Kdo pravi, da resničnostni šovi, kot je X Factor, proizvajajo samo generične izvajalce popularne glasbe, med katerimi so meje tako zabrisane, da jih na že tako izjemno nasičenem trgu homogene glasbe komajda ločimo med sabo!? Sicer redka izjema je postala italijanska skupina Måneskin, ki vse od mednarodnega preboja na Evroviziji pustoši po evropskih odrih in množicam še enkrat več zagotavlja, da je rock nesmrten.
Zasedba je uživala relativno priljubljenost že pred zmago na enem največjih evropskih odrov, vendar jih je skladba Zitti e Buoni leta 2021 izstrelila med najpopularnejše izvajalce na stari celini, prodali so namreč več kot 40 milijonov singlov, na različnih glasbenih platformah pa so že presegli štiri milijarde predvajanj. Njihov pohod na glasbene odre sicer še ni dovolj zrel, da bi ga primerjali z uspehi največjih evrovizijskih izvajalcev, kot so ABBA ali Celine Dion, a je četverica na presneto dobri poti, da jih bomo čez desetletja omenjali v isti sapi z njimi. Večina evrovizijskih zmagovalcev sicer po določenem času, ko preteče njihov "rok uporabe," zapade v neverjetno obskurnost, se pa vsakih nekaj let najde izvajalec, ki maksimalno izkoristi priložnost in evrovizijski val jaha še vrsto let po uspehu na tekmovanju.
Kdo še potrebuje predskupino?
Tokrat gre pohvaliti po navadi sila kaotične koncertne razmere v Italiji. Mesto Trst in osebje stadiona Nereo Rocco sta delo opravila z odliko, pa čeprav je tu in tam bila kakšna stvar, ki bi jo lahko naredili bolje (sploh kar se tiče neznansko dolgih vrst pred stranišči). A na prireditvah takšnih razsežnosti je naivno pričakovati, da ne bo vsaj najmanjših težav.
Že sam vstop v parter je napovedal, da bo tokrat kar najboljši zorni kot imelo veliko več ljudi kot le tisti, ki so ure pred koncertom drveli proti prvi vrsti pred ograjo. Fantastična postavitev odra s pisto je dala vedeti, da bodo Måneskin oboževalcem dali veliko več od običajnega koncerta.
Nevsakdanja je bila že odločitev zasedbe, da za ogrevanje množice ne bo poskrbela kakšna manj znana predskupina. Je pa – roko na srce – to čisto dobro uspevalo žgočemu tržaškemu soncu in peklenskim temperaturam. Še sreča, da so organizatorji dobro poskrbeli za prodajo osvežilnih pijač med množico, čeprav so se jim cene linearno višale, bolj ko se je bližal spektakel. Končno se je toliko zmračilo, da so številni žarometi nad odrom lahko na huronsko navdušenje množice ugasnili. To ni bila do epileptikov prijazna uvertura v spektakel, saj je ob mogočnem kitarskem riffu skladbe Don't Wanna Sleep na stotine luči, obrnjenih proti občinstvu, utripalo v rdeči barvi.
Kako opazno je, ko skupina igra "na domačem terenu". Posebna energija na odru in med množico, ki je že v uvodu dokazala, da bi bila predskupina popolnoma odveč. Občinstvo je bilo "vroče" vse od prvega takta. Sledila je skladba najnovejšega albuma Rush!, Gossip, ki je takoj po letošnjem izidu postala nova uspešnica. Sicer v izvirniku za nekoliko bolj surovo solažo poskrbi kitarist zasedbe Rage Against The Machine Tom Morello, a je Thomas Raggi s svojo različico prav tako navdušil.
Termonuklearni uvod
Måneskin so začeli udarno, nič pa ni kazalo na to, da se bodo kmalu umirili, saj je uvodni trojček sklenila zmagovalna skladba Evrovizije Zitti e Buoni, ki je že tako izjemno dejavno občinstvo dokončno rešilo morebitnih zadržkov (pa ne, da bi italijanski ljubitelji koncertov potrebovali kakršno koli pomoč). Vsak dodaten gib pevca Damiana Davida je poglabljal zanesenost oboževalcev, ki so na vse grlo prepevali čisto vsak verz sleherne skladbe.
Ko je pred sklepnim refrenom ene največjih uspešnic zasedbe v slogu rokoborske legende Paula Michaela Levesqua (Triple H) pihnil vodo v zrak in s tem občinstvu nakazal, da je pripravljen na samostojno vokalno izvedbo, je njihov odmev zatresel šipe tudi v naši domovini. Skoraj heretično bi bilo izpustiti briljanco basistke Victorie de Angelis, saj prav na markantnem basovskem zvoku, ki se sicer še ne more primerjati z zvokom legendarnih basistov Reginalda Arviza (Korn) ali Steva Harrisa (Iron Maiden), temelji večina skladb skupine.
