Razstava, ki je pod okriljem kustosinje Bojane Piškur v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova na ogled še do 20. junija, predstavlja njeno filmsko trilogijo v formi obzornika. Sestavljajo jo Obzornik 4517 – Preko vode do svobode, Obzornik 2021 – Tukaj imam sliko in Obzornik 670 – Rdeči gozdovi, spremljajo pa še fotografske in tekstualne intervencije.

Prvi je portret Zieda Abdellaouija, ki ga film spremlja na balkanski poti do Dunaja, drugi usmerja pogled v neuradna begunska taborišča, postavljena v gozdovih ob mejah Evropske unije. V Rdečih gozdovih pa se skozi filmski esej razpira premislek o rezilni žici na poljih in v gozdovih ob meji Evropske unije.

Ta je bil pred kratkim prikazan na letošnjem filmskem festivalu Crossing Europe v Linzu, kjer so v svoj tekmovalni program uvrstili tudi njen film Metka, Meki. V središču dokumentarnega Obzornika 80 – Metka, Meki je Metka Autor, ki je pred več kot 50 leti odšla v Nemčijo kot gastarbajterka in tam ostala. Film snema vsakdanje življenje danes 80-letne gospe in nas skozi različna kuharska poglavja v spominu vrača k izkušnji "gastarbajterjev", ki jo prežema tudi njeno razumevanje teže situacije sodobnih migrantov.

Dela Nike Autor so bila sicer predstavljena v mnogih muzejih, galerijah in na festivalih doma in v tujini, zanje pa je prejela tudi številne nagrade in priznanja. Njeno delo je med drugim vključeno na aktualni razstavi Vračanje pogleda, ki so jo pripravili v ljubljanski Cukrarni. Je tudi soustanoviteljica Obzorniške fronte, kolektiva ustvarjalcev s področja filmske, vizualne in politične teorije in umetnosti. Leta 2017 je zastopala Slovenijo na 57. umetnostnem bienalu v Benetkah.

V najinem pogovoru je umetnica govorila o tem, kako je prišla v stik z začasnimi tabori migrantov – "antidomovi", na kakšen način se v njeno filmsko delo vpleta slikarstvo, kaj v filmskem svetu predstavljajo Obzorniki in tudi o zapletu z vodstvom Moderne galerije in Muzeja za sodobno umetnost Metelkova (MSUM), kjer se izmikajo plačilu njenega avtorskega honorarja za razstavo Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili.

Vabljeni k branju intervjuja.

Naslov vaše postavitve v MSUM-u je citat: "Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili". Na ogled so trije filmi, ki pogled usmerjajo v začasne tabore migrantov na mejah Evropske unije. Ti tabori niso bili obravnavani v medijih, tja niso segle vladne ali nevladne organizacije. Koliko časa ste preživeli tam? Kako so filmi nastajali?
Večina ljudi na balkanski poti, ki sem jih srečala skozi leta, prehodi nešteto kilometrov, zamenja različne begunske nastanitve, prečka številne reke, hribe, gore, mesta in vasi, v upanju, da jih v Evropski uniji čaka boljše in varno življenje. Na tej mučni, naporni in dolgi poti, ki je izjemno nevarna in polna nasilja, pa se ljudje velikokrat zatečejo v gozd, ki jim ponuja zatočišče in nemalokrat tudi skrivališče.

V kratkem filmu Tukaj imam sliko (2022) je predstavljen eden izmed takšnih "gozdnih taborov", kjer ljudje na poti čakajo na boljšo priložnost prečkanja meja, čakajo na ugodno vreme, nove informacije o poti, na boljše zdravje, da se rane in žulji na nogah spet zacelijo, da podplutbe in bolečine zadnjega "pushbacka" vsaj malo izzvenijo.

Kako ste prišli v stik s temi "antidomovi"? Na kakšen način so se vzpostavili in koliko ljudi je tam začasno prebivalo, čakalo na znak, da lahko nadaljujejo pot? Kaj ostane za njimi?
Za "gozdne tabore«" sem izvedela, ko sva leta 2020 z Joštom Frankom snemala zgodbo o družini iz Polja, ki je v svoj skromni dom solidarno in velikodušno sprejela 11 Kašmircev. Sedo, ki jih je sprejel, naju je enkrat vprašal: "Znaš, da ljudi ovde žive u šumi, kao Tarzani?" Naslednji dan naju je pospremil do hrvaške meje in do enega izmed omenjenih "gozdnih taborov". Tam nisva preživela veliko časa, morda dober mesec dni, aktivno pa spremljava celotno situacijo v zvezi z begunci na balkanski poti že zelo dolgo.

