Zabavna industrija si sicer še ne more oddahniti: z izjemo peščice največjih franšiznih spektaklov so gledalci številne visokokoproračunske filme ignorirali, malce bolj privzdignjene drame in kvalitetne romantične komedije pa so v mainstreamu še vedno v zatonu. Na srečo pa nismo bili omejeni samo na Hollywood: nekateri najzanimivejši naslovi zadnjega leta prihajajo iz Irana, Francije, Avstrije, Švedske in, da, Slovenije.

V tokratnem izboru filmov leta se je med drugim znašlo par satir na temo izvotlenosti poznega kapitalizma, pa nostalgični obračun z otroštvom s podpisom Stevena Spielberga, psihedelični glasbeni esej, iranski dvignjen sredinec cenzuri in južnokorejski neo-noir.

Pri sestavljanju seznama tradicionalno v prvi vrsti upoštevam filme, ki smo jih v Sloveniji v tekočem letu imeli priložnost videti ali v redni distribuciji ali pa na festivalih. Vsako leto bolj se mednje mešajo tudi filmi, ki so v ponudbi glavnih ponudnikov pretočnih vsebin, pa tudi nekaj takih, ki jih pri nas sploh ni bilo. Prav tako nimajo vsi letnice nastanka 2022: v nekaterih primerih so v letošnjem letu šele našli pot do naših kinodvoran ali zaslonov.

Drugih filmov ni iz obratnega razloga: Tár režiserja Todda Fielda je za marsikoga nesporni film zadnjih 12 mesecev, a pri nas bo padel v izbor naslednjega leta. Skratka, skoraj nemogoče je biti stoodstotno dosleden.

Spodnji, že drugo leto na 30 mest razširjeni seznam se od zadnjega mesta prebija proti prvemu, seveda pa ste vabljeni, da v komentarjih - prijazno, če se da - dodate svoje favorite, ki jih ni v izboru. Se vam zdi, da si mesto med najboljšimi zasluži nesporno največji spektakel leta, na nostalgijo cepljeni Top Gun: Maverick? Bi si želeli omeniti neverjetno probrazbo Brendana Fraserja v Kitu režiserja Darrena Arronofskega? Je tik pred iztekom leta James Cameron z nadaljevanjem Avatarja poustvaril magijo izpred 13 let? Vas je zapeljal Austin Butler kot filmski Elvis? Kakor koli že, vabljeni k debati in dodajanju naslovov na seznam.

30. Neznosno breme ogromnega talenta (The Unbearable Weight of Massive Talent), ZDA. Režiral: Tom Gormican.

Pravzaprav je trajalo nenavadno dolgo, da je mit Nicolasa Cagea sam po sebi postal tema filmske obravnave – konec koncev je Johna Malkovicha ta čast doletela že pred več kot 20 leti (Biti John Malkovich, 1999).

Neznosno breme ogromnega talenta je kaotična mešanica absurda, iskrenosti in situacijske komedije, ki deluje predvsem po zaslugi, uganili ste, Nicolasa Cagea. Čeprav mora v filmu igrati različico samega sebe, gledalec niti za hip ne dobi občutka, da poskuša rehabilitirati svoj "imidž" ali podpihovati lasten ego: mirno brije norce iz svojega slovesa pretirano melodramatičnega nastopača, požre omembe manj kot sijajnih filmov in ilustrira večno igralsko slo po "comebacku". ("Čeprav seveda nikamor nisem šel", kot nikoli ne pozabi pristaviti.) Njegov lik je nekje na pol poti med parodijo filmskega zvezdnika in karikaturo Nicolasa Cagea v sodobni popkulturi – in ravnotežje lovi dovolj mojstrsko, da se ves čas smejimo z njim, in ne na njegov račun.

Recenzija filma Neznosno breme ogromnega talenta.

29. Igrišče (Un monde), Belgija. Režirala: Laura Wandel.

Laura Wandel v svojem dolgometražnem prvencu tematizira nasilnost otroškega sveta. Konflikte otrok, ki jih odrasli pogosto odpišejo kot banalne zdrahe, dojema kot formativne, prelomne izkušnje. Režiserka v maniri bratov Dardenne vztraja pri stoodstotno subjektivni pripovedovalski poziciji: zgodbo podaja skozi oči obeh malih protagonistov, približno sedemletnih sorojencev Nore in Abela. S kamero jima sledi tesno za petami in jima gleda čez ramo, na njuni višini od tal, kar poglablja občutek intimnosti, a tudi klavstrofobije. Zgovorno je, da je prva asociacija na avtoričin pristop Savlov sin madžarskega režiserja Laszla Nemesa, brutalna drama o holokavstu.

S tem, da film gledalcu ne pusti dihati ali videti širše (ali globlje) slike kot zmedenemu otroku, pokaže, kako telesna je izkušnja nasilništva – ne samo zaradi dejanskih udarcev, ampak tudi zaradi nenehnega občutka obkoljenosti, opazovanosti, ogroženosti. Film deluje kot potopitvena izkušnja, kot (neljuba) vrnitev v šolo, ki se razkrije kot prostor prisile in neavtonomije, nič boljša kot zapor.

Recenzija filma Igrišče.

28. Severnjak (The Northman), ZDA. Režiral: Robert Eggers.

Nekaj gnilega je v deželi Islandiji: kralja je zahrbtno umoril lastni brat in breme maščevanja je padlo na ramena mladega princa. Zgodba je stara kot čas: Severnjak je heavymetalska skandinavska reinterpretacija mita o Hamletu, ki po ambiciji ne zaostaja za srednjeveškim pripovednim pesništvom, po občutku za spektakel pa se zlahka kosa z referenčnim Gladiatorjem Ridleyja Scotta. Eggersov tretji celovečerec je testosteronsko ekscesen do te mere, da spopad dveh goloprsih bojevnikov ob vznožju bruhajočega ognjenika dejansko lahko deluje kot logični vrhunec in zaključek peripetije. Na trenutke se zdi, da je ultranasilni mačizem zavestno prignan na rob (samo)parodije. Veličina Severnjaka je tako predvsem v taktilnosti cele filmske izkušnje: osupljivi sledilni posnetki bitk povejo vse, kar je treba vedeti o svetu, kjer je bilo pasti na bojnem polju edina častna smrt, o svetu, ki ni imel časa za nedolžnost otroštva, o svetu, kjer sta bila suženjstvo in zasužnjevanje edini obliki obstoja.