Måneskin na odru izžarevajo posebno erotiko. Njihov milo rečeno liberalen odnos do golote in seksualne gestikulacije tudi nekatere oboževalce opogumi, da na koncert pridejo, tudi za izjemno vroč večer v Trstu, še posebej pomanjkljivo oblečeni. Očitno se ljubitelji zasedbe s svojimi "idoli" tako poistovetijo, da jim okolje, ki ne obsoja, omogoča svobodno izražanje. O nekoliko bolj sproščeni miselnosti pričajo tudi analni čepi Måneskin, ki so jih oboževalci poleg plakatov, majic in drugih spominkov lahko kupili pred stadionom.
Prvič na stadionih
Zasedba med koncertom ni popuščala, udarne pesmi so se vrstile druga za drugo brez predaha, Damiano je le nekajkrat na kratko nagovoril domače občinstvo. Komaj pri prvih baladah je občinstvo dobilo pravi občutek za krasen vokal pevca, ki je ob spremljavi blestivk, vžigalnikov in več tisoč spremnih vokalistov v množici na odru pustil dušo. "Domači" oboževalci so dobili tudi dve premierni skladbi turneje Loud Kids Gets Louder: Le parole lontane in Chosen. Sicer je bil nastop v Trstu nekakšna generalka sploh prve stadionske turneje po Italiji za to skupino, letos pa jih še čaka še prava svetovna stadionska turneja, ob čemer so razprodali (!) nekatera legendarna prizorišča, kot je mitski newyorški Madison Square Garden. Måneskin vse od zmage na Evroviziji nastopajo v peklenskem ritmu, gotovo pa jim onstran Atlantika pomaga tudi silovita medijska podpora različnih televizijskih oddaj, v katerih se redno pojavljajo.
V zgodnjih dneh priljubljenosti so v oddaji X Factor navduševali predvsem s priredbami, nekatere interpretacije pa so postale tako priljubljene, da jih je skupina uvrstila tudi na lastne albume. Med najpopularnejšimi je gotovo priredba skladbe Beggin' (Four Seasons), ki je v Trstu poskrbela za tektonske premike. Sinhrono skakanje množice, ki je s tem hranila samozavest skupine, je trajalo in trajalo. Victoria in Thomas sta iz skladbe v skladbo navijala solaže, takrat je na odru kraljeval kitarski dvojec. Kakšna kemija, neverjetno!
Množica je glasno pozdravila osebje, ki je začelo pripravljati vse potrebno na pisti, ki je vodila globoko v parter. Jasno je bilo, da bo celotna skupina, tudi bobnar Ethan Torchio, vsaj nekaj skladb odigrala neposredno med navdušenim občinstvom. Občinstvo je norelo med eno največjih uspešnic Måneskin, I Wanna be Your Slave, ko jim je Damiano naročil, naj v slogu Slipknotovih koncertov (tradicionalno pri skladbi Spit it Out) počepnejo in na njegov znak popolnoma ponorijo: "1, 2, 3, 4, GREMO!"
Kul otroci
Občinstvo si še ni opomoglo po ekstazi, že je vokalist varnostnikom in občinstvu naročil, naj jima s kitaristom ustvarijo koridor, da sta lahko zapustila pisto in se podala med oboževalce v zadnjem delu parterja in tam med njimi odigrala čustveni baladi v akustični izvedbi: Torna a Casa (uspešnica prvega albuma, pred evrovizijsko eksplozijo) in Vent'anni. Italijansko občinstvo je znova razsvetlilo stadion in odpelo skladbi, ki ju tako bučno ne bi v nobeni drugi državi.
Skupina se je znova preselila na glavni oder in tam s četverčkom znova izjemno udarnih skladb iz sebe stiskala še več energije kot prej, prav neverjetno je bilo gledati, kako vladajo odru, čeprav so se že bližali dvajseti skladbi nastopa. Redni del koncerta je sklenila skladba Kool Kids, s katero so oboževalcem sporočili, da niso člani kluba "kul otrok". saj poslušajo rokenrol. Na oder so se v podaljšanem uvodu zapodili nekateri najsrečnejši oboževalci, ki so lahko s skupino noreli skozi celotno skladbo. V bisu so oboževalci slišali še težko pričakovano balado The Loneliest, pri kateri je Damiano tvegal celoten glasbeni razpon glasilk, občinstvo pa ga je zvesto posnemalo. Nepričakovano so Måneskin še zadnjič navili tempo in s ponovno izvedbo skladbe I Wanna Be Your Slave še zadnjič občinstvo spravili v stanje, ki ga je eden izmed slovenskih oboževalcev povsem primerno poimenoval "totalen odf*k".
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje