Na podkastu Številke je letošnja rdeča nit beseda osebno. Skupna številka epizod je prav ta teden dosegla 202, zategadelj tokrat gostimo Mijo Škrabec Arbanas, legendo Vala 202. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju spodnjega povzetka.

Desetletje je minilo od njene upokojitve. Takoj, ko sva prišla v radijski studio, kjer je bil posnet najin pogovor, je uvodoma pojasnila: "Sva v studiu 51 v petem nadstropju radijske hiše, kjer smo začenjali Val 202. Ta studio je bil seveda drugačen, zdaj pa mineva že približno osem let, ko sem bila zadnjič v hiši."

Ko se je prižgala rdeča lučka, ste jo takoj pogledali. V vas vzbudi stare mehanizme, stare spomine?
Refleks prav gotovo ostaja. Ni spremembe, v radijskih studiih se počutim zelo domače. Čutim nekakšen deja-vu, vse to sem že doživela, preživela in videla.

Tu ste delali več kot štiri desetletja. Je bil pritisk oziroma trema ves čas enaka ali sta se spreminjala?
Trema vedno obstaja. To velja pred vsemi oddajami, sploh pred zahtevnejšimi oddajami. Zanimivo, ko sem bila mlada, je bilo treme manj. Veliko bolj prostodušno sem prihajala pred mikrofon. Z leti pa so se ti metuljčki kar nabirali. Spraševala sem se, kako je to mogoče, to bi morala že postati rutina. Pa ni res. Mogoče z leti raste tudi odgovornost do tega, kako boš zadeve izpeljal. Ko zasveti rdeča lučka, trema mine.

Kaj pa v obrnjenem položaju, ko ste v vlogi gostje?
Tudi to. Doživela sem, da je gost popolnoma obmolknil, da je doživel popoln šok, da je zaripnil in ni mogel spregovoriti. Takrat je bilo težko pojasnjevati, kaj se je zgodilo. Takrat se moraš znajti, vključiš vse svoje priprave, vse kar veš o gostu, nekaj poveš in ga počasi pripraviš do tega, da se otrese silne treme in se pogovor začne normalno razvijati. V taki obliki se mi je to zgodilo le enkrat, a moram priznati, da je bilo zelo naporno.

Ob številki 202 je moja asociacija Val 202 in vi, kaj pa je vaša asociacija ob besedi številke?
V zadnjem času so bile številke zelo pomembne, zelo veliko smo jih poslušali. Marsikdaj sem pomislila, da so za temi številkami ljudje. Spet se pojavljajo nove številke, ki so grozljive. Številke me ta hip spomnijo točno na to − za njimi stojijo zgodbe nesrečnih ljudi, ki zdaj prihajajo k nam. Imam tudi srečne številke, ta bi bila lahko tudi 202. V življenju sem počela tisto, kar me je v resnici veselilo in sem imela rada. Brez dvoma sem imela rada radio in Val 202. Tudi zdaj se zalotim, da velikokrat ob pogledu na digitalno uro vidim 2(:)02.

Danes je na voljo ogromno medijske ponudbe, popolnoma drugače kot v preteklosti. Ko ste odraščali v Ribnici, ste bili med prvimi s televizorjem v vašem kraju, kjer ste družno spremljali program.
Najprej bi se ustavila pri radijskem sprejemniku. Bil je zelo poslušan, takrat se je na veliko poslušalo tudi kriminalistične serije (Dovolite, ime mi je Cox; Vozli inšpektorja Braina). Še danes imam v ušesih glas Jurija Součka, ki je prebiral te zgodbe. Televizija je prišla pozneje, nismo bili sicer čisto prvi v našem kraju s televizorjem. Cela ulica je prihajala k nam, gledali smo takrat še jugoslovanski program. Potekale so serije, spomnim se Državljana Pokornega, izvrstne humoristične serije, ki bi bile še danes gledljive.

Serije so vas tako privlačile, da ste se videli v vlogi igralke.
To je bila moja najstniška želja (smeh). Takrat so me veliko postavljali na odre, recitirala sem na vseh mogočih proslavah. Porodila se mi je želja, da bi postala igralka. K sreči sem imela v gimnaziji psihologa, ko smo se odločali za poklice, mi je odprl oči, da to morda ni najboljša izbira. Usmeril me je v novonastajajočo Fakulteto za družbene vede (takratna FSPN) in študij novinarstva, ki do takrat še ni obstajal. O tem nikoli nisem razmišljala, a sem si rekla, zakaj pa ne. Tako sem se vpisala na fakulteto.

