Rdeča nit 9. sezone podkasta Številke so knjige. Tokrat gostimo pediatra in infektologa Marka Pokorna, ki je pred kratkim izdal knjigo kolumn Smešno, ma non troppo. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.
Vabljeni k branju in poslušanju
V službi imate veliko obveznosti, potem težko kombinirate vse svoje obveznosti?
Res je. Vse življenje sem na tesnem s časom. Služba je praviloma tista, ki je 'kriva' za največje pomanjkanje časa, ki ga trpim v življenju.
Prva žrtev je zaradi tega običajno lahko družina. Je vaša pri tem potrpežljiva?
Ja, je potrpežljiva. Res pa je tudi, da sta moja sinova že odrasla, tako da tega niti ne čutita. No, tega vsaj ne izražata kot skrb, da bi ju zanemarjal. Bolj ju skrbi, da bi zaradi službe zanemaril lastno zdravje.
Lahko potem uporabiva pregovor o bosi kovačevi kobili?
Seveda, to zagotovo ni iz trte izvito. Človek si vedno misli 'bo že' in pri tem dejansko pozabi, da je zdravje vrednota, ki jo je treba negovati in vanjo vlagati.
Ko sva pri temi polnih urnikov, ne moreva mimo očitnega, da so v zadnjem času izrazito polne urgence. Nekatere ocene pravijo o razpadu javnega zdravstva, kako vi vidite sliko na drugi strani tega sistema?
Položaj je daleč od rožnatega, ni pa tako katastrofalen (vsaj ne povsod), kot včasih vidimo v medijih, sploh pa na televiziji. Vsakdo v Sloveniji je upravičen do zdravstvenega varstva, zdravstvene storitve morajo biti dostopne. Mreža družinskih zdravnikov je dolgo delovala. V zadnjih letih so se začeli ustanavljati urgentni centri, kjer se včasih rešujejo težave, ki bi jih bilo bolj smiselno reševati v okviru ambulante družinskega zdravnika. A zdravnik družinske medicine ni neki administrator zavarovalnice, da zgolj ureja bolniške dopuste in zdravila. Mora imeti čas, da se lahko posveti bolniku. Sam medicine nisem šel študirat, da bi administriral in predpisoval zdravila, ampak sem jo izbral, ker se mi zdi blazno zanimiv poklic, kjer lahko narediš veliko dobrega. To pa lahko narediš z neposrednim stikom z bolnikom, pogovorom, pregledom in nasveti. Včasih nam ostane premalo časa, da se dejansko pogovorimo s človekom. Tako lahko rešimo marsikatero težavo, za katero sploh ni potrebna terapija z zdravili, ampak je potreben samo pogovor. Za to pa je potreben seveda čas. Če imaš v času šestih ali sedmih ur 80 bolnikov, je iluzorno pričakovati, da si boš za vsakega vzel čas. Vsako zimo imamo naval bolnikov z boleznimi dihal.
Končuje se tretje leto življenja s koronavirusom. Število hospitaliziranih bolnikov je kljub zimi približno 50, rekordne številke pa so šle krepko čez 1000. Uresničujejo se napovedi Alojza Ihana, ki je na začetku pandemije napovedal, da se bomo z virusom naučili živeti, hkrati pa bodo novejše različice postale manj nevarne, s tem pa 'običajen' del naših življenj.
Popolnoma se strinjam. Koronavirus je že del 'normalnega' nabora sezonskih virusov, s tem smo se nekako na kliniki že naučili živeti. Ne delamo nikakršne panike, 'O. K. − to je koronavirus'. Dejansko je sčasoma izgubil patogenosti, postal je bolj kužen oziroma milejši, po drugi strani pa je tudi prebivalstvo kot celota postalo bolj odporno (z okužbami predhodnih različic in zaradi cepljenja). Kot družba smo postali vsaj deloma odporni proti virusu, skozi interakcijo z ljudmi je virus postal manj nevaren. Še vedno pa vas lahko, če imate smolo, spravi na drugi svet. Verjetnost česa takega je pri nekom, ki je pri polnem zdravju, neprimerno manjša.
Zdi pa se, da današnjo manjšo splošno nevarnost koronavirusa izrabljajo teoretiki zarot.
Ne mislim, da gre za zaroto, ampak gre za normalno epidemiološko dogajanje, ko se pojavi nov povzročitelj bolezni, za katerega je dovzetno prebivalstvo. Z današnjim vedenjem se je težko postaviti tri leta v preteklost. Takrat so za koronavirusnimi okužbami umirali ljudje − nalijmo si čistega vina − ne samo starostniki, ampak tudi ljudje mojih let. Se pravi tisti, ki imamo statistično gledano pred sabo morda še nekaj desetletij kakovostnega življenja. Virus je postal manj patogen, po drugi strani pa se je vzpostavila tudi kolektivna imunost. Enako je bilo s pandemsko gripo pred dobrimi stotimi leti. Tu ni zarote, ampak normalen potek pandemije.
Vaša knjiga prinaša zbirko kolumn, ki ste jih več let pisali za Delo. V kateri fazi sodelovanja je postalo jasno, da bo nastala knjiga?
To se je zgodilo pred koncem drugega ali pa na začetku tretjega leta, ko so z menoj kontaktirali iz Mladinske knjige, če me zanima izbor kolumn v knjižni obliki. Na neki način sem bil počaščen. Kolumne sem pisal tudi po tej odločitvi, še vedno sem jih ustvarjal po enakem vzgibu in načinu. Ali je šlo za neko aktualno zadevo ali pa za nekaj, o čemer se mi je zdelo zanimivo pisati. Pisal sem jih vedno po ustaljenem vzorcu.
Čeprav so bili vsi teksti že objavljeni, pa bralec čuti zgodbo v zgodbi, kot neke vrste dnevniški zapis, ko se v ozadju dogaja neka metazgodba zdravstva in pandemije.
Ena stvar, ki se je morda premalo zavedamo − časopisi nekako izgubljajo pomen. Kolumne so izhajale v Delu, ki ga bere določen del ljudi. Alojz Ihan je prosil Delo, da so bile njegove kolumne dostopne tudi nenaročnikom. To bi moral narediti tudi sam, priznam, da na to nisem niti pomislil. En del ljudi tega ni bral, ko so kolumne izšle v knjižni obliki, so vseeno postale dostopne drugemu krogu bralcev. Zanimivo se mi je zdelo, da so časovni prerez skozi celotno dogajanje, ki smo mu bili priča. Skozi vse obdobje se je tudi moje znanje in vedenje o samem virusu spremenilo. To je neki dokument časa, v katerem smo živeli in ustvarjali. Fino je, da so zbrane na enem mestu. Vsak človek mora v življenju napisati knjigo, posaditi drevo in imeti otroka. Zdaj imam vse to (smeh).
Boste šli še v drugi krog? Otroka imate dva, boste napisali še kakšno knjigo? Vas to zanima?
Vse, kar me je spremljalo ob pisanju knjige, mi je bilo nekaj novega in zanimivega. Prej sem ustvarjal za televizijo in gledališče. Morda sem bil malce skeptičen, oziroma vedno imam tremo pred pogovori v živo. Nisem človek, ki bi rad nastopal ali zelo prepričljivo govoril, bolj sem človek, ki piše. Morda imam preblisk, kdaj kaj napisati, to pa ni takrat, ko so vklopljene kamere (smeh).
Na televiziji ste pisali za Teater Paradižnik in Našo malo kliniko, ki sta bili tudi epizodični, podobno kot pisanje kolumn. Sklepam, da vam (tudi zaradi organizacije časa) bolj ležijo ti krajši formati, kot pa da bi se iz nič lotili zajetnega čtiva, kot je na primer Vojna in mir?
Sem zelo neorganiziran in kampanjski človek (smeh). Če je služba, je služba in nič drugega. Če pa berem knjigo, bom počel samo to. Težko se je potem organizirati, da bi knjigo bral od osmih do devetih. Knjigo berem, dokler je ne preberem. To je včasih lahko nezdružljivo z nekim normalnim življenjem.
Skupna nit vseh omenjenih ustvarjanj je humor. Ste bili potem v šoli tisti človek, okrog katerega so se sošolci zbirali in smejali?
Ne (smeh) ... Bil sem bolj ... no, ne bom rekel ravno piflar, gotovo pa nisem bil zabavljač, okrog katerega bi se ljudje zbirali. Bil sem normalen osnovnošolec, niti v gimnaziji nisem izstopal. Vlekla pa sta me gledališče in glasba, to pa je povezano z nastopanjem.
Glasba je pomemben del vašega življenja. Daje vam poseben smisel, lepoto in moč.
Zrasel sem ob glasbi, prej sem šel v glasbeno kot pa osnovno šolo. Glasba mi je gotovo blizu in me spremlja na vsakem koraku. Včasih sem jo precej tudi poslušal, tudi zelo glasno, zato danes ne slišim več tako dobro, kot bi si želel. Vsak dan jo poslušam ali pa jo igram. To je nekaj, kar mi daje drugo dimenzijo, me pomiri in me odvrne od težav, ki so povezane s službo. Morda se mi ob tem porodi tudi kakšna ideja, kako rešiti kakšno službeno zagato na dokaj eleganten način.
Psihologi se veliko ukvarjajo z vprašanjem dednosti in vpliva okolja. Vaš oče je bil pravnik in muzikolog, mama pediatrinja, vi ste pediater, obožujete glasbo, vaša otroka pa sta šla študirat medicino in pravo. Torej dednost in/ali vpliv stimulativnega okolja?
Dednost ima gotovo neki vpliv, seveda pa je okolje tisto, ki te utiri in usmeri, pa seveda družinska izkušnja. Kar pa je ključno pri vseh odločitvah, pa je najbolj pomembno, da imaš srečo oziroma blagoslov, da lahko izbereš poklic, ki te res zanima in veseli. Če pa imaš srečo, da je poklicno okolje tako, da ti ne povzroča stresov, da nimaš medčloveških šumov, potem z veseljem hodiš v službo. To je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Nekoč sem bil na posvetu psihoterapevtov, kamor so me povabili, da bi govoril o humorju. Takoj na začetku sem govoril o vplivu dednosti. Celoten avditorij sem spodbodel, da so vsi začeli govoriti o nezavednem in vplivu zgodnjega otroštva, ko si dobil vzorce, ki jih kopiraš. Dejansko sem tudi pri svojih otrocih videl reakcije, ki jih nikoli niso videli pri meni. Najbrž je res nekaj na dednosti, morda bomo podrobnosti izvedeli v prihodnjih letih, nekaj pa je tudi na zgledih, ki jih dajemo, ne da bi se tega sploh zavedali.
Na temo dednosti in možnosti sem pomislil po koncu teniškega turnirja v Melbournu, kjer je zmagovalec Novak Đoković opozarjal na tiste igralce, ki v mladosti niso imeli enakovrednih možnosti za razvoj. Gotovo to prinese dodatno motivacijo, ne pa vsem. Za mlade se mi zdi dobro, da imajo čim več možnosti.
Zagotovo je dobro, da možnosti obstajajo. Ključno, da nekdo doseže uspeh (še posebej v športu), pa se mi zdi, da se temu res posveti. Če je to želja ali ambicija staršev, potem iz te moke ne bo kruha, oziroma se bo zadeva slej ali prej skrhala in bo propadla. Če pa je v samem otroku ta motivacija in želja, bo to počel, ker ga poganja želja in zanimanje. To velja za vsako stvar, če nimaš osnovnega interesa in volje, da se boš nekaj naučil, potem ne bo uspeha.
Ali so današnje mlajše generacije drugačne in pričakujejo manj dela oziroma več ugodnosti? Kako vztrajni s(m)o? Sami ste namreč večkrat poudarili, da mladi študentje medicine vsaj v povprečju niso več pripravljeni opravljati toliko dežurstev, kot ste jih vi v njihovih letih.
Da ne bo izpadlo kot jamranje nekoga iz stare generacije, ampak mirne duše lahko rečem, da to velja. Ko sem sam začel delati, se je vedelo, da je to poklic, kjer bo šlo veliko prostega časa, v službi bom tudi med konci tedna. To je bil del izobraževalnega procesa. Ko končaš medicino, nisi niti z od zdravnika. Moraš delati, delati in delati. Skozi tvoje roke mora na tisoče bolnikov. Ko imaš neko kilometrino v klinični medicini, lahko rečeš, da si kompetenten zdravnik. Če pa si 'omejen' z družino ali delom, ki si ga pripravljen opravljati, imaš manj vseh teh interakcij z bolniki in izkušenj, ki jih pridobiš z delom. Ne moreš osvojiti toliko kompetenc. Kar nekaj mladih se danes bolj zaveda svojih pravic kot pa dolžnosti oziroma obveznosti. Ne govorim o obveznostih do delodajalca, v mislih imam nekaj, kar je vgrajeno v naš poklic. Vprašanje, kaj bo čez leta. Smo kot starši naredili napako? Ne vem.