Recenzija filma Severnjak.

27. Ženska kralj (The Woman King), ZDA. Režirala: Gina Prince-Bythewood.

Ženska kralj je kvazizgodovinski blockbuster, ki navdih črpa iz manj znanega poglavja zahodnoafriške zgodovine. Viola Davis je Nanisca, generalka prave ženske vojaške enote, znane kot Agojie, v zahodnoafriškem kraljestvu Dahomey (danes Benin) v 17., 18. in 19. stoletju. Čeprav je zgodba zavita v mainstreamovsko zgodovinsko epopejo – dramaturgijo bi zlahka primerjali s kakim Pogumnim srcem ali Gladiatorjem – so podobe, s katerimi napolni zaslon Gina Prince-Bythewood, nesporno radikalne: take vizije Afrike v sodobnem ameriškem filmu še nismo videli. Ženska kralj se vrača k motivu ženskih bojevnic, ki ga je tako s pridom uporabil Črni panter, a se pri tem ne skriva za bombastičnostjo Marvelovih posebnih učinkov. Hollywood je seveda oklestil in poenostavil brutalno zgodovino trgovine s sužnji, a sijajna igralska zasedba in dovršeni akcijski prizori Žensko kralja povzdignejo v nepozabno filmsko izkušnjo.

26. Pacifikcija (Pacifiction – Tourment sur les îles), Francija, Španija, Portugalska, Nemčija. Režiral: Albert Serra.

Pacifikcija je film, pisan na kožo oboževalcem katalonskega cineasta Alberta Serre; druge bo morda odvrnila skoraj triurna minutaža v kombinaciji z zamotano, skoraj komično počasi razvijajočo se zgodbo o korumpirani lokalni politiki in birokratskih bitkah za premoč v Francoski Polineziji. Osnova filma je tiha, brneča napetost, ki izvira iz trenja med anahronističnimi predstavniki nekdanje kolonialistične oblasti in staroselskimi funkcionarji, ki zahtevajo višjo stopnjo avtonomije. Benoît Magimel je francoski veleposlanik De Roller, leporečna lutka stare domovine, ki se, kar je zgovorno, v svoji svetli laneni obleki in prepoteni rožasti srajci nikdar ne bo zlil z okoljem. Ko mu na uho pridejo govorice, da bodo Francozi po tridesetih letih na otokih ponovno zagnali jedrske poskuse, De Roller sproži najmedlejšo vohunsko poizvedbo v zgodovini; Serra prek njega vpelje teme negotovosti, sumničavosti in statičnosti. Vsa ta tropska lenobnost, kot si lahko predstavljate, ne dočaka pravega katalizatorja – Pacifikcija je predvsem mojstrski tečaj iz grajenja vzdušja eksistencialnega nelagodja.

25. Saint Omer (Saint Omer), Francija. Režirala: Alice Diop.

Alice Diop, ki se v drami Saint Omer tako rekoč ne premakne iz sodne dvorane, pred gledalca postavi šokantno dejstvo. Na zatožni klopi je senegalska priseljenka, študentka filozofije Laurence (Guslagie Malanda), obtožena, da je svojo 15-mesečno hčerko namerno pustila na morski obali, da se je utopila. Sodnica se brez uspeha poskuša dokopati do kakih smiselnih pojasnil, kako se je tragedije lahko zgodila. V sodni dvorani pa sedi še ena ženska, noseča pisateljica Rama (Kayije Kagame), najverjetneje režiserkin alterego, ki prav tako potrebuje odgovore. Morda tudi v sebi čuti zmožnost za neubesedljivo, ali pa bi rada le strla uganko, kaj žensko naredi za "dobro" ali "slabo" mamo. Dokumentaristični prijem dolgih, kar najbolj nevtralno kadriranih prizorov je v drastičnem nasprotju z intimno tragedijo Medejinega mita, ki ga reinterpretira režiserka. Najbolj asketska sodna drama, kar ste jih kdaj videli, se seveda upre konvencijam, tudi ko je čas za lično popredalčkan zaključek: nekatere resnice so pretežke, da bi se dale ubesediti s "kriva" ali "nedolžna".

24. Moja Vesna (Moja Vesna), Slovenija, Avstralija. Režirala: Sara Kern.

Moja Vesna, dolgometražni prvenec v Avstraliji živeče Slovenke Sare Kern, je avtobiografsko obarvana zgodba, ki več kot z besedami pove z intimnimi gestami sestrske ljubezni in s simboliko natrpanim vizualnim jezikom Leva Predana Kowarskega, direktorja fotografije. Naslov je v slovenščini in angleščini enak, ker gre za imeni dveh sester, desetletne Moje (Loti Kovačič) in dvajsetletne Vesne (Mackenzie Mazur), ki se v kokonu družinske mizerije v predmestnem Melbournu spopadata z nenadno, a morda ne naključno smrtjo matere. Poleg izolacije, ki jo za seboj potegne žalovanje, je tu še občutek drugosti, ki ga priseljenska družina z očetom Milošem (Gregor Baković) na čelu čuti v tujem okolju. Na cedilu jih pušča celo jezik: Miloševa slovenščina pri starejši hčerki naleti na gluha ušesa, Moja se zateka v žebranje praznih fraz, Vesna pa skuša svoja čustva – tudi zaradi nosečnosti, ki jo vse težje ignorira – spustiti na dan v ritmu slamovske poezije. Tiho, klavstrofobično implozijo družinske celice v počasnem gibanju je srce parajoče gledati, ves čas pa izstopa mala Loti Kovačič, ki si kljub mladosti zasluži vse razpoložljive igralske nagrade.

Recenzija filma Moja Vesna.

23. Brez medvedov (Kherst nist), Iran. Režiral: Jafar Panahi.

Filmski veteran Jafar Panahi, glasni kritik iranskega režima, že leta ustvarja v vse zahtevnejših okoliščinah, vključno s hišnim priporom in zdaj tudi dejansko zaporno kaznijo, ki jo prestaja v domovini. V drami Brez medvedov igra filmsko različico samega sebe, režiserja po imenu Jafar Panahi, ki se je bil prisiljen preseliti v vasico tik ob turški meji, da bi lahko od tam "na daljavo" režiral svoj novi film – njegova ekipa medtem snema na turški strani meje. Naporni proces, ki ga ovirajo najprej zvedavi, potem pa sumničavi sosedje, kilava internetna povezava in vaške drame, v katere se zaplete režiser, je gesta upora in umetniške integritete.