Študijske klopi ste med drugim delili z Manco Košir, Dragom Mislejem Mefom in Vinkom Vasletom. Imena, ki jih danes dobro poznamo.
To je le nekaj od teh, ki so se uveljavili v novinarstvu pa tudi literaturi. V tem času smo stanovali v študentskem domu na takratni Titovi 102. Dom je imel deset nadstropij, v najvišjem je nastajalo glasilo Težka sapa. Do desetega nadstropja je bilo kar nekaj stopnic in veliko sape je bilo potrebne do vrha (smeh). Nisem bila v uredniškem odboru, sodelovala pa sem z nekaj članki. Spomnim se enega od njih, Ave crux ave spes unica (O, križ, moje edino upanje). V tistih časih sem iskala študentsko sobo, iskala sem tudi pri frančiškanih. Ponudbe študentskih sob so bile zelo skromne. Med drugim sem dobila ponudbo, da z neko gospo živim v stanovanju in si z njo delim tudi zakonsko posteljo. V nekem stanovanju v stari Ljubljani je bil zaščiten strop, prepovedano je bilo kajenje, kar je bila takrat redkost.

Radio je tisti medij, ki je ustvarjen za vas?
Prav gotovo. Nikoli me ni mikalo, da bi šla na časopis ali televizijo. Radio se mi je zdel prijeten medij, kjer si ves čas v stiku s poslušalstvom, nekim občinstvom, ki ga sploh ne vidiš. Sploh ne smeš razmišljati, koliko ljudi je na drugi strani in te posluša. To je neko posebno vznemirjenje.

Kako je potekalo spoznavanje s tem medijem?
Takrat ni bilo prakse na fakulteti, prakso smo imeli na radiu, kjer smo začenjali. Prve osnove radijskega dela nam je pokazal pokojni Stane Urek. Izobraževali smo se tudi govorno, takrat je delovala Ana Mlakar, pri njej smo imeli govorne vaje. Na radio ni mogel priti nihče, ki ni šel čez govorni preizkus. Na avdicije se je prijavljalo ogromno ljudi, ogromno jih je tudi razočaranih zapustilo radio. Številni pa s(m)o tudi ostali.

Če tega niste spoznali na fakulteti, kako je sploh prišlo do stika z radiem?
Vse se je zgodilo spontano. Tisto poletje, ko je nastajal Val 202, sem bila na praksi na radijskih poročilih. Takrat se je odvijal šahovski dvoboj stoletja med Robertom Fischerjem in Borisom Spaskim. Mladi Fischer je takrat premagal Spaskega, ki je prej vladal šahovskemu svetu. Kot mlada praktikantka sem trgala Tanjugove vesti iz teleprinterja. Ta obračun je prinašal hudo vznemirjenje, spremljali smo ga z velikim pričakovanjem, bilo je napeto kot druga športna tekmovanja. Tisto mi je dalo občutek, kako pomemben je ta medij, kako je tudi hiter pri sporočanju. Počutili smo se privilegirani, da smo pri viru informacij in jih lahko takoj posredujemo naprej. Po koncu prakse sem ugotovila, da je to medij, kjer sem se našla. S študijsko kolegico Matejo sva odšli do Vojka Novaka, ki je bil med ustanovitelji Vala 202, in ga prosili, če bi nama ponudil kakšno priložnost. Val je začel delovati junija 1972, midve pa sva prišli v začetku septembra istega leta. Tako sem se znašla v prvi ekipi, ki je začela ustvarjati ta program. Sprva so programu napovedovali zelo kratko življenje, a ugled se mu je hitro utrdil. To ni bilo mogoče več presekati in končati. Bili smo zelo navdušeni, iskali smo nove ideje in pristope, radio se je odpiral ljudem, vzpostavljali smo dialog in komunikacijo. To je za seboj potegnilo veliko navdušenje, da smo vztrajali. Tudi zato, ker so nam rekli, da ne bomo zdržali prav dolgo. Morda smo vztrajali tudi iz trme in zdaj dočakali 50 let.

