljici pomahala v slovo, je bil nedavno Barbados.
Prva leta po kronanju so minila v znamenju privajanja na novi položaj, pri čemer je Elizabeti ob strani stal njen prvi premier, Winston Churchill, ki se je ob začetnih zadržkih hitro navdušil nad mirnostjo, zbranostjo, osredotočenostjo in razgledanostjo kraljice. 25-letnico je prav po očetovsko vpeljal v politiko, obenem pa z njo delil strast do konjev oz. konjskih dirk, o čemer naj bi menda strastno razpravljala večino slovitih torkovih avdienc.
O njuni povezanosti, ki je presegala golo izmenjavo osnovnih podatkov ob torkih, priča tudi to, da se je Elizabeta (v za njo neznačilni potezi) osebno zavzela za Churchillov državniški pogreb, ko je leta 1965 po več infarktih umrl, star 90 let. Tudi ob pogrebu je prekršila več protokolov – prvič zato, ker se je pogreba sploh udeležila, drugič, ker je v katedralo svetega Pavla prišla pred krsto (in večino žalujočih), in ne zadnja, ter ker iz nje ni odšla prva, ampak šele za krsto in državnikovimi najbližjimi.
V času Elizabetinega vladanja se je sicer na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 13 (pri čemer je eden, Harold Wilson, premier postal dvakrat). Kot omenjeno, je bil prvi Churchill, zadnji v vrsti pa je Boris Johnson, ki Downing Street 10 zaseda danes. Čeprav po Churchillu ni z nobenim vzpostavila tako tesnega stika, pa se je z nekaterimi kar dobro ujela – po nerodnem začetku npr. z laburistom Tonyjem Blairom, ki je ob Churchillu postal edini premier, ki ga je pozneje nagradila s priznanjem, odlikovanjem reda hlačne podvezice. Ta je načeloma rezerviran za njene najbližje, saj člane reda izbira sama. Ko gre za druga odlikovanja, namreč sledi predlogom vlade – izjema je le še red za zasluge.
Med vsemi Elizabetini premierji sta bili le dve ženski, Margaret Thatcher in Theresa May. In medtem ko o odnosu z zadnjo ni bilo veliko slišati, je bilo povsem drugače, ko je bila na oblasti "železna lady". Čeprav sta bili obe ženski v takrat še pretežno moškem svetu in čeprav sta bili istih let, se med njima ni nikoli oblikovalo kakšno večje zavezništvo, kaj šele prijateljstvo. To gre pripisovati tako njunim zelo različnim ozadjem (kraljica se je rodila v kraljevo rodbino in odraščala v sicer omejujočem okolju za zidovi palače, a brez kakšnega strožjega nadzora, medtem ko je bila Thatcher hčerka metodističnega pridigarja, ki je zagovarjal trdo delo in strogost), pa tudi napetim političnim in gospodarskim razmeram, ki so takrat vladale na Otoku.
Najbolj pa so njuna nasprotujoča si stališča na plano prišla ob krizi v Južni Afriki leta 1986, ko je skušala mednarodna skupnost pritisniti na takratno manjšinsko belsko vlado, naj odpravi apartheid. Kraljica, ki se je trudila, da bi Južna Afrika ostala pomemben člen Commonwealtha, je bila na strani mednarodne skupnosti, ki je zagovarjala uvedbo sankcij proti Južni Afriki, medtem ko je bila Thatcher proti. V precej ponesrečenem poskusu vplivanja na javno mnenje je iz palače "ušlo" cel kup govoric o njunih nesoglasjih, več virov blizu kraljici pa je za britanske časnike anonimno (a popolnoma jasno, da usklajeno) zatrjevalo, da je Elizabeta nezadovoljna zaradi premierkine "neobčutljivosti" za položaj temnopoltih. Izbruhnil je precejšen škandal, saj bi lahko tovrstno izražanje monarhovih mnenj pomenilo ustavno krizo, a se je na koncu prah polegel, Elizabeta pa je pozneje (menda v opravičilo) Thatcher celo podelila znak za zasluge.
Apartheid je bil na koncu odpravljen šele leta 1994, Elizabeta pa je pozneje spoznala tudi borca za človekove pravice Nelsona Mandelo, s katerim sta se menda takoj ujela. Po trditvah nekaterih biografov, med njimi tudi Mandelove nekdanje pomočnice Zelde la Grange, sta stkala pristne prijateljske vezi, zaradi katerih sta občasno tudi prekršila sicer strogi protokol.
Mandela pa je menda nekoč kraljico celo poklical po imenu in omenil nekaj, kar se, ko gre za kraljevo družino, nikoli ne sme – zunanji videz. "O, Elizabeth, shujšala si," ji je tako po trditvah Zelde la Grange navrgel ob nekem srečanju.
Medtem ko je Elizabeta II. vseh 70 let veljala za politično nevtralno, zgolj ceremonialno podobo, ki se ne vmešava v politične teme, pa se je občasno tudi pregrešila: ob referendumu o izstopu Združenega kraljestva iz EU-ja je namignila, da je pravo mesto monarhije znotraj povezave – te iste povezave, ki ji je bila naklonjena tudi sama, ko je nastajala, in zanjo menda tudi intenzivno zakulisno "lobirala".
Podobno nenaklonjena je bila tudi referendumu o neodvisnosti Škotske dve leti prej.
So ji pa med drugim očitali, da bi lahko storila več za umiritev razmer na Severnem Irskem, kar je deloma popravila pred dobrim desetletjem, ko je postala prva monarhinja ali monarh, ki je po odcepitvi Irske (1922) stopila na tamkajšnja tla.
