Na tisoče vojakov in veliko njihovih družin je živelo vzdolž 118 kilometrov dolgega kamnitega zidu, ki prečka Anglijo od zahodne do vzhodne obale. Zdi, ki je zamejeval rimsko cesarstvo, velja za največjo in najznamenitejšo rimsko arheološko posebnost na britanskih tleh ter tamkajšnjo največjo antično turistično znamenitost. Hadrijanov zid je od leta 1987 uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.

Očarljivi ostanki vsakdanjega življenja
Zid so začeli graditi leta 122 v času rimskega cesarja Hadrijana, ki se je odločil, da bo zavaroval svoje cesarstvo. Potek zidu, ki se vije kot kača od zaliva Solway vse do ustja reke Tyne, je zarisal mejo med rimsko Britanijo in neosvojeno Kaledonijo ter pomagal pri preprečevanju barbarskih napadov.

Mogočni ostanki zidu stojijo še danes, zato si ni težko predstavljati, kako je bil videti kot kamnita utrdba, visoka okoli pet metrov. Ob zidu je bil speljan trimetrski jarek in še dodatni nasip, vzdolž zidu je potekala tudi vojaška cesta. Obzidje je imelo skupno 80 trdnjav in manjših stolpov. Nekatere trdnjave so bile zelo velike, kar je pričalo o obilju sredstev in o velikih tehničnih sposobnostih rimskih graditeljev.

Rimski vojaki, ki so živeli tam, za sabo niso pustili le lesenih struktur, temveč tudi očarljive ostanke vsakdanjega življenja, ki današnjim arheologom omogočajo, da rekonstruirajo, kako so živeli v tem severnem delu cesarstva.

Skozi izsušeno zemljo pronica kisik
"Veliko predelov ob Hadrijanovem zidu je ohranjenih pod šotnim barjem in močvirjem – pod zelo mokrimi, zelo vlažnimi tlemi, ki že skoraj dve tisočletji ščitijo" arheološke dragocenosti, je za francosko tiskovno agencijo AFP povedal Andrew Birley, vodja arheoloških izkopavanj in izvršni direktor sklada Vindolanda, ki nosi ime po eni od trdnjav Hadrijanovega zidu.

"Toda ko se pojavlja globalno segrevanje, nastajajo podnebne spremembe," je dodal. Tla se segrevajo hitreje od zraka, prej vlažna zemlja se izsušuje, skozi nastale razpoke pa pronica kisik. In "ko pride ta kisik, zares občutljivi predmeti, ki so narejeni iz usnja, tekstila ali lesa, razpokajo, razpadejo in so za vselej izgubljeni", je še dejal Birley.

Skozi leta je teren okoli zidu razkril številne kamnite in lesene strukture, usnjene čevlje in oblačila, orodje, orožje ter celo na roko napisane lesene tablice, s katerimi se je do danes ohranilo vedenje o tem, kakšno je bilo takratno življenje Rimljanov v Britaniji. Arheologi so na tem območju do zdaj našli okoli 5500 usnjenih predmetov, med njimi tudi čevlje Rimljanov obeh spolov ter vseh starosti in družbenih slojev.

Zahvaljujoč najdbam spremenjeno dojemanje cesarstva
Do danes je bila arheoloških izkopavanj deležna le približno četrtina najdišča na območju Vindolande. "Vse to, vsa ta pozidava, vsa zemlja za mano je bilo pod površjem zemlje. Pred 50 leti je to bilo pod obdelanim poljem. Manj kot odstotek Hadrijanovega zidu je bil arheološko raziskan in veliko te pokrajine je zaščitene v tem mokrem terenu s šoto, to je pokrajina, ki je res ogrožena," je opomnil Birley.

Zahvaljujoč črni, šotni zemlji so številni predmeti ohranili fascinantno raven podrobnosti. "Fantastični so, ker so popolnoma spremenili naše dojemanje rimskega cesarstva, rimske vojske, spremenili so jo iz moškega rezervata v okolje, kjer je bilo tudi veliko žensk in otrok. In brez teh artefaktov, ki so preživeli, ne bi imeli teh informacij in tovrstne stvari so ogrožene zaradi podnebnih sprememb," je še dodal.

Eno najobsežnejših gradbenih del cesarstva
Letošnjo 1900. obletnico gradnje zidu zaznamuje več prireditev. Po Birleyjevih besedah je jubilej priložnost za razmislek o tem, kako zagotoviti, da bodo zid in njegovi artefakti tukaj tudi v naslednjih 1900 letih.

"Rimska vojska se je lotila enega najobsežnejših gradbenih del v celotnem cesarstvu. To fantastično podeželsko pokrajino vse okoli mene so preoblikovali s postavitvijo Hadrijanovega zidu, ovire v srcu države," je še dejal vodja tamkajšnjih arheoloških izkopavanj Andrew Birley in se glede vpliva podnebnih sprememb vprašal: "Ali lahko ugotovimo, kaj se dogaja s temi najdišči? Ali lahko posredujemo, kjer lahko, da jih zaščitimo? In ali lahko rešimo material, preden izgine za zmeraj?"