Ljudje so bili prej navajeni na en (bolj formalen) način podajanja informacij, vaš 'svobodnejši' pristop je bil svež in zaradi tega je bil najbrž velikemu delu ljudi tudi všeč?
To je bil živahen program. Poglavitna odlika je bila odprtost, živ program in neposreden stik s poslušalci. Kmalu je odprl nove možnosti kot celote. Radio se je začel premikati, prej je bil v svojih togih obrazcih, v branju napisanih tekstov in brez dialoga. To je bila neke vrste demokratizacija radia. Mogoče to ni bil toliko političen in družbeno kritičen program, a je z izbirami tem, ki so bile bližje vsakdanjemu človeku in življenju, teme so bile obravnavane na manj formalen in bolj sproščen način. Ne smem pozabiti na humoristične in satirične oddaje, ki pa so pripeljale v ta prostor tudi družbenokritičnost.

Ob besedi satira takoj pomislim na Marka Zorka. Še danes je v vašem valovskem profilu zapisano, da ste 'varuhinja lika in dela Marka Zorka.' Očitno gre za človeka, ki je na vas pustil velik pečat.
Da. Marko je imel ta humorni odnos do življenja. Pri humorju ne gre samo za veselost, ampak tudi za globlje razumevanje stvari. Bil je pregnan iz območja resnosti. Občutje za humor in komičnosti je tisto, kar je bistveno in značilno za človeka, to ga ločuje od živali. Marko Zorko je bil človek, ki je bdel nad očitnimi neumnostmi in sveto preproščino. Nekoč sem zapisala, da tudi 'nad novodobnimi ožigi lubadarjev in vsemi vremenskimi neprilikami'. Spomniti moram, da je na radiu našel svojo ložo, vsakodnevne komentarje, ki jih je imel točno opoldne. Te je pisal deset let, pa seveda oddaja Stergo ergo. Ko je odhajal, je tudi zapisal 'Ne bom zapustil tega sveta, svet bo zapustil mene. Kako mu bo dolgčas'.

Sorodna novica Andraž Zorko: Telefonsko anketiranje ni več primerno

Tudi vam je še vedno 'dolgčas' po njem, saj vsako leto ob obletnici njegovega rojstva in smrti pošljete posebno okrožnico in kakšno njegovo misel.
Res je. Njegovi prijatelji se še vedno dobivamo. To smo ljudje različnih provenienc in se ga radi spominjamo. Marko je vedno z nami.

Demokratizacija radia je pomenila, da ste marsikoga povabili k mikrofonu. Eden od teh formatov so brez dvoma ankete, ki še danes čakajo vsakega novinarja začetnika.
To je iniciacija. Tudi v časopisih je to prva naloga, ki jo počnemo novinarji. Tudi meni ni bilo nič prikrajšanega pri tem. Prva stvar, ki sem jo delala, so bile seveda ankete. Včasih je bilo to veliko težje in to dobesedno. Na rabi sem nosila nagro, to je bil magnetofon, ki je tehtal približno deset kilogramov. Prvo anketo sem posnela pred kinom Sloga, ki je takrat predvajal erotične filme. Težko je bilo pridobiti kakšna mnenja. Ljudje takrat niso bili vajeni govoriti. Nihče jih prej ni spraševal, imeli so svoja zasebna mnenja, ki jih niso povedali javno. Za eno anketo je bilo vprašati najmanj sto ljudi, 50 jih je takoj zavrnilo sodelovanje, 25 jih je bilo neuporabnih, od preostalih pa je bilo morda moč izluščiti kratko triminutno anketo. Montaža je bilo precej mukotrpno delo, iz trakov se je presnemavalo na studijske trakove, nato se je rezalo in lepilo.

Ob koncu svoje radijske kariere ste dejali, da pogrešate več živosti na radiu. Ta živost vam predstavlja res pomembno vrednoto. Zakaj?
Delo v živo mi je predstavljalo neko avtentičnost in prepričljivost. Za delo v živo je res potrebna izjemna koncentracija in zbranost, priprava je zelo pomembna. Vsaka improvizacija je bila dobro pripravljena, popravki v živo niso mogoči. Vrednost je predvsem v verodostojnosti, živem oglašanju in nastopu. V kratkem času je treba strnjeno, premišljeno in argumentirano govoriti o neki temi. Potem nisi mogel več reči 'tega ne objavite, to ni za javnost'. Vsaj v začetkih Vala 202 smo izjemno veliko delali v živo, se oglašali iz terena, z reportažnim avtom smo hodili po vseh koncih Slovenije, oglašali smo se iz različnih dogodkov. To me je izjemno veselilo. Danes je vse kratko in dinamično. Včasih gre v pretiravanja, v kratkosti je večja možnost manipulacije. Pogovor v živo z gosti dovoljuje tudi neki človeški pogovor, kjer sogovornik lahko normalno diha. Včasih je bilo treba skrajševati posnetke, včasih smo potem morali tudi krajšati vdihe, da nismo presegali minutaže. Sama se tega nisem posluževala.