Kakšne kompetence pa so potrebne, da se lahko približaš najmlajšim bolnikom?
Zagotovo ni vsak za delo z otroki. Sam sem trpel pri delu z odraslimi in starostniki. Seveda pomagaš po najboljših močeh, meni pa je bil vedno izziv delo z otroki. To je posebna interakcija. Ves čas se skušam malo hecati, vedno mi je bil izziv, da skušaš z mirnim, empatičnim in nevsiljivim pristopom doseči, da ti otrok zaupa, da ti tudi sam marsikaj pove, predvsem pa, da sodeluje pri pregledu, da mu pregled ne predstavlja stresa. Pogosto moraš iz normalnih okvirjev, biti pa moraš temeljit. To seveda pride z leti. Odkar sem zamenjal službeno mesto, imam precej manj priložnosti za tovrstno interakcijo.
Pandemija ni prinesla le tistih klasičnih številk okužb, ki smo jih tako dolgo obravnavali, ampak ima tudi številne druge podaljške, ki ne gredo na prvo žogo: od dolgega covida do družinskega nasilja in duševnega zdravja. Pred kratkim ste poudarili, kako se je povečalo število otrok, ki potrebuje psihološko podporo.
Tu gre za več stvari, zagotovo imajo otroci precej težav. Otroški psihiatri mi včasih pravijo, da o tem ni preveč dobro govoriti, ker se s tem težava še dodatno stimulira. Lahko pa rečem, da je oddelek za otroško psihiatrijo na naši kliniki ves čas poln. Ambulante so prepolne otrok, praktično vse napotitve na kliniko oziroma oddelek so pod 'nujno'. V ta namen, da otrokom zagotovimo vsaj najnujnejšo pomoč, so v prostorih nekdanje mestne otroške bolnišnice uredili bolnišnico, kamor ti otroci dnevno hodijo. S podobnimi težavami se spoprijemajo tudi v Mariboru.
V rubriki Štafeta vprašanje zastavlja prejšnji gost. Pred dvema tednoma je gostovala ilustratorka in striparka Katarina Šeme. Opazila je, da je vaša knjiga opremljena z ilustracijami, tako jo zanima 'ali ste ljubitelj stripa? Ste kdaj razmišljali, da bi scenarij napisali tudi za kakšen strip?'
Kot otrok sem bral Alana Forda, še prej pa Toma in Jerryja in Mikijev zabavnik. Predvsem pa me je formiral Alan Ford s svojim humorjem. Bral sem tudi Marjane Satrapi, ki je pred leti izdala stripe. V Mladini pa berem Tomaža Lavriča, zelo ga cenim kot izjemno duhovitega človeka, kot likovnega in pesniškega ustvarjalca. To je res vredno velikega priznanja.
Pogovore v tej sezoni končujemo z istim vprašanjem − zakaj je vredno brati.
Branje spodbuja domišljijo, da ni vse dobesedno na dlani. Če bereš, verjetno tudi boljše pišeš. Branje bogati besedni zaklad, v vseh pogledih je dobro. Ne nazadnje tudi verjetno izboljša prebavo (smeh).
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govora tudi o naslednjih temah:
− Velikost zdravniške mreže na število prebivalcev.
− Koliko knjig prebere.
− O 'epidemiji' zdravnikov pisateljev.
− Trema na gledališču in odru.
− Znanstveni članki o poslušanju različnih glasbenih žanrov.
− Rad ima zimske športe.
− Predavanje Mihe Mazzinija o družbi vsevedov.
− Otroška iskrenost.
− Zaupanje v pediatre in vprašanje obveznega cepljenja.
− Ali so bile njegove šale kdaj napačno razumljene.
− Šale na svoj račun.
− Kako pogosto piše na roko.
− #PohvalaNaDan.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje