Sin pustinje je spokenword album (album z govorjeno poezijo) z dvanajstimi poglavji in je uglasbena poezija, nastal je v prepletu Burićeve poezije in glasbenega dotika slovitega bosanskega glasbenika, skladatelja in producenta Damirja Imamovića, velikega imena sodobnega sevdaha in dobitnika nagrade The Best of Europe britanske glasbene revije Songlines (2021).

Na albumu, ki je pred kratkim izšel pri založbi Dallas Records, so sodelovali še Toni Kitanovski (električna kitara), Nenad Kovačić (tolkala), Goran Milošević (bobni) in Benjamin Drijenčić (trobenta).

Izšel je tudi noir videospot za prvi singel z albuma, skladbo Treći svjetski, pesem, ki je predtem izšla v zbirki Hipertenzija. Glasbeni video je režiral znan bosanski režiser in snemalec Jan Beran.

Burić je znan po pronicljivih interpretacijah Sarajeva in sveta, ki jih je mogoče spremljati na portalu Radia Sarajevo in tudi v slovenskem časopisu Dnevnik. Po koncu vojne, med katero je prebival tudi v Ljubljani, je zaslovel kot pesnik, najprej z zbirko Bog tranzicije (2004), nato so sledile Solze nafte in krvi (2009), Materni jezik (2013) in Hipertenzija (2017). V slovenščini sta doslej izšla dva prevoda Burićevih literarnih del, oboje pri založbi Goga, izbor njegove poezije Vrata raja (2016) in roman Ti je smešno, da mi je ime Donald? (2020). Obenem tudi prevaja slovensko književnost iz slovenščine v bosanščino, denimo dela Vlada Kreslina, Esada Babačića, Dušana Šarotarja in Gorana Vojnovića.

V najinem pogovoru je med drugim govoril o tem, na kakšen način je v Sinu pustinje ujeta predvsem bolečina, zakaj je eden zadnjih sinov dinastije Gutenberg, pa tudi, kako je nanj vplivala arhitektura oz. kamnita poezija Jožeta Plečnika.

Vabljeni k branju intervjuja.

V katerem jeziku bova govorila, slovenskem ali bosanskem?
Lahko malo v obeh. Jezik je, ko človek ve, kaj hoče reči.

Kaj ste želeli povedati na albumu Sin pustinje? To, kar zaboli?
Da, hotel sem pojasniti, kaj me boli. Ravno pred kratkim so me na Radioteleviziji Bosne in Hercegovine vprašali, za kaj gre v tej moji umetnosti. Najbolj iskren odgovor je, da sem se utrudil. Utrujen sem, ne želim še tisočič govoriti istih stvari in prepričevati ljudi o naprednih idejah. Prevzema me bolečina, raje imam poezijo. Irena Urbič mi je rekla: bolečino si predstavil skozi lasten jezik. Poskušam ponazoriti določene stvari – včasih mi uspe, včasih ne. A bližje ko sem bistvu jezika, bližje sem glasbi in poeziji.

Rekla bi, da je vaš album vzel od sevdaha čustvo, ne pa tudi glasbe. Čustveno je sevdah navzoč, glasbeno pa je vse kaj drugega.
Zelo točno. To je sevdah s pankerskimi sredstvi.

Hrvaška recenzentka Iva Lovrec Štefanović je celo rekla, da gre za neosevdah. Kaj mislite o tem, bi bil to lahko dober opis žanra?
Mogoče je res neosevdah v smislu, da sevdah doživlja prenovo in se odpira zunanjim vplivom. V sevdahu sicer prihaja do nekakšne repatriarizacije, vsi prisegajo na čistost. Obstaja pa tudi ta druga, v svet odprta plat, kot so sevdahi izjemnega Damirja Imamovića, s katerim sem povezan znotraj istih zanimanj, prijateljskih vezi, zelo sva si blizu. Noben od naju ne mara naziva etno, ker ima podcenjujoči prizvok do stvari, ki jih delamo.

Z Imamovićem sta bila tudi soseda in med epidemijo preživljala veliko časa skupaj, če sem prav razbrala? In tako je tudi nastala ideja za album?
Bila sva soseda, a sem se jaz odselil s Skenderije, ostala pa sva tesna prijatelja. V času epidemije mi je rekel, da me je poslušal brati poezijo na festivalih in se odločil, da bova naredila album, na katerem on izvaja glasbo, jaz pa berem.

