Avatar ima, kot je bilo že večkrat povedano, v filmski industriji nenavaden status: po objektivnih merilih eden največjih filmov vseh časov (s prestola so ga začasno izrinili samo Maščevalci), obenem pa blockbuster z morda najmedlejšim kulturnim odtisom v zgodovini: v kolektivni zavesti ni niti enega citata iz filma, noben igralec ni prepoznaven primarno iz Avatarja, Na'avijci se (v nasprotju s superjunaki) ne pojavljajo v memih, Cameronovemu filmu pa nikoli ni sledila četica epigonskih posnemovalcev v fantazijskem žanru. Vprašanje se torej ponuja kar samo: je po vsem tem času res kdo prosil za Avatar 2? Kdo bo po dobrih treh urah v kinu v prihodnjih petih letih dirjal gledat še napovedane Avatarje 3, 4 in 5?

James Cameron, ki že desetletje napoveduje "spektakel, kakršnega še nismo videli", je očitno obremenjen s tem, da se mora dokazati in potrditi kot največji komercialni režiser vseh časov: novi Avatar je agresivno, nastopaško velikopotezen spektakel, ki ne more niti za hip utihniti o lastni veličini, megalomanski dosežek, ki nas žene v občudovanje njegove presežnosti in dovršenosti. Novi Avatar iz gledalca izsili čudenje in osuplost, priznanje obrtniške večvrednosti in poklon vizionarski računalniški animaciji – istočasno pa se je, razen v najbolj shematični obliki, pripravljen požvižgati na tematsko razgibanost, karakterizacijo likov ali kakršno koli spremembo sporočila prvega filma. James Cameron, ki bo Avatarjem najverjetneje posvetil preostanek svoje ustvarjalne kariere, se je zapletel v brezdušno igro podiranja lastnih rekordov in impresioniranja iz leta v leto bolj blaziranih občinstev.

Zgodba Poti vode je torej absolutno postranskega pomena, a iz korektnosti jo velja vsaj orisati. V prejšnjem filmu je marinec Jake Sully (Sam Worthington), eden najmanj karizmatičnih protagonistov v zgodovini filma, prestopil iz vrst človeških kolonizatorjev na Pandori in se vključil med Na'avijce, razpotegnjena modra bitja, ki živijo v simbiozi z naravo. Svojo zavest je prenesel v na'avijsko telo in tako dokončno prerezal popkovino z raso, v katero je bil rojen.

Deset let pozneje imata z ljubljeno Neytiri (Zoe Saldaña) že štiri otroke: tri svoje in posvojeno najstnico Kiri, ki je bila spočeta iz "avatarja" znanstvenice Grace Augustine (Sigourney Weaver). Vsak od teh otrok je reduciran na eno samo karakterno lastnost: "odgovorni brat" Neteyam (Jamie Flatters), "uporniški brat" Lo'ak (Britain Dalton), "spiritualna sestra" Kiri (Sigourney Weaver) ipd. Del družine je tudi "Pajek" (Jack Champion), človeški mladič, ki je bil pred desetimi leti premajhen, da bi ga kolonizatorji transportirali nazaj na Zemljo. Pajkov lik je iztočnica za zanimiva vprašanja o (ne)zmožnosti popolne asimilacije, a ta ostanejo brez oprijemljivih zaključkov.

Et in arcadia ... ameriška vojska: zlobni ljudje so znova prišli uničit deviško naravo. Ker je film zelo, zelo dolg, Cameron očitno na neki točki pozabi, zakaj koloniziramo Pandoro. Razlogi za invazijo so, na različnih točkah: človeštvo si ureja nov dom za čas po izumrtju življenja na Zemlji/našli so novo, neverjetno dragoceno surovino za izčrpavanje/maščevanje Sullyju za izdajstvo. Kakor koli že, človeška rasa je v svetu Avatarja ultimativni zlobec: še celo Jake, ki je zdaj Na'avijec, je agent kaosa, ki privabi uničenje med koralne grebene Pandore.

