Čeprav na zadnjih tekmovanjih ni zmagal, kar ga logično najbolj žene in motivira, pa je samo še potrdil svojo zmožnost prilagajanja na vsak cestni teren. Dirko po Franciji je končal na drugem mestu, svetovno prvenstvo pa na tretjem. Enostavno ni kolesarja, ki bi se lahko en dan boril za zmago na najtežji in najbolj čislani kolesarski dirki, (karikirano) naslednji dan pa bi enakovredno grizel z največjimi mojstri enodnevnih dirk.

Ko je leta 2020 presenetljivo dobil Dirko po Franciji, je začel neverjetni niz 13 etapnih dirk, ki jih je vselej končal na zmagovalnem odru − od tega je zbral kar deset zmag, dve drugi in eno tretje (če to ni definicija izjemnega etapnega kolesarja?).

Etapne uvrstitve (od 2020 naprej)

Na začetku tega obdobja ni pretirano veliko dirkal na enodnevnih dirkah oziroma klasikah, njegova prva zmaga je v resnici "šele" iz leta 2021, ko je dobil spomenik v Liegu, v le dveh letih pa se je preobrazil v enega najboljših enodnevnih specialistov, ki se lahko na vsakem terenu kosa z največjima asoma tega trenutka Mathieuom van der Poelom in Woutom van Aertom.

Enodnevne dirke (od 2020 naprej)

Njegov napredek in vsestranskost sta neverjetna, od lanskega svetovnega prvenstva le na dveh enodnevnih dirkah ni končal na zmagovalnem odru (v Sanremu je bil četrti, v Liegu pa je odstopil zaradi zloma zapestja), kar je naravnost zastrašujoča statistika. Sploh, če se zavedamo, da je razpon dirk res različen − od "krajših" dirk (pod 200 km), spomenikov (ki so praviloma občutno daljši od 250 km), hribovitih klasik (LBL, Lombardija), kock (Flandrija) do ravno končanega svetovnega prvenstva, ki je šla s serijo "mikrokratkih klančkov" na račun ciklokros specialistov, kot sta prav oba vana, ki sta bila na koncu tudi edina, ki sta pred njim prečkala ciljno črto (pri čemer je bil sploh z van Aertom v precej slabšem položaju, saj je veliko večino kroženja po Glasgowu ostal brez moštvenih kolegov in je moral sam pokrivati skoke tekmecev).

Taka vsestranskost je vsaj ta hip unikatna, najbližje ji je morda leto mlajši Belgijec Remco Evenepoel, ki pa je (vsaj v povprečju) zmagoval na dirkah z nekoliko šibkejšo konkurenco. V vrhunskem kolesarstvu je vse več specializiranosti in osredotočenosti na le nekaj ciljev v letu, zato si tovrstna Pogačarjeva vsestranskost zasluži še toliko večjo pozornost. Kot si jo seveda zasluži tudi van der Poel, ki združuje uspehe v celo štirih kolesarskih različicah (še v ciklokrosu, gorskem kolesarstvu in gravelu).

Ali ta Pogačarjeva razpršenost tako na etapne dirke kot enodnevne klasike morda negativno vpliva na njegove možnosti za skupno zmago na Touru, pa je že vprašanje za kakšno od naslednjih kolumn ...