Brez medvedov je še ena v vrsti Panahijevih humanih preizpraševanj domovine, izbranega poklica in družbe, v kateri je "uradna resnica" zmes dezinformacij, politike moči in manipulacij. V nekem trenutku Panahija vaščan, ki bi režiserja rad odvrnil od zastavljenega opravka, povabi k sebi na čaj: "Ko spijeva, te bom pospremil do cilja – tako bo varneje, ker so v okolici medvedi." Pozneje, ko ga možak vendarle izpusti iz krempljev, ga Panahi povpraša, kaj je zdaj s to nevarnostjo medvedov. "Medvedi? Kakšna neumnost, tu ni nobenih medvedov. To so samo izmišljene zgodbice, s katerimi nas strašijo," mu odgovori starec. Drugače povedano: vedno premislite, čigavi različici resnice boste verjeli.

22. Zbornica (Zbornica), Hrvaška. Režirala: Sonja Tarokić.

Osnovnošolska svetovalka Anamarija (Marina Redžepović) se bo morala v prvencu hrvaške režiserke Sonje Tarokić mladostnega idealizma znebiti na težek način – s prvoosebno izkušnjo pritlehnosti in zahrbtnosti t. i. "intelektualne elite", ki naj bi krojila duhove prihodnjih generacij.

Učiteljski kolektiv, ki Anamarijin vstop v njihov pedagoški peskovnik dojema kot vojno napoved, novinko potegne v celo serijo strokovnih, politično obarvanih in osebnih konfliktov, ki sistematično spodjedo njeno krhko duševno zdravje. (Še posebej zlovešč je paranoični vojni veteran, Siniša (Stojan Matavulj), ki na svojih urah predava "alternativno" zgodovino.) Šolska zbornica je, če smo pesimisti, družba v malem: kaotična džungla, kjer veljajo zakoni močnejšega, kjer je čustvena inteligenca neznan koncept in kjer so kakršne koli moralne vrednote samo prazne floskule, uporabne le še v letnih poročilih.

Sonja Tarokić z bližnjimi posnetki in pogostimi rezi gradi suspenz v maniri Rada Judeja in drugih mojstrov romunskega novega vala; repetitivnost šolskega vsakdana in omejenost na puste interiere prispevata k občutku dušeče klavstrofobije. Zbornica je ne samo kritika šolskega sistema, ampak obsodba vseh hierarhičnih institucij, katerih gnitje se brez izjeme začenja pri vrhu. Film je bil nesporni zmagovalec lanskega festivala v Pulju.

21. Rimini in Šparta (Rimini in Sparta), Avstrija, Nemčija, Francija. Režiral: Ulrich Seidl.

V novi študiji človeške narave, ki se osredini na patetiko in žalostni spektakel posameznikovega propada, Ulrich Seidl ne izhaja iz empatije; morda je filmski diptih ravno zato tako gledljiv. Avstrijski cineast ima enega najbolj prepoznavnih avtorskih pristopov v sodobnem evropskem filmu: s hladno, antropološko distanciranostjo, v kateri ne manjka ciničnega smisla za humor, človeške figure in njihove šibkosti tehta in analizira kot laboratorijske primerke, pri čemer vrednostne sodbe vedno prepušča gledalcu. Blizu mu je pristop "lažnega dokumentarca" – in po ogledu Riminija boste najbrž hoteli preveriti, ali je pevec šlagerjev Richie Bravo resnična oseba ali ne.

Diptih analizira seksualne in osebnostne patologije dveh bratov, Richieja (Michael Thomas) in Ewalda (Georg Friedrich), poganjkov gnilega družinskega drevesa – sta namreč sinova moža, ki ga demenca na stara leta vrača v čas nacizma. Po domu za starejše občane občasno odmevajo njegove vojaške pesmi in nacistični slogani, prav tako mu kdaj v zrak uide iztegnjena desnica. Generacije starševskega zanemarjanja so ustvarile poškodovane, osamljene ljudi, katerih travme se manifestirajo na različne načine, sugerira Seidl.

Recenzija filma Rimini.

20. Meni (The Menu), ZDA. Režiral: Mark Mylod.

Tudi če ne diskreditiramo umetniškega vidika visoke kulinarike, je težko zanikati, da je ta svet neizčrpen navdih za satiro: od stratosferskih egov kuharskih genijev do banalne vulgarnosti patricijev, katerim se udinjajo. Meni je nadpovprečen (tudi) zato, ker se tako precizno posveča detajlom: do podrobnosti zadene svet visoke kulinarike, od pedantnih koreografij natakarjev do vojaške discipline sestavljanja krožnikov. Že res, da parodira Netflixov Chef's Table, a ga tudi pozna do obisti.

Podobno kot Ruben Östlund v Trikotniku žalosti se tudi Mark Mylod ukvarja z vprašanjem, kaj se zgodi, ko usoda groteskno privilegiranemu razredu izstavi račun; v obeh primerih bodo posledice usodne. Meni ne prinaša kakih revolucionarnih uvidov, ima pa izvrsten občutek za seciranje absurdnosti skrajne privilegiranosti.

Recenzija filma Meni.

19. Zveri (As bestas), Španija, Francija. Režiral: Rodrigo Sorogoyen.

Zveri je portret klasičnih sosedskih sporov na vasi, prignan do napetosti psihološke srhljivke. Zakonski par Antoine (Denis Ménochet) in Olga (Marina Foïs) se v zakotni galicijski vasici, ki sta jo izbrala za svoj dom, počutita kot domačina – staroselci pa na to gledajo malce drugače. Francoza še po dolgih letih obravnavajo, kot da si ne zaslužita živeti med njimi, še posebej, ker nasprotujeta gradnji vetrnih turbin, ki jih ponujajo Nizozemci. V tradiciji Johna Boormana Rodrigo Sorogoyen žanrski okvir ruralne grozljivke izkoristi za raziskavo dihotomij med urbanim in ruralnim, intelektualci in hribovci, svetovljanstvom in ksenofobijo; zanimajo ga teme španskega nacionalizma, vse večjega razrednega prepada in gentrifikacije. Ima ekološko osveščenosti outsider res pravico pridigati o prednostih neoskrunjene zemlje, če bi turbine zaselek potegnile iz revščine? (Zanimivo je, da tudi drugi veliki španski film te filmske sezone, Alcarràs, načenja sorodna vprašanja.)