Novinarsko delo je tudi dinamično in hitro. Precej ljudi vas opisuje, da ste med redkimi, ki v redakciji nikoli niste povzdignili glasu. Mirnost je torej velik del vaše osebnosti?
Mirnost je bila res v meni. To je tudi posledica tega, da sem večinoma delala z ljudmi, s katerimi smo se res dobro razumeli, med seboj spoštovali, pustili, da ima vsak tudi svoje mnenje (četudi se z njim ne strinjaš) in res smo bili ekipa. To je bilo timsko delo. Val 202 je bil radijska družina.

V tej družini niste bili le novinarka, ampak tudi urednica. Prepogosto se zdi, da je vsak zelo dober novinar enako ustvarjen tudi za zelo dobrega urednika. Ko ste začeli delati kot urednica, kaj vas je najbolj presenetilo? Katera znanja ste najbolj pogrešali, ki bi vam prav prišle v novi vlogi?
To je bilo prišlo zelo spontano. To je bilo po osamosvojitvi, takrat so se menjavali na položajih različni uredniki. Toliko časa sem bila v uredništvu, poznala sem tako novinarsko kot uredniško delo. Samoumevno je bilo, da − če ni nikogar − bom pa jaz vse prevzela. To sem delala na neki način bolj volontersko, nato sem postala v. d. urednice. To je bilo naporno obdobje. Vzpostavljale so se nove stvari, imela sem veliko idej, takrat je prihajalo do digitalizacije. Dobili smo prve računalnike, vsi pa smo še vedno delali kot v kamnolomu. Vse sheme smo še vedno vpisovali v debele knjige, ki gotovo še obstajajo nekje v arhivu. Obstajale so tudi druge stvari, da res ni bilo preprosto voditi kolektiva. Bil si med kolektivom, ki je imelo svoje zahteve in vodstvom, ki je imelo drugačne zahteve, kar je pomenilo, da sem bila amortizer. Preveč sem popustljiva, vse sem skušala razumeti. To je bilo zelo težko peljati. Prav gotovo so mi manjkale vodstvene veščine. To je bilo precej turbulentno obdobje, ni mi najljubše, bolj sem poklicana za delo pred mikrofonom.

Sorodna novica Marta Kos: "Doživljamo retradicionalizacijo družbe"

V rubriki Štafeta prejšnji gost postavi vprašanje naslednjemu. Marta Kos, tudi nekdanja novinarka, vas takole nagovarja: "Radio prodre v vsak kotiček zemlje, radio je najhitrejši medij, radio je ves čas z nami. Kaj vas je tako zelo pritegnilo na radiu, da ste mu ostali zvesti celo življenje? Kje je po vašem mnenju moč radia danes?"
Prav ta neposrednost, živost in različne teme. V svoji karieri sem se sprehodila od vseh mogočih tem, spoznala sem ogromno zanimivih ljudi. To je velika dragocenost. Glede na to, da ves čas menjaš teme, spoznavaš nove ljudi in načine dela, potem ne potrebuješ drugih izzivov, saj jih zadostiš na tem programu. To so razlogi, da sem mu ostala zvesta in se preprosto nisem videla drugje.

Rdeča nit nove sezone je osebno. Kaj osebnega lahko poveste o sebi, česar ne ve veliko ljudi, ki vas dobro poznajo, pa bi vseeno lahko delili z bralci in poslušalci Številk?
Zelo malo stvari je, ki bi jih lahko povedala in jih ljudje ne vedo. Sem namreč zelo odprta knjiga. Morda to, da je moj element voda. Izjemno rada plavam, to mi daje občutek svobode pa tudi sicer sem v življenju plavala proti toku rutine.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Mija Škrabec Arbanas govori še o naslednjih temah:
− Ustvarjanje različnih novinarskih žanrov.
− Kako pogosto še vedno posluša Val 202.
− Današnja radijska produkcija in Mijina ocena.
− Ali ji je bilo kdaj žal, da se ni vpisala na študij igralstva.
− Zanesljivost nagre.
− O spodrsljajih.
− Razočaranje nekaterih strokovnjakov v medijih.
− Športni program Vala 202.
− Koliko ljudi jo prepozna po glasu, a natanko ne ve, kdo je.
− Ustvarjanju in netenja idej vse do upokojitve.
− Kje je danes moč radia.
− #PohvalaNaDan