Korak dlje je storil Zvok metala iz leta 2019, ki je z raziskovanjem zvočnih tehnik skušal prikazati doživljanje osebe v procesu glušenja.

Pri Memorii pa se zdi, da je razmerje med zvokom in sliko skorajda v celoti obrnjeno. Osrednja protagonistka (upodobi jo odlična Tilda Swinton), angleška antropologinja na obisku pri sestri, ki živi v Kolumbiji, pogosto sliši skrivnosten zvok udarca, ki ji zastavlja številna vprašanja. Ta osrednji motiv se razširi na celoten film. Večminutni prizori vsakdanjih pogovorov ter prizori mestne in naravne krajine so pravzaprav pogosto nekakšno ozadje za šume okolja. Vse skupaj gre celo tako daleč, da prisostvujemo nekaj minut dolgemu snemanju džezovske skupine. V omenjenih zvokih in v tistem, kar uide medčloveški komunikaciji, v neizrečenem, je bistvo tega nenavadnega filma tajskega neodvisnega režiserja Apichatponga Weerasethakula.

Vendar s tem vizualna plat nikakor ni osiromašena. Nasprotno, zaobrnitev nam omogoča počasna, meditativna stapljanja z videnim, ponuja nam izkušnjo navzočnosti. Šele potujitev videnega skozi slišano nam pravzaprav omogoča zares videti.

Prednost zgodbe je njen umik od osebne psihologije k zunanjemu, k svetu, k občemu in načinu, kako ga človek dojema skozi svoje čute in zavest. Na drugi strani pa, kako je človek v to zunanje vpet in od njega odvisen. S tem se odmikamo od obzorja modernosti in njenega pojmovanja zgodovine k veliko širšemu časovnemu obdobju, kar spreminja naše razumevanje časa.

Vse omenjeno seveda nosi določena tveganja. Film bi kaj lahko deloval pretenciozno. Občasno se približa tanki meji med samovšečnostjo in poglobljenim raziskovanjem, predvsem na koncu. Vendar pa je nikoli ne prestopi.

Med začetkom in koncem se pred nami zvrsti cela plejada likov s področij, ki skušajo razumeti človeško izkušnjo in zavest: pesniki, znanstveniki, glasbeniki, zvočni tehniki, zdravniki, psihologi. Pri tem so nam z občutkom in kot mimogrede plasirani uvidi v sodobno kolumbijsko kulturo, kjer zasledimo sledi predindustrijske dobe in lokalnih duhovnih izročil, ne da bi se spustil v modno fetišizacijo šamanstva in sorodnih fenomenov. Ta kultura je dovolj blizu, hkrati pa dovolj drugačna, da omogoča samorefleksijo.

Memoria je film za sladokusce, ki na prvo žogo lahko deluje dolgočasno, če pa mu posvetimo ustrezno pozornost, nam ponudi zelo veliko.

Iz oddaje Gremo v kino.