V videodelu Tukaj imam sliko (2022), ki ponuja fragmentaren, delno observacijski vpogled v življenje ljudi v gozdu tik ob meji z Evropsko unijo, sem poskusila predstaviti tudi dimenzijo "antidoma". Začasna infrastruktura – šotori, skrbno zvezani iz nabranih vej, pokritih s plastiko, obloženi s posušenim listjem, odejami, alufolijo ali s kosi stiropora ter opremljeni z gašperčki in dimniki – predstavlja tipične "antidomove". Ne glede na to, s kakšno skrbnostjo je načrtovana, izdelana je z namenom čimprejšnje zapustitve. Tako druga polovica filma – tik po posnetku, ki prikazuje posledice policijskega nasilja, ujetega na mobilni telefon – prikazuje ostanke vejastih ogrodij zapuščenih šotorov. Raztrgani in fragmentarni ostanki zgodb velike tragedije 21. stoletja – ko še nikoli v zgodovini ni bilo več razseljenih, pregnanih in brezdomnih ljudi.

Ko sem se prvič vrnila v enega izmed zapuščenih "taborov", se mi je zdelo, da so ogrodja šotorov, ki so se zibala v zgodnjepomladanskem vetru, šepetala v imenu tisočih, za vedno izgubljenih globoko v gozdovih na meji Evropske unije ali na dnu Sredozemskega morja. Šklepetanje in pozibavanje razpuščenih vejastih ogrodij me je spominjalo na šepetanje o želji po boljšem in bolj pravičnem življenju. Takrat se mi je zdelo, da so se "antidomovi" z zapustitvijo spremenili v "antispomenike". Začasni ostanki nevidnih tragedij tisočih, tisočih, ki sanjajo o življenju, tisočih, katerih imena bodo za vedno ostala neznana in neizgovorjena.

Podobne misli so me obhajale, ko sem sestavljala serijo polaroidnih fotografij, ki je predstavljena na razstavi na talnem podstavku. Dalj časa sem beležila izgubljene čevlje v gozdovih na meji Evropske unije. Na stotine jih je.

Kako to, da ste se odločili za snemanje s to specifično kamero? Kako ste zasnovali fotografske intervencije, ki spremljajo filme na razstavi?
Vzporedno z obiski "gozdnih taborov", ki so prikazani v Tukaj imam sliko (2022), sem dve leti spremljala dolgo pot Zieda Abdellaouija, protagonista filma Preko vode do slobode (2022), ki je prehodil 4517 km in bil nezakonito in nasilno verižno vrnjen 26-krat. Omenila bi morda samo to, da je naslov "Preko vode do slobode" citat iz znamenitega filma Bitka na Neretvi (1969). Izvzet je iz prizora, ko nesrečni Boško odkoraka v Neretvo, misleč, da ga na drugi strani reke čaka svoboda, in tragično utone. Zied si je ta stavek zapomnil kar v hrvaščini, saj ga je izrekel hrvaški policist, potem ko ga je okradel, nasilno "pushbackal" in porinil v ledeno reko.

Poleg omenjenega sem več let spremljala barbarsko "razraščanje" rezilne žice na slovensko-hrvaški meji. Tako je nastala filmska pesem Rdeči gozdovi (2022). Najprej sem jo posnela na digitalni format, a se mi je zdelo, da ostrina rezilne žice, ki se nasilno zažira v gozd, travnike in obrežja, ne pride do izraza. Zato sem se odločila za 16-milimetrski filmski trak. Zdelo se mi je, da bo zrnavost podobe omogočila večji občutek mehkobe, ki ga ponujata zatočišče in skrivališče gozdu in tako tudi vizualni kontrast do ostrine rezilne žice. Na idejo "rdečega" gozda, ki se v zeleno zgolj "zakrije", "ker policija vohuni, vohuni za sanjami, še posebej rdečimi", pa me je pravzaprav najprej napeljala tehnična težava, ki sem jo imela s kamero. Ta je po nesreči prepuščala svetlobo, zato se je filmski trak in posledično posneti gozd obarval rdeče. O ideji gozda kot prostoru "medrastlinske solidarnosti" me je navdušila krasna knjižica gozdarja Petra Wohllebna, Skrivno življenje dreves (2016), o raznolikih gozdnih zatočiščih pa me je spodbudilo razmišljanje kustosinje Bojane Piškur, predstavljeno v krasnem besedilu Trees, More-Than-Human Collectives (2021).

Ves čas pa sem spomine, impresije in ideje beležila tudi z risbo, že več let izjemno rada delam kolaže, nastalo pa je tudi več fotografskih serij. Na koncu sem zbrala toliko materiala, da smo morali predstavljena dela na razstavi selekcionirati, ker bi za predstavitev vsega potrebovala še enkrat toliko prostora.