Ampak z branjem poezije ste eksperimentirali že prej, kajne? Z zasedbo Dan D v Novem mestu je nastal album, ki je prav tako uglasbena poezija.
Da, ravno so delali album Milo za drago, in jaz sem prišel na vaje, no, bolj padel tja z Marsa. Potem sem bral in bral, oni pa igrali. Prinesel sem svoj sintesajzer. Nastal je album Prostorija. Želel sem, da bi naredili fizični album, predlagal to na Croatia Records, ampak so me zavrnili, ker ne izdajajo alternativne glasbe. Nato pa pa me je poiskal legendarni Bojan Hadžihalilović, in me vprašal, ali bi lahko njegovi študentje podiplomskega študija grafičnega oblikovanja za te pesmi posneli videospote. To je dobilo svoje življenje, projekt je potoval po festivalih Bookstan, Fiat v Podgorici. Nora elektronska glasba je bila. Še posebno je uspela pesem Jesen, ki sem jo napisal v Novem mestu. V slovenščini se zgodi melodičnost poezije, ki pluje od Prešerna dalje. Je to stvar kombinacije germanskega, italijanskega in južnega vpliva? No, vse to se pomeša in znajdeš se v narodu pesnikov. Morda bi bilo to lahko razumljeno tudi cinično, ampak resno mislim, bili so dobri komadi.

Potem se seveda zastavlja vprašanje, ali so leta, ko ste živeli v Ljubljani, oblikovala vašo poezijo? Ste takrat postali pesnik?
Najbrž sem. Morda prav takrat, dokler si še zarodek, ne še rojen v pesnika, ko še nikomur ne pokažeš tega in se sramuješ pisanja pesmi, najbolj deluje, če poslušaš Daneta Zajca, gledaš Plečnikove stavbe, morda se takrat nekaj zgodi. Morda je ključna arhitektura, ki je kamnita poezija. Mislim, da sem postal pesnik, ko sem se vrnil Sarajevo, z zavedanjem, da se renesansa, emancipacija osemdesetih let ne bo vrnila. V Ljubljani v devetdesetih letih sem bil začel kot brezdomec, a sem dobil dom in delo na časopisih, hodil na koncerte, igral košarko v Rožni dolini ... živel sem življenje, ki ga običajno ne živijo begunci. Tako da sem kljub raznim kršenjem človekovih pravic hvaležen Republiki Sloveniji.

Mislim, da me je pozneje oblikovalo to, da sem prevajal Esada Babačića, Vlada Kreslina, Tadeja Goloba, Dušana Čatra, Mirano Likar. Do neke mere temeljim v slovenski literaturi. Pomembno je bilo denimo, ko se je Dragan Živadinov, ki je seveda ves v konceptu, nekoč v devetdesetih letih vrnil iz Edinburga, z idejo, da prikaže slovensko kulturo svetu, to je bilo dvanajst mrtvih pesnikov. Začel sem brati Srečka Kosovela, Jureta Detelo, odkril sem marsikaj in spoznal, da me zanima melodičnost jezika. Najbolj pa me zanima neizgovorljivo. Rekel bi si: "Ukvarjaš se z nečim, kar je sredstvo sporazumevanja! Zakaj se potem ukvarjaš s tem, česar ni mogoče izreči? Raje se ukvarjaj z grafiko!" Ampak si ne morem pomagati.

Zdi se mi, da album simbolno domuje v verzu: ... "Ja nisam znao što su u životu bitne stvari, više mi je bilo stalo da ne izdam prijatelje nego domovinu. Manje da izdam knjigu, od toga da ispričam ili čujem dobru priču." ("Nisem vedel, kaj so pomembne stvari v življenju, bolj mi je bilo mar, da ne izdam prijateljev kot domovine. Manj mar izdati knjigo kot povedati ali slišati dobro zgodbo.") Da je torej bistvo to, kako povedati dobro zgodbo, tudi če gre za skoraj nemogočo nalogo?
Mislim, da je še pomembnejši verz: "Bolj mi je bilo pomembno izravnati Drino, kot to, da izberem pravo stran." To je to. Nisem mogel sploh kdaj upati, da bo kaj iz tega, a sem ponavljal svojo zgodbo. Veliko avtorjev piše o otroštvu, o intimi, o rodu, in tudi jaz imam svoje bistvene točke.

Kako ste se odločili, katere od vaših pesmi bodo postale tudi glasba?
Poezija živi v ritmu. Glasba tudi. Tudi najin pogovor živi v tonu govora, veliko se izrazi s tem, kako se izgovori. Če se spremeni intonacija, se spremeni tudi tema. V dobri meri smo odvisni od notranjih občutkov, podpore vsebin, ki se jih ne zavedamo. In jaz mislim, da je to glasba. V tem slogu je potekala izbira pesmi.

Zakaj pa je prvi singel, prvi videospot in najbolj izpostavljena skladba postala ravno Treći svjetski, ki je edina med pesmimi tudi politični komentar?
Ker se je izkazal za najboljši dogovor med avtorji in založniki. In ker smo vsi preplašeni. To pesem sem napisal leta 2017, a lahko bi jo danes, lahko bi jo pred petnajstimi leti. Zdela se je primerna. Rif je drugačen od preostalih skladb na plošči, najbolj je rokerski, deluje po drugem ključu. Ta pesem je najnatančneje na poti med Damirjem in mano.

Videospot je posnel Jan Beran, ki se je naenkrat pojavil in želel delati z mano, čeprav je deloval v ZDA. Kot mlad novinar sem delal z njim na televiziji, ko je bil snemalec in ujela sva se. Rad imam stare prijatelje, lepo je delati skupaj tudi trideset let pozneje.

Ta generacijskost je navzoča tudi na albumu, veliko tega doni v verzu, ko se samopoimenujete za enega zadnjih sinov dinastije Gutenberg. Je to krik generacije, strah pred slovesom od tiska?
Smo v določenem paradoksu. Svet, ki smo ga poznali, svet tiskanih medijev, ortografije in pisem počasi izginja, zamenjujejo ga memi in gifi in jpg-ji, mi pa postajamo zunajzemeljski olupki. In v tem smislu je res krik, saj je ves ta tisk in črke, ki so jih uporabljali, vse je postalo stari svet. Najbrž se je končalo že, ko je izginil bankovec za tisoč mark, na katerem je bil Gutenberg. Klicali so ga Deda, ta bankovec. Na simbolni ravni je to pomenljivo.

Pogosto se v pesmi umeščata oba lika, ki predstavljata vaše življenje skozi pisanje, pesnika in novinarja. Novinar žaluje za časopisi, pesnik živi dalje? Kako doživljate preplet tega dvojega?
Zakaj je med vaterpolisti toliko plavalcev? Po tej poti grem. Kot so bili največji duhovi literature pesniki – Homer, Shakespeare, Borges, in še bi lahko naštevali, tako so največji pisatelji Mark Twain, Jaroslav Hašek in Ernest Hemingway pravzaprav bili novinarji. Kakovost proze ocenjujem po tem, koliko je v njej poezije. No, proza me sploh ne zanima zaradi proze. Ne verjamem v velikane duha, ki ne znajo napisati pesmi. Je pa tudi res, da me je sram pisati poezijo zaradi pesnikov, ki so umrli v svojih dvajsetih in so zame vesoljska dimenzija. Srečko Kosovel in Antun Branko Šimić sta med njimi.

Poezija sicer ne jemlje le iz preostalega pisanja, ampak tudi iz drugih medijev, arhitekture denimo. Pesmi so skice, obrisi, ki se vrtijo v kotlu vprašanj, v katerem prebivam. Velikokrat grem v Plečnikovo hišo in gledam njegove skice, in razmišljam, kaj bi lahko jaz. Blizu mi je njegov jezuistično-budistični način bivanja.

V pesmi El Fatiha se približate temu Plečnikovem minimalizmu.
Jezik El Fatihe je jezik, ki ve, česa ne zmore, drugi pa je urbani jezik, čvekanje. Ali je jezik sofisticiran ali pa ni. Vedno sem ujet med dimenzijo brbljavosti, ki jo ljubijo intelektualci, in med obupom nezmožnosti jezika, da izrazi katero koli dimenzijo.

El Fatiha izhaja iz Korana in se približuje jeziku molitve. Na kaj točno se referenčno nanaša?
El Fatiha je molitev, ki se v praksi uporablja kot očenaš v katolištvu. Pravzaprav gre za stih Korana, ki je molitev k milosti. Ampak najbrž religija ne pomeni veliko, Bog je zame zavest. Kot je rekel Jung, zanima nas Bog odrešenik, ne Bog tlačitelj. Živimo v svetu, v katerem je papež človek, ki globoko dvomi, da Bog obstaja, ampak živi po religijskih načelih. Živimo v svetu, kjer je papež eden največjih frajerjev. Malo čudno. Bolje bi bilo, da bi iz božje besede vlekli poezijo kot narod. Da bi se učili, kako se sestavlja zgodbe, kako so vsi ti teksti ena skupna reportaža, ena dobro povedana zgodba. Kot ko gledaš filme Zeffirellija, da bi razumel, kako je nastal scenarij.