Kraljica Elizabeta II. je sicer ena najbolj priljubljenih članic kraljeve družine, kar pa ne pomeni, da ni nikoli na "tapeti". A priznati je treba, da so takšni dogodki najpogosteje povezani z ne tako moralno nespornimi družinskimi člani. Na začetku je bila to princesa Margaret, ki je od svojega otroštva ves čas ždela v sestrini senci, zadnja leta pa največji madež za monarhijo gotovo predstavlja princ Andrew, vojvoda Yorški.
To, da mu je naklonila naziv, v katerega se je sama rodila, naj bi bila potrditev, da je njen najljubši otrok, a ta naklonjenost je v zadnjih desetletjih nedvomno zbledela, kar je pokazala pred kratkim, ko mu je odvzela še zadnje vojaške nazive in časti. Škandal je Andrewa spremljal že vse od poroke s Sarah Ferguson: Britance so v 80. letih razburjala poročila o njuni razsipnosti in povsem odkriti nezvestobi, nadaljevalo se je z njegovo aroganco, neprimernim vedenjem na javnih prireditvah in še več razsipnosti, zadnja leta pa imajo dvorni strokovnjaki za odnose z javnosti gotovo največ dela z blaženjem nepopravljivih posledic, ki so jih na imenu Windsor pustilo njegovo prijateljevanje z Jeffreyjem Epsteinom in obtožbe o spolnih zlorabah mladoletnih deklet.
Verjetno največja preizkušnja v Elizabetini vladavini pa je bilo dogajanje, povezano s princeso Diano, ženo valižanskega princa Charlesa in materjo prihodnjega prestolonaslednika Williama. Ne zgolj pranje umazanega perila v javnosti ob ločitvi (spomnimo se samo slovitega pogovora z Martinom Bashirjem, v katerem je Diana razkrila, da so "bili v zakonu že od začetka trije"), še bolj so ji Britanci zamerili ravnanje po usodnem 31. avgustu 1997, ko je svet šokirala novica, da je Diana umrla v prometni nesreči.
Kraljica je skupaj z možem, sinom in vnukoma Williamom in Harryjem ostala v poletni rezidenci Balmoral na Škotskem, kjer so takrat počitnikovali, in se v London z družino vrnila šele tik pred pogrebom. Pozneje so njeni najbližji pojasnjevali, da je želela na ta način omogočiti otrokoma vsaj približno zasebno žalovanje, a mnogi Londončani, ki so besni opazovali, kako nad Buckinghamsko palačo plapola dvignjena zastava (to lahko spustijo samo, če je kraljica dejansko v palači), medtem ko so bile v znak žalovanja vse druge zastave po državi spuščene, taka pojasnila niso zadovoljila.
Elizabeta je menda pozneje bližnjim priznala, da je razmere napačno ocenila in da bi morala ravnati drugače. Po drugi strani pa ni trajalo dolgo, da so ji "podaniki" odpustili: že pogled nanjo, kako se sprehaja med poljem šopkov in sveč, ki so v Dianin spomin obkrožali Kensingtonsko palačo, je javnost pomiril.
Zadnji večji škandal je bil seveda odhod Elizabetinega vnuka Harryja in njegove žene Meghan iz kraljeve družine. Verjetno samo dejanje še ne bi vzbudilo toliko pozornosti, če ne bi bilo izvedeno na precej neroden način, olja na ogenj razburjenju mnogih pa seveda dodajajo še očitki o rasizmu – tako za zidovi Buckinghamske palače kot zunaj nje.
Druga tema, ki Britance, sploh pa levi politični pol, občasno razburja, pa so kraljičine finance. Kakšno je njeno zasebno premoženje, ki izvira iz dediščin po materi, babici (kraljici Mary) in očetu ter iz vojvodine Lancaster, ki je v zasebni lasti vsakokratnega suverena, namreč ni povsem jasno, po nekaterih ocenah pa naj bi znašalo okoli pol milijarde ameriških dolarjev. Forbes je tako leta 2011 ocenil, da je kraljičino premoženje – skupaj z gradoma Balmoral in Sandringham, ki nista "javna" – vredno 500 milijonov dolarjev oz. 325 milijonov funtov, Bloomberg pa je štiri leta pozneje premoženje ocenil nekoliko slabše, na 425 milijonov dolarjev. Kraljica je sicer edina izjema v državi, ki ne plačuje davkov na nepremičnine ali premoženje, poleg tega pa ob njeni smrti njenemu dediču Charlesu ne bo treba plačati davka na dediščino.
Kljub temu kraljica prostovoljno plačuje del nepremičninskega davka, a zgolj najbolj posvečeni in upravljavci kraljičinih financ vedo, kolikšen je ta znesek in ali je podoben tistemu, ki bi ga plačevala, če ne bi bila izjema. Prostovoljno plačuje tudi davek na dobiček za vse vrednostne papirje in druge naložbe, ki jih je kraljica pridobila od leta 1993.
Del premoženja, ki ga kraljičine posesti prinašajo, so sicer obdavčene, a se ta denar steka v poseben t. i. vladarjev sklad, iz katerega nato plačujejo obnove javnih stavb (na primer gradu Windsor in Buckinghamske palače), pa tudi stroške vseh obiskov članov kraljeve družine doma in po svetu.
Kljub vsemu, kot omenjeno, kraljica ostaja priljubljena, pa tudi velika moralna avtoriteta v Združenem kraljestvu in širše, kar se je potrdilo tudi ob njenem nenapovedanem nagovoru leta 2020 sredi pandemije covida-19. Kako zelo jo imajo Britanci v čislih – in kako zelo nenavdušeni so nad njenim prvim dedičem – se je pokazalo tudi jeseni, ko je imela 95-letna kraljica vrsto zdravstvenih težav, zaradi česar se je začelo tudi strahoma ugibati, ali se nemara doba Elizabete II. vendarle ne izteka.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje