Veliko besed je bilo zapisanih in izgovorjenih o dobrih in (morda celo preveč?) napadalnih predstavah Tadeja Pogačarja, ki lovi zgodovinski hat-trick. Veliko smo slišali o njegovem glavnem izzivalcu Jonasu Vingegaardu, ki ima vse več zagovornikov, ki so prepričani, da Danec lahko na daljših klancih užene gorenjskega volka. Precej ljudi se je čudilo taktiki in občasni zmedi njegove ekipe Jumbo Visma.

Sorodna novica Roglič si je ob padcu izpahnil ramo, za balo na cesti kriv TV-motor

Tokrat namenimo nekaj več besed prvotnemu kapetanu nizozemske ekipe Primožu Rogliču. Ni skrivnost, da si zasavski orel želi vsaj enkrat po Parizu zapeljati v rumeni majici. Še bolj očitno je, kaj mu je bilo zadnja tri leta pri tem najbolj v napoto (če odmislimo super nastope njegovega mlajšega rojaka) − padci, seveda.

Leta 2020 je grdo padel na Dofineji, zaradi česar ni mogel trenirati kronometra. Razplet v predzadnji etapi na tistem kronometru seveda vsi dobro poznamo. Mimogrede, Matej Mohorič je v svoji ravno izdani biografiji Mohopedija ocenil, da je Jumbo Visma "naredila nekaj ključnih napak, predvsem pa so se obnašali kot vnaprejšnji zmagovalci in podcenjevali moč nasprotnika." Ravno Mohoričev moštveni kolega Sonny Colbrelli je bil vpleten v Rogličev lanski padec, zaradi katerega je kmalu odstopil. Letos se je zgodila bala, ki je drugega kolesarja sveta spet oddaljila od uresničitve sanj.

Sorodna novica Pogačar na kockah prvi med kapetani, Roglič izgubil dve minuti

Roglič si je zaradi padca pridelal dve minuti zaostanka, kar je ogromno, a tu so še posledice padca. Na naslednjih zahtevnih etapah v primerjavi s Pogačarjem in Vingegaardom ni izgubljal prav veliko, a natančno opazovanje ponuja kar precej iztočnic.

Ogromno ljudi, ki nekdanjega smučarskega skakalca zelo dobro poznajo, je prepričanih, da spada med tiste z najvišjim (če ne celo prav z najvišjim) bolečinskim pragom v kolesarski karavani. Njegova ocena o neprestanem zabadanju nožev je zategadelj zelo zgovorna in z drugimi besedami pove, da na kolesu res trpi. Prav tako prizori ob koncu etap, ko se komaj spravi s kolesa in šepajoče zapusti ciljni prostor. Njegove dejavnosti so bile na prosti dan popolnoma zmanjšane, saj ni bil med tistimi kolesarji, ki bi dali izjave, prav tako se ni odpravil na (cestni) trening.

Zaostanek slabih treh minut nikakor ni dokončno usoden, a različni scenariji, po katerih se spogledujejo njegovi navijači (spomnimo se le napada Chrisa Frooma na Giru 2018) bi morali temeljiti na predpostavki, da je 100-odstotno zdrav in lahko prikaže tisto, kar je gradil v pripravah na tokratno francosko pentljo. Ko sestavimo celotno zgodbo, je jasno, da je na Tour spet prišel v izjemni formi. Tega lani zaradi okoliščin ni mogel pokazati, a nastopi takoj po okrevanju (olimpijski kronometer in Vuelta) so kazali, da je bil v vrhunski pripravljenosti.

Lani je ob prvem stiku z gorami takoj postalo jasno, da so rumene sanje preložene za leto dni, tokrat pa vidimo malo drugačen scenarij – Primož je neverjeten borec in vztraja nožem navkljub. A predvsem zaradi vse nebesedne komunikacije ne bi bil presenečen, če se tudi letos ne bi pripeljal v Pariz. Marsikaj bo znano v (ali po) alpskem trojčku, ko bo sam najbolje čutil, kako se regenerira njegovo telo in kako se odziva na brutalne napore.

Vsekakor pa sem prepričan, da se bo boril ter nas še naprej navduševal in navdihoval.