Mačizem in napenjanje mišic se neizogibno, tragično stopnjujeta, a na koncu bo Olga tista, ki bo svojo gonjo za pravico hladnokrvno in odločno speljala do konca.

18. Velika svoboda (Grosse Freiheit), Avstrija, Nemčija. Režiral: Sebastian Meise.

Zakaj ima zapornik leta 1945 na podlahti vtetovirano zloveščo številko? Zakaj je takoj po osvoboditvi koncentracijskih taborišč spet za zapahi? Kaj je v tem kratkem času sploh lahko storil? Hans Hoffmann (Franz Rogowski) je v kolesju zaporniškega sistema pristal po kafkovski logiki, brez kakršne koli krivde, le zaradi svoje identitete. Zloglasni 175. člen nemškega zakonika, sprejet še v 19. stoletju in izdatno uveljavljan v času nacizma, po drugi svetovni vojni ni bil odpravljen: kvirovske identitete so bile kriminalizirane in preganjane vse do leta 1969. Film Sebastiana Meiseja pregledno, a ciklično preklaplja med različnimi časovnimi ravnmi in s tem sugerira, da v represivnem sistemu linearnosti in končnega izhoda iz labirinta v resnici ni: odsotnost svobode postopoma prerašča v posameznikovo identiteto. Na koncu ostane le še strah pred veliko neznanko sveta na drugi strani jetniških rešetk. Kljub temu pa Velika svoboda z likom Hansa nakazuje, da je edini način preživetja v sovražnem okolju ljubezen, ki lahko zavzame najrazličnejše oblike: od skupaj pokajene cigarete do tetovaže, ki prekrije nehumano sled taborišča.

Recenzija filma Velika svoboda.

17. Dvanajstega ponoči (La nuit du 12), Francija, Belgija. Režiral: Dominik Moll.

Dvanajstega ponoči je proceduralna policijska drama, ki napetosti ne črpa iz končnega razkritja: že pred uvodnim prizorom nas obvesti, da bomo gledali policijsko spopadanje s primerom umora, ki bo ostal nepojasnjen. Grenobelska detektiva (Bastien Bouillon in Bouli Lanners) raziskujeta primer najstnice, ki jo je neznani storilec iz zasede polil z gorivom in zažgal. Clara je bila priljubljeno, prijazno dekle brez sovražnikov – pa preiskava kljub temu na dan privleče vse vrste potencialno nevarnih tipov iz njene orbite: zavrnjen ljubimec, prevaran partner, mačističen sociopat, raper z mizoginimi besedili. Ubil bi jo lahko vsak ali pa nobeden od njih. Dominik Moll tako v okviru žanrskega filma razpre razmislek o naravi nasilja v družbi, kjer so ženske njegove najpogostejše žrtve, obenem pa se nanje še vali krivda za domnevno "izzivanje" agresije, pa naj bo to s seksualnostjo, oblačili, obnašanjem ... Poleg toksičnosti detektivka raziskuje tudi benignejše sfere moškosti, od tovarištva med policisti do ranljivosti detektiva, ki ga je zapustila žena.

16. Gurmanske vihre (Flux Gourmet), VB, ZDA. Režiral: Peter Strickland.

Neverjetno, ampak to je ob Cronenbergovih Zločinih prihodnosti že drugi film letos, v katerem prisostvujemo medicinski operaciji v polju umetniškega performansa. Še en celovečerec o pretencioznosti art scene, a osvežujoče – stricklandovsko – odbit in odbijajoč. Dogajanje je postavljeno v prostore podeželskega, luksuznega inštituta za "kulinariko in prehranski performans", kjer se rezidenčni umetniški kolektiv znajde na robu implozije: grozijo jim interni boji za prevlado, umetniška maščevanja in prebavni problemi novinarja, ki naj bi jih intervjuval. Pri vsem skupaj je še posebej zanimivo to, da je Peter Strickand navdih za film našel pri svojem resničnem kolektivu, The Sonic Catering Band, ki je skušal vegetarijansko hrano "prevesti" v elektronsko glasbo. Filmska umetnost je le redko v enaki meri paša za oči in ušesa, v Gurmanskih vihrah pa se montaža kulinaričnih zvokov stopnjuje do cmokajoče-prasketajočega trušča, ki izmenično budi lakoto in sili na bruhanje.

15. Zločini prihodnosti (Crimes of the Future), Kanada, Francija, VB, Grčija. Režiral: David Cronenberg.

Dvajset let po tem, ko se je poslovil od žanra body horrorja, se David Cronenberg vrača z radostnim sadizmom, ki bo za marsikoga prenaporen: zamislil si je distopijo o svetu, ki v javnem izvajanju operacij išče spolni užitek ("Operacije so postale novi seks").

Tik pred svojim 80. rojstnim dnevom je narodu dal točno to, kar ta od njega hoče: biotehnološko nočno moro, ki seksualnost prepleta z grotesko. A zmotno bi bilo trditi, da Kanadčan zgolj reciklira svoje stalne refrene: v jedru njegovega novega filma je povsem aktualen razmislek o mestu tehnologije in človeka v bliskovito spreminjajočem se svetu. Cronenberg se zaveda, da je on sam pripadnik "stare garde", a je dovolj luciden, da razume njen neizogibni umik s svetovnega odra.

Recenzija filma Zločini prihodnosti.