Zgodovina se dogaja v gozdu, piše Hito Steyerl v zborniku, ki je izšel ob razstavi. V kakšnem smislu se gozd razgrinja kot prostor zgodovine in tudi kot politični prostor?
Prek gozdov na severu Amerike, Kanade, Skandinavije in Rusije vse do deževnih gozdov v Braziliji, Nikaragvi, Kongu, Indoneziji ter nam poznanih balkanskih bukev, hrastov, borovcev itd. se razgrinja prostor ponavljajočih se trenj in trkov, kjer neizprosna kapitalistična "mašinerija" povzroča opustošenje in ruševine, same ruševine. Zato gozdne površne nikoli niso bile zgolj "raznorodni biotski prostori", ampak so predvsem področja nenehnih konfliktov in opresije ter neprizanesljivega in barbarskega boja za profit, kjer enormno izgublja večina in na podlagi krivičnih razmerij moči bogati peščica.

Ste "one woman band", vi skrbite za celotno idejno, besedilno, tehnično in produkcijsko plat ustvarjanja. Kaj pomeni delati brez produkcijskih sredstev in honorarjev, kako to sooblikuje, kako in kdaj delate?
Ko rečem "one woman band", nisem najbolj pravična. Res je, da sem za večino stvari sama in produkcija nedvomno temelji na praksi DIY (naredi sama), a vendar projekti ne bi bili mogoči brez neprecenljive podpore Obzorniške fronte in številnih drugih sodelavcev.

Matevž Kolenc velikodušno podpira vse moje projekte od Beneškega bienala dalje. To, da imam podporo enega najbolj angažiranih, aktualnih glasbenikov in skladateljev, je neprecenljivo. Letos se je zgodilo še eno lepo sodelovanje, Dirty Three – ena najbolj znanih avstralskih rockskupin – je filmu Rdeči gozdovi posodila glasbo. Potem ne morem mimo neprecenljive podpore v obliki različnih sodelovanj Andrej Špraha, Cirila Oberstarja, Naceta Zavrla, Mojce Hudolin, Jošta Franka, Matije Kovača, Andreje Hribernik, Maje Lovrenov, itd. Verjetno sem izpustila še koga. Brez njihove dolgoletne podpore bi mi bilo veliko težje.

Delo brez produkcijskih sredstev pa je seveda vedno izjemno izčrpavajoče, povzroča negotovost, nestabilnost in je lahko sila nekonstruktivno. Pomeni veliko več angažmaja, neizprosno zahteva trmo in iznajdljivost in nedvomno vpliva tudi na zdravje.

Vaše usmerjanje pogleda v nepravičnost sistema je pred kratkim dobilo še dodatno, avtobiografsko noto, ki ponazarja prakso izkoriščanja vizualnih umetnic. Povezali ste se z Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice, da bi razrešili sporno situacijo z MSUM-om, ki je nastala tudi pri izvedbi te razstave. Za svoje delo pri razstavi namreč niste dobili avtorskega honorarja, tudi sicer so bila sredstva, ki so vam jih zagotovili za to razstavo, izjemno nizka. Kaj natanko se je dogajalo v zvezi s honorarjem? In kakšna je praksa sicer? V kakšni fazi je trenutno razreševanje zapleta?"
Najprej bi želela poudariti, da je neljubi zaplet nastal z vodstvom muzeja, ki je najprej pisno potrdilo predlagani razstavni stroškovnik, ki je vključeval tudi moj avtorski honorar, potem pa je iz meni neznanega razloga zavrnilo plačilo izdanega računa. Kot sem povedala v intervjuju za časopis Dnevnik, pa nikakor ne gre za izoliran dogodek. Neplačevanje avtorskih honorarjev je v polju vizualne umetnosti splošno sprejeta in razširjena praksa.

Želim si, da opozarjanje ne bo ekspresno pometeno pod preprogo in že jutri pozabljeno, ampak da bo MzK odreagiral hitro in z ukrepi, ki bodo zaščitili kulturne delavce pred tovrstnim izkoriščanjem in prisilili kulturne institucije k poštenemu in dostojnemu plačevanju našega dela. Za zdaj pa situacija ostaja enaka, sila neprijetna, saj so razmerja moči zelo jasna.

Nedavno je bil na festivalu Crossing Europe v Linzu poleg Obzornika 670 – Rdeči gozdovi v program uvrščen tudi vaš Obzornik 80 – Metka, Meki. V njem prek zgodbe svoje tete odpirate povezave med gastarbajterstvom in sodobnimi migracijami. Kako se kažejo vzporednice med tem dvojim? Je bilo za vas v tem primeru drugače, ko ste skozi umetnost vstopali v polje svoje družine, tudi otroških spominov? Kako se je v Linzu občinstvo odzvalo na filma?
Vzporednice med sodobnimi migracijami in "gastarbajterstvom" prejšnjega stoletja je v filmu stkala predvsem Metka. Svojo izkušnjo izgube doma, jezika, vprašanja integracije v novem okolju, bolečine ob izgubi družine in ljubljenih je vzporejala z izkušnjo Soghre in Mortaze – mladega afganistanske para, ki jima je velikodušno in polno topline odprla vrata svojega doma. Sodelovanje z Metko je bilo predvsem zabavno in polno topline, saj je Metka izjemna sogovornica, polna humorja, zanimivih "štorij" in neprecenljivih spominov, predvsem pa iz nje veje čarobna toplina. Ob njej se preprosto počutiš doma. Ona je dom. V Linzu pa so film sprejeli izjemno lepo, obe pa sva bili zelo ganjeni in počaščeni, ko sva prejeli povabilo, da film predstaviva v tekmovalnem programu festivala.

Vaši filmi nastajajo v obliki filmskih obzornikov. Kaj v formi predstavlja obzornik? Ste tudi soustanoviteljica Obzorniške fronte. Za kakšen kolektiv gre in kaj vse obsega vaše delovanje?
Formo filmskega obzornika – ki je nekoč ponujala informacije s področja kulture, športa, gospodarstva, zgodovine in drugih aktualnih dogodkov in je obstajala v prejšnjem stoletju – je delno posnemal zgolj Obzornik 55 (2013). Pozneje sem v različnih filmskih in videodelih ohranjala samo poimenovanje, kot spomin in predvsem poklon "proti" obzorniškemu angažmaju Tretjega filma in kontrainformacijskim filmskim podobam raznih civilnodružbenih gibanj iz prejšnjega stoletja.

Prav tako pa takšno poimenovanje še vedno ohranjam v naslovih kot poklon in prepoznanje aktualnim "obzorniškim" prizadevanjem po svetu, ki dandanes gledalce nagovarjajo s hibridnega položaja transnacionalnosti, razrednega boja, identitetnih in LGBTQ+ gibanj, politik pripadanja in pripadnosti, vprašanj, povezanih z gibanji diaspore, migracij, dekolonialnih praks in sorodnih prizadevanj za emancipacijo.

Obzorniška fronta pa je neuradni kolektiv, znotraj katerega sodelujejo teoretiki, raziskovalci, pedagogi in ustvarjalci že vrsto let. Skupaj snujemo zbornike, letake, razstavne projekte, filme, predavanja, predstavitve in drugo.

Vaši ustvarjalni začetki so v slikarstvu: v kakšnem smislu je to še navzoče v vašem delu? V Ljubljani ste študirali slikarstvo, po študiju v Sloveniji pa vpisali doktorat na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Kaj je bilo v središču vašega doktorskega raziskovanja in kako je to vplivalo na vaše ustvarjanje? Kdaj se je vaše delovanje začelo premikati s področja vizualnih umetnosti na filmsko?
To je res lepo vprašanje. Slikarstvo me je vedno zanimalo v kontekstu zgodovine in odnosa do aktualnosti. Je fascinantna praksa, ki je v zgodovini polna prevratov, zapletov, izdaj, ljubezni, tekmovalnosti, škandalov, odnosov moči, je praksa, ki kaže, odkriva, reproducira, razlaga, sprašuje, se roga, povzdiguje, ali celo izrazito prikriva mnogotere družbene in politične sile in dominacije.

Slikarstvo danes mislim kot eno od mnogih možnosti znotraj polja sodobne vizualne umetnosti, ki preizprašuje mnogotere konstelacije podob in možnosti izjavljanj. To se mi zdi res krasno in fascinantno. Kot takšno pa je še vedno močno prisotno pri vsem, kar počnem.

Študij na dunajski akademiji pa je zame predstavljal izjemno osvobajajočo in lepo izkušnjo. Deležna sem bila nadpovprečno kakovostnega študija, kjer so me poučevali mednarodno prepoznani vrhunski umetniki in teoretiki, ki so se posvečali raznolikim najbolj aktualnim temam s področja angažiranih praks umetnosti in teorije. Imela pa sem tudi to srečo, da so bili moji sošolci res vsi po vrsti zelo izjemni in danes razstavljajo in predavajo na svetovno pomembnih manifestacijah sodobne umetnosti (Beneški bienale, Manifesta, Documenta itd.).

V takšnem spodbudnem okolju pa sem začela snovati idejo o razstavnem projektu, ki premišljuje zgodovino obzorniških gibanj, zasnovali smo kolektiv Obzorniška fronta, začela pa sem pripravljati naš prvi Obzornik. Projekt sem delno predstavila dvakrat; prvič na povabilo Nataše Petrešin - Beachalez, ko sva za znameniti pariški muzej za fotografijo in sodobno umetnost Jeu de Paume leta 2014 pripravili razstavo Novice so naše!, in drugič na povabilo Bojane Piškur, kjer sem v razširjeni obliki projekt na samostojni razstavi predstavila tudi v Muzeju za sodobno umetnost na Metelkovi leta 2015.