Druga stran vaših zanimanj, pa je, kot ste rekli, brbljanje? Mislite s tem določen urbani jezik, ki je tudi v središču vašega romana z naslovom Ti je smešno, da mi je ime Donald?. Se ta v svoji brbljavi urbanosti prekriva z romanom Gorana Vojnovića Čefurji napolje, ki ste ga prevedli v bosanščino? Je to dvoje, prevajanje Vojnovića in pisanje romana, medsebojno vplivalo drug na drugega?
Jaz sem urbana podgana, človek z Vodmata, natančno povedano iz Most. Naučil sem se najhujše ljubljanščine. Opravil sem tečaje, ampak se najbolj zadržal pri jeziku tipa "kje si stari". Ker je bilo podobno mojemu maternemu jeziku. Moram reči, da mi je prevajanje Vojnovića pomagalo pri pisanju. Donalda sem namreč začel pisati in potem prenehal za petnajst let. Zataknil sem se, nisem vedel, kaj natanko s tem brbljanjem.

Sorodna novica Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Kako ste se nato lotili pisanja? To je bilo, ko ste spoznali sarajevskega taksista, ki mu je ime Donald?
Moje glavno vprašanje je bilo: kako povedati zgodbo iz časa vojne, ne da bi bila patetična? Poskušal sem tako, da dam glas junaku, ki te zgodbe pripoveduje. Gre za resnično zgodbo, tako je. To je bil plavolasi Nemec Donald, nekdanji vojak, taksist, ki je govoril mrtvi, konzervirani sarajevski jezik. Pisal sem iz te perspektive, ampak nisem vedel, ali bo dovolj, da mu dam to govorno dimenzijo. Pri tem mi je pomagal Vojnovićev Đorđić, ker sem se ob prevajanju zavedel, da ne bom mogel najti načina za neposredni prevod. Moral sem ustvariti sestavljanko, nov dialekt. Moj prevod Vojnovića ima problem, ker sem generacijsko drugje. Po starosti sem bližje Đorđićevemu očetu kot malemu. A mislim da sem ujel odtenek, kot jo je pozneje pri mojem Donaldu ujela Lili Potpara. Naredila je krasno stvar: ni šla v idiom, ampak si je izmislila jezik, ga prenovila. Ob branju mi pade na pamet denimo Fužinski bluz Andreja E. Skubica, ki ima podobno notranjo dimenzijo. Lili sem sicer v začetku prepričeval, naj raje prevede moje kratke zgodbe, ampak je imela vizijo in je vztrajala. Nastala je avtonomna knjiga, ki živi svoje življenje brez Donalda v Sarajevu.

Kot je tudi s Čefurji napolje v Sarajevu?
Ja, tudi ta ima svoje življenje, lahko jo bere nekdo, ki ni seznanjen z besedili Vojnovića, in ki ne ve, kje je Šiška.

"Materni jezik – premalo svetlobe," pišete v pesmi Materni jezik, ki je zadnja pesem z albuma. Kje zmanjkuje svetlobe, kje bi lahko našli špranje, da bi je bilo več?
Mesta, ki sem jih vedno postavljal v zarjo, bi lahko bila svetle, čarobne metropole s širokimi ulicami. Ljubljana in Sarajevo, to so majhna mesta. Zagreb je malo večji. Beograd je dosti večji, ampak je, z besedami Dežulovića, porušen zaradi akcij svojih pomembnih meščanov. Vsa ta naša mesta so podobe tega, kar bi lahko bili. Točno vidiš, da je Plečnik določil duh mesta, v katerem je mogoče živeti proti konceptom, ki so malo avstrijski in malo italijanski, in točno vidiš, da so ljudje, kot je Josip Vidmar, to sprogramirali na ta način, temu sledili, da se duh tega premika dalje. Ljubljana je imela po mojem mnenju več sreče, čeprav so iz središča vsi pobegnili, ker tam ne morejo živeti. Zgodilo se mu je, kar se je zgodilo vsem mestom, recimo Parizu in Londonu. Sarajevo je druga zgodba, ker se je izpraznilo, in ima polovico manj prebivalcev, kot jih je imelo.

Nismo pa imeli sreče z maternimi jeziki. Najbrž ne bi bili naši odnosi tako tesni, če bi se lahko premaknili. Mi smo svoje generacijsko življenje romantizirali. Kokakole, pankerski stihi, koncerti v klubu K4, to je bila magma, bili smo mlajši, lepši, boljši, naivnejši. Ampak vedno je obstajala globoka segregacija, in mogoče je konec resnica o vsem skupaj. Konec Jugoslavije je bil grozno krvav, to je bila toča, ogromno mrtvih, ki so svetu nevidni. Bil sem jasno zgrožen nad količino zla, ki je izbruhnilo ob tem. Nato sem počasi začel razumeti, da je veliko tega generiranega v jeziku. To so brutalne psovke, ki so lahko simpatične, a vidim, da se tudi v Sloveniji mladi naslanjajo nanje, ker jim dajejo občutek svobode. Nismo imeli sreče z maternim jezikom. Vuk in Kopitar sta uredila, kot sta najbolje znala. Slovenci so imeli srečo, da se je jezik oblikoval prej kot narod, v nekem smislu: lahko so iz jezika povlekli razloge za obstoj na ozemlju, naroda niso gradili izključno na podlagi vere. To je zelo pomembno. To je bila namreč zgodba pri vseh balkanskih narodih, razen pri Albancih. Slovenski jezik izhaja iz konvencije, oziroma kot je rekel pokojni Ivo Banac: "Slovenci imajo svojo državo zaradi jezika."

Moram pa ob tem poudariti, da razpad Jugoslavije v Sloveniji ni bil tako krvav tudi zaradi tega, da je bila slovenska elita večinsko za Osvobodilno fronto. To je bil odpor proti ponemčevanju skupnosti, obenem paje stala za tem univerzalna ideja, ki se je pozneje sicer pretvorila v vemo kaj, a v tistem trenutku je bila napredna. In to še vedno nekje živi. Ne vem, koliko se nove, mlajše generacije tega zavedajo, ampak gre za pomembno zadevo, ki bi jo veljalo ponotranjiti. Poglejva izide volitev v Italiji ali na Madžarskem, pa so stvari hitro jasne.

Je ravno to vloga javnega intelektualca, kolumnista, pišočega? Da poudarja takšne stvari?
Naivno verjamem v prihod mesije, ki bo rekel, da to, kako živimo, ni v redu. Mesija bi bil v mojih mislih kombinacija Dedka Mraza, Johna Lennona in višjega bitja, ki ve, da smo pretiravali s takšnim načinom življenja in da nas je nekdo narobe prepričal, da kartice, obresti, posojila, zgodbe o uspehu, tržni centri, polvirtualna realnost nekaj pomenijo. Prave vrednote so to, da je narava pametnejša od nas in da so naše besede pomembne toliko, kolikor so pomembna in dobra dela, ki stojijo za njimi. V odnosu do intelektualnega dela se mi zdi predvsem to – da znanje brez duše ne pomeni prav dosti.

Poleg tega, da ste novinar, kolumnist in publicist, ste bili urednik največjega dnevnega časopisa v BiH-u, Oslobođenja. Kako po vašem mnenju kaže medijem v prihodnosti?
Resni mediji bodo postali kot džez, nekaj samo za ljubitelje, preostalo pa bodo zapolnili resničnostni šovi. Tudi če se bova midva pogovarjala za medije, bova imela tri kamere, vsak bo lahko sproti postavljal vprašanja, vpadal v pogovor in se ne strinjal. Seveda če bova hotela, da je intervju gledan. Ne bo več možnosti za zasebnost, odnos, misli. Medijsko poročanje bo temeljilo na nenehnih prekinitvah. Ne bomo gledali reke, ki teče, ne bo referenc, ki nas ločujejo. Novinarski kolega Domen Caharijas je naredil odličen intervju z astronomom Tomažem Zwitterjem, ki je rekel, da so roboti v vsakem smislu močnejši od nas, ampak so odšli v vesolje, ker ne znajo govoriti zgodb. Ko se bodo naučili pripovedovati, se bodo vrnili in naša naloga bo končno izpolnjena in zaključena. Ampak takrat upam, da bom sam že nekje drugje.