14. Vse povsod naenkrat (Everything Everywhere All at Once), ZDA. Režirala: Daniel Kwan in Daniel Scheinert.

Vse povsod naenkrat ni samo naslov, ampak tudi dobra obnova filma – komične, ambiciozne, sentimentalne drame o materi in hčerki, ki skušata najti skupen jezik. V isti sapi je tudi znanstvenofantastični akcioner o konceptu multivesolja. Evelyn (Michelle Yeoh) se počuti ujeto v svoji zelo prizemljeni resničnosti: pri vodenju kemične čistilnice ji pomagata le benigni mož (Ke Huy Quan) in pikra, naveličana hčerka (Stephanie Hsu); za nameček ima za vratom še davčno inšpekcijo. Toda ko je Evelyn nekega dne soočena z bizarnim dejstvom – ona je edino bitje v kateri koli resničnosti, ki lahko reši multivesolja pred bližajočim se kolapsom – dogajanje dokončno iztiri iz okvirov predvidljivega. Film je absurden, adrenalinski in na trenutke trapast kolaž osebnostnih preobrazb in spreminjajočih se svetov: Evelyn je v eni resničnosti filmska zvezda, v naslednji ima hot doge namesto prstov. "Daniela" (kot si rečeta režiserja Kwan in Scheinert) sta s filmom, ki je zaslužil več kot sto milijonov dolarjev, v maniri kakega Mchela Gondryja v mainstream pretihotapila intelektualno uganko, cepljeno z nadrealizmom.

Recenzija filma Vse povsod naenkrat.

13. Korzet (Corsage), Avstrija, Luksemburg, Nemčija, Francija. Režirala: Marie Kreutzer.

Korzet je dobrodošla prevetritev zatohlega žanra resnobnih dram o lepih, a globoko nesrečnih vladaricah (glej: vsak obstoječi film o princesi Diani). Avstrijska režiserka Marie Kreutzer k sreči ne zapade v past poveličevanja protagonistkine bolečine, v zaključek, da je bolečina sama po sebi plemenita in pomenljiva. Ne, Sissi je upodobljena kot narcisoidna, nečimrna ženska – in hkrati kot ganljiva figura. Hitro namreč postane jasno, da ji je obsedenost z videzom vsilila okolica, ki si lika vladarice ni znala predstavljati drugače kot prazno lupino brez vsebine. Zgovorno je, da Sissi vsakokrat, ko se poskuša pozanimati o politični "situaciji v Sarajevu", naleti bodisi na moževo razdraženo tišino ali pa kar togoto. Sissi je torej dejansko potisnjena v zgolj dekorativno vlogo, a ravno v tem je poanta. Korzet je film, ki vzame portret s kičastih avstrijskih suvenirjev in iz njega spet naredi osebo iz mesa in krvi.

Recenzija filma Korzet.

12. Po Yangu (After Yang), ZDA. Režiral: Kogonada.

Colin Farrell že vsaj deset let ni več zvezdnik klasičnih blockbusterjev, a je trenutno eden najbolj zanimivih igralcev svoje generacije. Samo letos je bil eden najboljših likov novega Batmana in prostodušen irski kmetovalec (o Dušah otoka več pozneje) – njegov tretji projekt, znanstvenofantastična drama Po Yangu, pa je po krivici požel bistveno manj pozornosti. Korejsko-ameriški videoumetnik Kogonada nas v svojem drugem celovečercu popelje v nedoločno, a bližnjo prihodnost, v kateri se androida oz. "technosapiensa", ko se pokvari, preprosto odpelje na servis kot pokvarjen iPhone. Dotičnega androida, Yanga (Justin H. Min), sta Jake (Colin Farrell) in Kyra (Jodie Turner-Smith) kupila svoji posvojeni hčerki, da bi ta lažje navezala stik s svojimi kitajskimi koreninami. Ko se izkaže, da se sintetičnega starejšega brata najverjetneje ne bo dalo popraviti, bo družina ugotovila, da ga vendarle ne morejo kar nadomestiti z novejšim modelom: bil je stroj, a vse prej kot pokvarjen kavomat ali opekač. Kogonada si brez obsojanja zamisli (ne tako zelo daljno) prihodnost, v kateri si bomo z umetno inteligenco in tehnologijo morda bližje kot z lastnimi družinskimi člani. Tema umetne inteligence je v filmski umetnosti seveda pogosta, a Po Yangu je tisti redki primerek filma, ki podčrta tudi pozitivno vlogo tehnologije pri krepljenju človeških vezi.

11. Orkester (Orkester), Slovenija. Režiral: Matevž Luzar.

Orkester je, kot Matevž Luzar sam rad pove, hommage – ne pa nujno tudi hvalnica – njegovemu domačemu Zagorju. Z ogromno mero empatije in humanizma, pa tudi z blagim humorjem, ki bi bil na mestu v kakem filmu Akija Kaurismäkija, nastavi zrcalo človeškim stiskam in hibam, ki v različnih situacijah, skoraj vedno pa v povezavi z alkoholom, udarijo na plan.

Film spremlja pisano druščino pihalnega orkestra na poti v avstrijsko mestece, prizorišče festivala pihalnih godb. Njihov avtobus se izkaže za vesolje med seboj prepletenih zgodb: tu je mladi voznik avtobusa, ki zaman upa, da ga bo starejši kolega vzel pod svoje okrilje, pa diskretni skoki čez plot, ki so problematični šele, ko jim okolica pride na sled, in tandem trobentačev, ki niti pod streho poštirkanih gostiteljev ne moreta krotiti svojega ekscesnega popivanja. V ločenih vinjetah se vračamo "domov", v Zagorje, kjer žene glasbenikov v njihovi odsotnosti svoje stiske in frustracije prav tako krpajo z alkoholom in eskapistično zabavo.

Skratka, "ti Slovenci se pa res znajo zabavati," kot o južnih sosedih na neki toči dahne impresionirani Avstrijec. Orkester je primerek izrazito lokalnega filma, ki brez težav nagovarja globalno, saj teme avtodestruktivnosti in bega pred bivanjsko praznino vendarle niso samo v slovanski domeni.

Recenzija filma Orkester.

