Na podlagi pobud dediščinskih, izobraževalnih, raziskovalnih institucij in posameznikov, ki se ukvarjajo z varstvom, raziskovanjem, predstavljanjem in ozaveščanjem o arhitektu in njegovi dediščini v Sloveniji in tujini, je MK pripravilo predlog za razglasitev leta, posvečenega Edvardu Ravnikarju (1907–1993).

Utemeljijo ga je na vsebinskem vrednotenju Ravnikarjeve arhitekturne dediščine, ki jo je pripravil Aleš Vodopivec, strokovnjak za modernistično arhitekturo. Kot piše v sporočilu za javnost, želijo v letu 2023 dodatno spodbuditi, povezati in zaokrožiti različne dejavnosti in dogodke, ki poskušajo osvetliti ideje in dela enega vodilnih protagonistov modernizma pri nas.

Ravnikar je študij arhitekture začel na Dunaju in nadaljeval v Ljubljani pri Jožetu Plečniku. Še dve leti po diplomi je ostal njegov najožji sodelavec. Nekaj mesecev je bil v Parizu v ateljeju Le Corbusiera. Čeprav se je v formalnem pogledu oddaljil od Plečnikove arhitekture, je ostal najobčutljivejši in najizvirnejši prenašalec njegovega izročila. Med Plečnikovo šolo in Le Corbusierovim ateljejem je odkril presenetljive sodobnosti, podobno kot je njegova lastna arhitektura svojevrstna sinteza tradicije in modernosti.

Zaznamovanje leta na nacionalni ravni je primeren okvir za konkretne projekte in akcije, za okrepljeno povezovanje in sodelovanje. Obenem ponuja kontekst za odpiranje relevantnih družbenih tem, ki so danes še kako aktualne, od stanovanjske politike, odnosa do javnega prostora, prek vključevanja kulturne dediščine in lokalnih značilnosti prostora v univerzalne izzive globalizacije – naraščajoče socialne neenakosti in podnebne krize, piše v sporočilu za javnost.

Sodelujoči pri pobudi Ravnikarjevega leta so Fakulteta za arhitekturo in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Ivan Tavčar (1851–1923) velja za enega pomembnejših slovenskih literarnih ustvarjalcev realizma na Slovenskem in politikov tedanje liberalne stranke, opisujejo pri MK-ju. Po končani srednji šoli v Ljubljani in Novem mestu je na Dunaju dokončal študij prava. Leta 1884 je v Ljubljani odprl odvetniško pisarno ter postal odbornik v ljubljanskem mestnem svetu. Politično pot je nadaljeval v kranjskem deželnem zboru, med letoma 1901 in 1907 pa je bil tudi državni poslanec.

Leta 1911 je bil izvoljen za župana Ljubljane in to funkcijo opravljal naslednjih deset let, ko je bil izvoljen v ustavodajno skupščino Kraljevine SHS in postal poverjenik za prehrano v prvi slovenski narodni vladi. Bil je soustanovitelj ljubljanske mestne hranilnice ter član in podpornik številnih drugih društev. Zanimal se je tudi za šport in na svojem posestvu v Poljanski dolini let 1897 zgradil prvo teniško igrišče v Sloveniji. Bil je predsednik prve slovenske kolesarske organizacije in starosta telovadnega društva Sokol.

Širši slovenski javnosti je dobro poznan kot plodovit pisatelj novel, črtic, povesti in romanov, v katerih je prikazoval predvsem življenje v rodni Poljanski dolini. Ustvarjal je vse od srednješolskih let do pozne starosti, njegov ustvarjalni opus pa obsega več kot štirideset umetniških del. Njegova dela so danes del šolskega literarnega kanona. Njegova najbolj znana dela so roman Izza kongresa, povest Cvetje v jeseni, zgodovinski roman Visoška kronika, podpisuje pa se tudi, med drugim, pod dela Med gorami : slike iz Loškega pogorja, V Zali in Vita vitae meae, so zapisali pri MK-ju.

Kot piše v sporočilu za javnost po seji vlade, Tavčarjevo leto kot nacionalni projekt nosi pomembno sporočilo, da naša država kulturo razume kot svojo temeljno identitetno vrednost in vrednoto samo po sebi. Tavčarjevo leto pa je lahko tudi odlična priložnost za večjo prepoznavnost slovenskih literarnih klasikov, ki so tudi s svojimi deli utrjevali pomen in vrednost slovenske besede tako znotraj slovenskega narodnega prostora kot tudi širše.