Jake in njegova družina so na begu pred enoto polkovnika Milesa Quaritcha (Stephen Lang) namreč prisiljeni v izgnanstvo: zavetje si izprosijo v skupnosti Metkayina, med "vodnimi" Na'avijci v bolj zelenkastem odtenku modre barve. V novem okolju bodo morali spoznati, uganili ste, pot vode. To je tudi daleč najdragocenejši del filma: Cameron ustvari neverjetne prizore podvodnega življenja, v katerih – samo pri 3D-projekcijah – pride do izraza njegov kontroverzni tehnični prijem: namesto standardnih 24 slik na sekundo se Pot vode v prizorih pod vodo poslužuje 48 slik na sekundo; to naj bi odpravljalo zamegljenost premikov, kakršno včasih opazimo v akcijskih filmih z ogromno računalniške animacije.

Za tako preprosto zgodbo o boju med dobrim in zlim je likov odločno preveč, med seboj pa niso dovolj diferencirani. Fantastični svetovi so na srečo veliko bolj življenjski in domišljeni kot mačji ljudje, ki jih poseljujejo. Ogromno energije je bilo vložene v gradnjo flore in favne daljnega planeta: prizori navezovanja stikov z vesoljskimi kiti, tulkuni, so naravnost ganljivi. Impresivno je, da lahko Cameron po vsem tem času, po več kot desetletju filmskih pošasti, eksplozij in dinozavrov, še vedno ustvari podobe, od katerih je težko odvrniti pogled. Pot vode na trenutke deluje kot potopitvena izkušnja, kot davnega leta 1993 Jurski park – dogodek, ki te v celoti potegne v svoj pripovedni svet. Film je, konec koncev, vizualen medij.

Kljub vsemu, kar je bilo po prvem Avatarju napisanega o škodljivih, banalnih stereotipih "magičnih staroselcev", Avatar 2 vztraja pri popreproščeni dihotomiji med kolonialističnim zatiranjem in pravičniškim odporom, ki ga seveda v roke vzame belski "rešitelj" in njegovi potomci. (Eden od njih, deklica Grace (!), ima celo močne odrešeniške poteze, ki bodo brez dvoma tema naslednjih filmov.) V tem svetu ni prostora za subtilnost: vsi negativci so nizkotna bitja (zakaj je polkovnik sploh obseden z Jakom?!), vsi prebivalci Pandore pa plemenita. Ideje pripadnosti, imperializma in izgube bližnjih so prisotne, a na najbolj splošen in ohlapen način.

Na'avijci so nekakšen posplošen kolaž različnih "eksotičnih" kultur s poudarkom na polinezijskih. (Pri tem je treba povedati, da poglavarjevo ženo igra Kate Winslet, pa čeprav je neprepoznavna.) Dialogi so skupek kvazipoduhovljenih banalnosti ("oče ščiti, v tem je njegovo poslanstvo"; "voda je v nas in okrog nas") – pripravite se na sofizme v slogu Vina Diesla in njegovega recitiranja o "družini!!" v Hitrih in drznih.

Film si tematsko in vizualno izposoja elemente iz Terminatorja, Osmega potnika in seveda Titanika (hej, nihče ne zna potopiti ladje kot Cameron!), kar veliko pove o režiserju, ki znotraj lastnega filma ustvarja hommage samemu sebi.

Če si nameravate Pot vode ogledati, je verjetno res najbolje, da poiščete 3D-projekcijo na največjem razpoložljivem platnu: tako bo prišla do izraza lepota naravnega sveta, podkrepljena s sijajno zvočno sliko in glasbeno podlago. Franšiza Avatar očitno hoče biti ultimativni kažipot v filmsko prihodnost. Ali si želimo, da to prihodnost definira samo brezdušni spektakel, pa je seveda drugo vprašanje. James Cameron se je še enkrat izkazal kot izjemen filmski obrtnik, ne pa tudi kot dober pripovedovalec zgodb.

Ocena: 3-