Red je seveda (v veliki večini primerov) nekaj dobrega. Kot prometni znaki, ki nam pomagajo pri vožnji skozi življenje s čim manj (usodnimi) nesrečami.

V vrhunskem športu poznamo dve obliki reda − tistega, ki z uniformnimi pravili skrbi za primerljivost (poštenost in integriteto) tekmovanja, ter tistega, ki deli tekmovalce in ekipe v različne razrede kakovosti. Liverpool ali Manchester City bosta v devetih od desetih primerov premagala Olimpijo ali Maribor. Red, ki ga kroji denar.

Sorodna novica Bogdan Fink: Tisti, ki bo na koncu najboljši, bo dobil pomoč ekipe

Povod za ta zapis se je v resnici zgodil pred dnevi, ko sem v podkastu SOS-odmev gostil Bogdana Finka, direktorja kolesarske ekipe Adria Mobil in Dirke po Sloveniji. Beseda je med drugim tekla o mladih kolesarskih upih, ki danes precej hitreje zapuščajo domače sredine, kot je to veljalo pred desetletjem ali dvema. Kar me je spomnilo na karizmatičnega Alberta Riero, trenerja nogometašev Celja, ki je malo po prevzemu svoje druge ekipe v Sloveniji povedal misel v slogu "kdor se čez pet let vidi v tej ekipi, je z njim nekaj narobe."

Kar nas pripelje do pravega obraza slovenskega klubskega športa − smo razvojno okolje, kar pravzaprav velja od nekdaj in ta vloga se vse bolj utrjuje, evropska elita pa se vse bolj oddaljuje. O nogometu sploh ne bom govoril, ker je en prestop v najmočnejši evropski ligi vreden več od celotne slovenske lige, ampak spomnimo se bližnje preteklosti in nekaj izjemnih prebliskov, ki so ostali v naši zavesti − košarkarjev Olimpije, ki so njega dni Evroligo končali na tretjem mestu, odbojkarjev ACH-ja, ki so bili četrti, pa seveda rokometašev Celja, ki so pred skoraj dvema desetletjema stopili na evropski tron.

Sorodna novica 20 let od F4 - mulcem brez imen je zadišal evropski vrh

Večina športnikov, ki so bili sodelovali pri prej naštetih uspehih, je kaj hitro zapustila slovensko okolje in iskala svojo boljšo prihodnost (v vseh pomenih). Vredno pa je izpostaviti še eno skupno lastnost vseh treh primerov − odlični trenerji. Zmago Sagadin, Glenn Hoag in Miro Požun so znali motivirati, navdušiti, prepričati in povezati igralce v enoten in delujoč tim, ki je lahko presegel svoje sposobnosti in se vsaj kratek čas boril in premagoval ekipe, ki jih v ustaljenem redu nikakor ne bi smel.

Tekmovanja načeloma potekajo zaradi zmag, a slovenski klubi danes pač realno ne morejo več računati na tovrstne presežke, ki se zdijo le še oddaljen spomin. Ne le, da odbojkarji ACH-ja in rokometaši Celja ne smejo sanjati o zaključnem turnirju Lige prvakov, košarkarji Olimpije z zelo podobnimi možnostmi računajo zgolj na sodelovanje v najmočnejšem evropskem tekmovanju.

Kaj je potem sploh cilj?

Rasti. Razvijati domače igralce (kar lahko dividende vrne v reprezentančni prihodnosti). Navduševati okolico. Širiti zgodbo in sporočilo. Ter (vsaj za kakšno stopničko) preseči pričakovanja, pri tem pa si zagotoviti obstoj in s tem ... rasti.

Precejšnja vloga pri tem pripada trenerjem, ki so v težki dilemi na relaciji pogoji−pričakovanja. Če so lastniki neučakani, kaj hitro lahko zmanjka časa za razvoj vizije. Kar je eden od razlogov, da v zadnjih 13 mesecih z velikim zanimanjem spremljam Alberta Riero. Ker je imel/ima na eni strani mir in igralsko kakovost in ker lahko hitro poveže in motivira zanj popolnoma neznane igralce in jih popelje stopničko višje (kar pa je že tema za kakšno od naslednjih kolumn ...).