10. Fabelmanovi (The Fabelmans), ZDA. Režiral: Steven Spielberg.

Iz ogromnega opusa Stevena Spielberga zna pozoren gledalec najbrž potegniti določene zaključke o filmarjevi izkušnji razbite družine (mar se ne vrača kar naprej k motivu otrok, ki odraščajo bolj ali manj sami?), a "semiavtobiografska" drama Fabelmanovi zgodbo njegovega otroštva poda na neposreden, linearen način; rezultat je presenetljivo nesentimentalna in čustveno iskrena osebna zgodovina. Na prvi pogled so Fabelmanovi zgolj še ena pripoved o genezi filmarja (zdi se, kot da poskuša vsak režiser v določeni starosti posneti "ljubezensko pismo" svojemu prvemu srečanju z muzo), a resnično srce zgodbe je portret družine: Sammyjeva (Gabriel LaBelle) mama (Michelle Williams) je umetnica in idealistka, oče (Paul Dano) pa prizemljen, pragmatičen možak – zdi se, da si nikoli nista bila zares usojena, pa čeprav se imata rada. Film ju vidi kot celoviti osebnosti, s hibami in vrlinami, predvsem pa z ogromno ljubezni in topline. (Sammy se bo na lastni koži naučil, da kamera velikokrat opazi podrobnosti, ki so golemu očesu nevidne.) Steven Spielberg je skoz in skoz komercialen filmski režiser – a prav Fabelmanovi so dokaz, da veliki studijski filmi niso nujno brez duše in srca. Bodite pozorni na Davida Lyncha v epizodni vlogici v sklepnem prizoru.

9. Trikotnik žalosti (Triangle of Sadness), Švedska, Danska, Nemčija, Francija. Režiral: Ruben Östlund.

S Trikotnikom žalosti, ki je letos osvojil zlato palmo, se švedski mojster družbene satire Ruben Östlund prvič podaja v svet angleško govorečega filma, a kljub temu ostaja na "domačem terenu" z zgodbo o plovbi luksuzne križarke. Glamurozne počitnice se po travmatični epizodi vsesplošne morske bolezni in nato še napada piratov spremenijo v kalvarijo. V duhu Gospodarja muh bo morala peščica brodolomcev preživeti na samotnem otoku, kjer na plano pridejo njihove prave predstave o pošteni porazdelitvi premoženja.

Freska razvajenosti privilegiranega razreda na muho vzame popolno izpraznjenost "lepih in bogatih". Östlundov adut v tem polju je konfrontacija: gledalca sooči z najpritlehnejšimi vzgibi človeške narave in mu nato vzbudi slabo vest zaradi njegove lastne škodoželjnosti.

Poleg banalnosti bogastva Šveda od nekdaj zanima tudi krhkost človeških odnosov, pa naj se ti znajdejo na preizkušnji zaradi gorskega plazu (Force Majeure) ali pa v kontekstu pretencioznega umetniškega sveta (Kvadrat). Kot pri prejšnjih dveh filmih tudi tokrat režiser igra z odprtimi kartami: čisto vsak gledalec bo zlahka razumel, kdo je predmet njegove satire in kakšno je njegovo mnenje o urbanih elitah in o orjaških križarkah. Ne pričakujte torej subtilnosti, a film je dovolj komičen, da bo pomagal vsaj začasno sprostiti vaš "trikotnik žalosti" – tisto gubo med obrvmi, ki se jo dandanes sicer zgladi s strateško injekcijo botoksa.

Recenzija filma Trikotnik žalosti.

8. Dogodek (L'événement), Francija. Režirala: Audrey Diwan.

Dogodek je ekranizacija avtobiografskega romana letošnje Nobelove nagrajenke za književnost, Annie Ernaux. Režiserka Audrey Diwan je na platno prenesla zgodbo mlade Anne (Anamaria Vartolomei) in njenega splava, do katerega ženske – leta 1963 v Franciji – zakonito nimajo dostopa; zaporna kazen grozi tako pacientki kot tudi vsakomur, ki bi ji pri splavu pomagal.

Anne je nadarjena študentka iz delavske družine, ki obožuje študij književnosti in si v mislih že zamišlja svojo akademsko prihodnost. Nenačrtovana nosečnost ("bolezen, ki prizadene samo ženske in jih spremeni v gospodinje") jo pahne na minsko polje. Dogodek blesti ravno v nesentimentalnem prikazu protagonistkine izoliranosti – njen položaj jo odreže od vrstnikov, staršev in celo zdravstvenih delavcev, ki ji nočejo ali pa ne smejo pomagati. Tako rekoč z zvezanimi rokami in pod pritiskom iztekajočega se časa se Anne vse bolj obupano bori za pravico, a bi sama odločala o svojem telesu in prihodnosti. (Še enkrat več se izkaže, da pri polemiki okrog splava ne gre za otroke, pač pa za sistemsko kratenje svobode žensk.) Film je mestoma brutalen – še posebej, ker ne odvrača pogleda od realnosti amaterskega opravljanja splava – a je ogled, še posebej v trenutni družbeni klimi, obvezen. Audrey Diwan ravno s svojim treznim, metodičnim pristopom podčrta globoko empatijo in upravičeni bes, ki ju odnesemo domov iz kinodvorane.

Recenzija filma Dogodek.

7. Nak (Nope), ZDA. Režiral: Jordan Peele.

Nak je najbrž najbolj eklektičen in najbolj dostopen od dosedanjih treh celovečercev Jordana Peela: klavstrofobijo in temačnost prvih dveh filmov je zamenjal za ameriško idilo na prostranih ravnicah rančev, ki jih v kader ujame veliki direktor fotografije Hoyte van Hoytema.

Ko dreserja konjev, brat in sestra OJ (Daniel Kaluuya) in Em (Keke Palmer) na nebu opazita plovilo Nezemljanov, ne izgubljata časa z etično-moralnimi implikacijami tega, da nismo sami v vesolju: zanima ju zgolj in samo to, kako bi situacijo obrnila v svojo (finančno) korist, kako bi prišla do neovrgljivega "posnetka za Oprah", ki bi rešil njuno denarno zagato. Peele pač zna, morda bolj kot kateri koli drug režiser, družbeni komentar zgostiti v precizen, duhovit in jasno razumljiv uvid. Ustvaril je spektakel in hkrati komentar spektakelskosti sodobne družbe: stvari postanejo resnične samo, če so ujete na filmu. Pravzaprav je spektakel za nas resničen bolj kot že popolnoma ponotranjene realnosti okoljskih sprememb, korporativnega nadzora in pandemije.

Nak je konsistenten z avtorskim podpisom Jordana Peela, ki obvlada vizualni jezik močnih podob, a obenem predstavlja novo poglavje njegovega opusa. Še vedno rad pokaže svoje enciklopedično poznavanje filmov, ne da bi se očitno naslanjal na to ali ono referenco (morda še najočitnejša so Shyamalanova Znamenja iz l. 2002).

Recenzija filma Nak.

6. Moonage Daydream (Moonage Daydream), Nemčija, ZDA. Režiral: Brett Morgen

Nikoli ne bomo vedeli, ali bi si David Bowie sam sploh želel biografski portret in kakšnega, ampak predstavljam si, da bi mu morda ustrezalo ravno Morgenovo psihedelično kolažiranje skoraj nepregledne količine materiala. A Moonage Daydream še zdaleč ni samo enciklopedično kopičenje, pač pa neverjetno inovativen, gverilski in ambiciozen poskus rekonstrukcije umetnika kot mladega – in pozneje zrelega – moža. Bolj kot film je potopitvena izkušnja, pri kateri se lahko takoj po odjavni špici vrneš nazaj na začetek, v svet, kjer je bil David Bowie še živ in je bilo vse skupaj za spoznanje manj brezupno in apokaliptično.

Za rekreativne in goreče oboževalce Bowieja je Moonage Daydream delno podoživetje najljubših pesmi, filmov in oblačil, delno priložnost, da že znane podatke uzremo v novi luči, v novem kontekstu. Za začetnika v bowiejanskih študijah je film predvsem potopitev v umetniško karizmo, ponazoritev tega, zakaj je androgina pojava v pajkicah v zgodnjih sedemdesetih tako naelektrila glasbeno sceno. Na osebni ravni je film povabilo k radovednosti, raziskovanju, odprtosti za spremembe: Kdaj vas je nazadnje skrbelo, da ne izkoristite vsakega dneva posebej? Kdaj ste se nazadnje namenoma postavili v nelagodno situacijo samo zato, da bi se utrdili?

Recenzija filma Moonage Daydream.

5. Dvojna prevara ( Heojil kyolshim), Južna Koreja. Režiral: Park Chan-wook.

Park Chan-wook se je od ultranasilnih modernih klasik (npr. Stari) postopoma preusmeril k tihi napetosti psihoerotičnih srhljivk: Dvojna prevara je južnokorejska reinterpretacija hitchcockovskega suspenza, labirintni neo-noir, ki na trenutke spominja na razkošne vizualije Wonga Kar-waia in se vrača k večni temi romantične obsedenosti. Težko se je spomniti, kdaj je bil film nazadnje tako erotičen, ne da bi bil v njem en sam prizor spolnosti.

Pedantni, introvertirani detektiv Hae-joon (Park Hae-il) preiskuje skrivnostno smrt možaka, čigar plezalski izlet se je končal z razbito glavo ob vznožju gore. Tragična nesreča ali popoln umor? Hae-joonu presojo megli pokojnikova veliko mlajša vdova, kitajska priseljenka Seo-rae (Tang Wei): bolj, ko se mu dozdeva, da je imel možak pri padcu pomoč, bolj ga privlači Seo-rae, ki očitno ve več, kot je pripravljena razkriti. Se tudi ona zaljublja vanj ali pa imamo opravka s sociopatsko mojstrico prevar? Počasi tempirana zgodba se spogleduje s toliko različnimi žanri, da se je težko orientirati, dokler se posamezni delci sestavljanke dokončno ne zložijo v celoto. Dvojna prevara je tiste vrste film, ki si ga želiš takoj po odjavni špici ogledati še enkrat – delno zaradi detajlov, ki se v retrospektivi izkažejo za pomembne, delno zaradi nekonvencionalnih kompozicij kadrov, ki so vizualno sijajne, a obenem ves čas v službi zgodbe. Film je v marsičem podoben režiserjevi baročni zgodovinski drami Služkinja, a obenem na presenetljivo nedolgočasen način inkorporira neizogibni element novih tehnologij: Park Chan-wook je našel način, kako vdahniti erotičen suspenz celo pogovoru prek SMS-ov.

4. Alcarràs (Alcarràs), Španija, Italija. Režirala: Carla Simón.

Semiavtobiografski celovečerec Katalonke Carle Simón, zmagovalni film letošnjega Berlinala, je melanholična refleksija o načinu življenja, ki družini pridelovalcev breskev nezadržno polzi med prsti. Rodbina Solé na lastni koži izkusi, da ustna zaveza iz časov državljanske vojne ni zavezujoča: potomci možaka, ki jim je dal zemljo v upravljanje, hočejo nasad zravnati s tlemi in se podati v posel solarnih panelov. Patriarh Quimet (Jordi Pujol Dolcet) se stoično oklepa rutine in organizira obiranje letine, čeprav nekje v ozadju ves čas utripa zavest, da je letošnje poletje zadnje poletje življenja, kot ga poznajo. Film mojstrsko poišče ravnotežje med idilično rekonstrukcijo kraja, časa in melanholijo na eni ter pronicljivim komentarjem vpliva industrializacije na kmetijstvo na drugi strani.

Ta "kronika napovedane smrti", kot jo je – z Márquezovimi besedami – opisala režiserka, postopoma stopnjuje zamere in gnev znotraj družine, čemur lahko dodamo še najstniški angst in letargijo življenja Bogu za hrbtom. Kar se je najprej zdelo kot zlata svetloba melanholije, se izkaže za dušečo vročino španskega poletja: samo vprašanje časa je, kdaj bo pri Soléjevih eksplodiralo.

Carla Simón s pomočjo igralskih naturščikov (dejanskih prebivalcev Alcarràsa) ustvari poklon kraju, ki jo je oblikoval kot umetnico in kot osebo: zgodbe noče stlačiti v tradicionalne pripovedovalske okvirje, ki bi terjali končne razrešitve in odgovore. Bolj kot dramaturška struktura jo zanima tiho valovanje življenja z vsemi njegovimi vzponi in padci – zato je Alcarràs, čeprav portret kolektivne izgube, svet, ki ga je po dveh urah težko zapustiti.

3. Aftersun (Aftersun), Velika Britanija, ZDA. Režirala: Charlotte Wells.

Tihi, nepretenciozen in skrajno niansiran celovečerni prvenec Škotinje Charlotte Wells je bil najbrž največje nepričakovano odkritje letošnjega filmskega leta (čeprav ga na naših rednih sporedih ni bilo) in več kot "samo še ena zgodba o odraščanju". Paul Mescal, ki se ga najbrž še spomnite iz serije Normalni ljudje, upodobi Caluma, mladega ločenca, ki poskuša na kratkem dopustu pred začetkom novega šolskega leta navezati stik s svojo 11-letno hčerko Sophie (Frankie Corio). V ne ravno glamuroznem turškem letovišču si dneve zapolnita s plavanjem, sladoledom in dokumentiranjem okolice z videokamero. Sophie je dovolj stara, da razbere, da je njen oče globoko nesrečen (Calumove depresije film nikoli ne nagovori neposredno), ampak premajhna, da bi lahko zares razumela situacijo. V klasični melodrami bi ta ekspozicija pripeljala do neizbežne tragedije, a Aftersun ni te vrste film, pač pa meditacija o spolzkosti spomina.

Charlotte Wells tematizira univerzalno izkušnjo: spomini, ki jih s seboj nosimo od otroštva, lahko skozi retrospektivni zorni kot odraslosti dobijo popolnoma drugačen predznak. Šele odrasla Sophie (Celia Rowlson-Hall) bo lahko dojela vse razsežnosti tistega poletja v devetdesetih – ali pa morda še takrat ne, sugerira film, medtem ko Sophie kako v starih dopustniških posnetkih obsesivno išče odgovore na nikoli zastavljeno vprašanje v jedru zgodbe. Morda smo obsojeni na to, da nam bodo soljudje vedno nedojemljive skrivnosti. Toda naj bodo naši spomini še tako nezanesljivi, bodo nekoč edino, kar nam bo od bližnjih še ostalo.

Film na neverjetno očarljiv način rekonstruira poletja pred mobilnimi telefoni in Instagramom – največ, po čemer lahko mulci hrepenijo, so škatlasti gameboyji – Paul Mescal in novinka Frankie Corio pa sta v svojih vlogah tako naravna, da je težko verjeti, da nimata za seboj že celega življenja skupnih poletij.

2. Sladičeva pica (Licorice Pizza), ZDA. Režiral: Paul Thomas Anderson.

Če bi Paul Thomas Anderson režiral romantične komedije, bi bila Sladičeva pica verjetno njegova ultimativna romantična komedija na 35-mm filmu: za spremembo ne raziskuje tragičnih usod protagonistov, obsojenih na samouničenje in propad. V okviru filma o odraščanju ga zanimajo brezkrajni potencial prihodnosti, nezačrtane usode in mladostni optimizem, vse skupaj pa zapakira v "ljubezensko pismo" (kako zlizana besedna zveza!) dolini San Fernanda in njenim slikovitim prebivalcem.

Sladičeva pica, ki so jo nekateri napadli kot romantiziranje pedofilskega razmerja (petindvajsetletnica ves svoj čas preživlja s petnajstletnikom), je v resnici zgodba o dveh osamljenih posameznikih, ki najdeta sorodno dušo, kjer je nista pričakovala: zamenjajte besedo "ljubezen" za "prijateljstvo", pa se v filmu v resnici ne spremeni skoraj nič. Anderson v svojih filmih konec koncev preizprašuje naše razumevanje romance: ljubezen vedno znova izriše kot nenadejano vez med posameznikoma, kot nekaj usodnega in vnaprej začrtanega, kar presega naše omejeno razumevanje življenja. Ljubezen v Sladičevi pici je varno zavetje, je zavedanje, da te nekdo vidi in sprejema, ne glede na bliskovito spreminjajoči se svet.

Podobno kot Quentina Tarantina (Bilo je nekoč ... v Hollywoodu) tudi Andersona fascinira obdobje kulturne preobrazbe, ko je bil Los Angeles še v šoku od Mansonovih umorov, ko so revolucionarni filmarji redefinirali industrijo in ko je nad vsakdanom visela senca vietnamske vojne. Oba režiserja zanima ideja prehoda in sprememb, vzporednic s sodobnim Hollywoodom, a Anderson je veliko bolj odporen na naivno romantiziranje preteklosti.

Recenzija filma Sladičeva pica.

1. Duše otoka (The Banshees of Inisherin), Irska, VB, ZDA. Režiral: Martin McDonagh.

Nešteto filmov je bilo posnetih o razhodih, o travmatičnih razdorih romantičnih zvez in o zapuščenih ljubimcih. Veliko redkeje pa (ne samo filmska) umetnost tematizira nič manj bolečo smrt prijateljstva, pri kateri ni niti predvidenega protokola vedenja.

Martin McDonagh se po uspehu Treh plakatov pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri) vrača k temam nasilja, maščevanja in (ne)zmožnosti odpuščanja, le da tokrat svoj dogajalni prostor iz Amerike seli na odročni irski otoček v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Še vedno pa ga zanima predvsem psihologija jeznih, a nemočnih mož, pa tudi tema ciklične narave nasilja v zaprti skupnosti. Prek zgodbe o deprimiranem goslaču Colmu (Brendan Gleeson), ki nekega dne brez pravega povoda načevlja svojega dolgoletnega najboljšega prijatelja Pádraica (Colin Farrell), razgali absurdnost prepričanja, da je v imenu velike umetnosti treba trpeti. Colm je namreč odločen, da bo za vsako ceno postal trpeči genij, in bolečina bližnjega se mu zdi pri tem sprejemljiva kolateralna škoda.

V Pádraicu, ki sicer res ni najbolj bister, je pa miroljuben in prijazen možak, prijateljeva krutost ubije nekaj pomembnega. Nekdanja dobričina se po Colmovi zavrnitvi zmrači, zapre vase, zakrkne – in odkrije svoj potencial za krutost. V patriarhalnem okolju je konflikte konec koncev mogoče rešiti le s stopnjevanjem, in banalni prepiri hitro prerastejo v sovraštvo, ki se prenaša iz generacije v generacijo.

Duše otoka je srce parajoča zgodba prav zaradi svoje neokrašenosti in zadržanosti. McDonagh naslika portret tragičnega moža, ki bi se raje telesno pohabil, kot pa se soočil z mislijo, da je zapravil svoje življenje. Razlogi, zakaj se dva, ki sta si bila nekoč blizu, razideta, na koncu niti niso pomembni – gre za žalostno ugotovitev, da se človeška bitja pri izražanju bolečine in nesmisla življenja vedno znova zatekamo k banalnosti nasilja.

Recenzija filma Duše otoka.