Rachel Guyet je profesorica političnih znanosti na CERI-Sciences Po in strokovnjakinja na področju energetske politike Evropske unije. Ukvarja se predvsem z vprašanjem pravičnega energetskega prehoda v Evropi, ki naj bi fosilne vire energije postopno zamenjal z obnovljivimi. Na svojem predavanju v Ljubljani konec avgusta je pojasnila, da energetski prehod ne more biti le tehnično, temveč tudi družbeno, socialno in politično vprašanje. Boji se, da trenutno zastavljeni evropski mehanizem pravičnega prehoda pozablja na ljudi z nižjimi dohodki in na pomen pobud, ki prihajajo iz manjših lokalnih skupnosti. Dobro je, da se EU zaveda problematike, "a če si želimo uspešnega energetskega prehoda, bomo morali upoštevati pobude, ki prihajajo od spodaj," je prepričana. Le tako bodo ljudje imeli občutek, da so vanj vključeni. Občutek izključenosti bi lahko prinesel nova nasprotovanja in razmah populizmov. V Franciji je spomin na proteste rumenih jopičev zoper okoljske dajatve, ki so prizadele predvsem gospodinjstva z nižjimi dohodki, še vedno zelo živ.

Od kdaj govorimo o energetski revščini, s katero se verjetno spopadamo že stoletja?

Pojem energetske revščine je dokaj nov, v Evropi ga je prvo definiralo Združeno kraljestvo v začetku 90. let, revščina pa je seveda obstajala že davno pred njim. Postopoma je koncept posvojila tudi Evropska unija in danes se z njim ukvarjajo številni raziskovalci. O energetski revščini govorimo, ko živimo v gospodinjstvu, ki si ni zmožno zagotoviti ustrezne in varne oskrbe z energijo. To pomeni, da nimamo dovolj energije bodisi za ogrevanje, kuhanje, toplo vodo itd. Vzroki za energetsko revščino so običajno trije: nizek dohodek, visoke cene energije in nizka energetska učinkovitost objekta, v katerem živimo. To so dejavniki, ki so odvisni od preteklih odločitev nacionalnih politik in zasebnih podjetij. Če npr. živiš na podeželju, nimaš dostopa do plina, ker država in podjetja niso vlagali v plinsko infrastrukturo, in torej nimaš izbire. Spomnimo, da je plin pred energetsko krizo veljal za najcenejšo možnost, a številnim ni bil dostopen.

Koliko Evropejcev se spopada z energetsko revščino?

Delež ljudi, ki se spopadajo z energetsko revščino, je precej težko izmeriti, a poznamo različna orodja, ki jih lahko uporabimo. Eno od njih je število ljudi z neplačanimi računi za stanovanjske stroške. Drugo orodje temelji na anketah, ki preverjajo, ali je ljudem doma toplo, jih zebe itd. Potem so tu izdatki oziroma kolikšen delež svojega dohodka namenite za stroške za energijo in energetske storitve.

Grobo rečeno, imamo torej tri kategorije kazalnikov, ki temeljijo na možnosti plačila stroškov, na občutku mraza in toplote in na izdatkih za energijo. Na podlagi teh kazalnikov, odvisno katerega uporabimo, je v Evropi, pri tem imam v mislih EU in Veliko Britanijo, med 35 in 82 milijonov ljudi, ki živijo v energetski revščini.

Ali energetski prehod na obnovljive vire energije povzroča nove neenakosti pri dostopnosti do energije?

Če pogledamo, kako se energetski prehod financira, lahko rečemo, da so nekateri ljudje še bolj izpostavljeni. V Nemčiji so uporabniki do lanskega poletja s položnicami za energijo plačevali odstotek za obnovljive vire. A če imate že tako težave s plačili računov za energijo, zraven pa morate plačevati še za energetski prehod, čeprav od njega nimate nobenih koristi, ker ste npr. najemnik in na streho ne morete namestiti sončne elektrarne, ste iz energetskega prehoda izključeni. To ni pošteno, hkrati pa obstaja tveganje za vzpostavitev novih neenakosti. Vemo, da bodo premogovne regije izgubile dohodke in delovna mesta. Hkrati bodo cene energije zrasle za vse …

Preučevali ste naraščanje stroškov za energijo v gospodinjstvih v Nemčiji in Franciji po začetku vojne v Ukrajini. Kaj ste ugotovili?

Bilo je dramatično. Tako v Franciji kot v Nemčiji smo uvedli omejitve na ceno elektrike in plina. Razlika je bila v tem, da so v Nemčiji uvedli omejitev na 80 odstotkov porabe, v Franciji pa na celotno porabo. Ugotovili smo, da bi v Franciji brez zgornje omejitve cene plina, elektrike in bencina narasle za več kot 50 odstotkov, tako pa so narasle za 28 odstotkov. Nedavni podatki Evropske komisije kažejo, da si v letu 2022 kar 42 milijonov državljanov članic EU-ja ni moglo ustrezno ogrevati svojih domov, kar pomeni 9,3 odstotka vseh prebivalcev EU-ja. Leta 2021 je ta delež znašal 6,9 odstotka.

Na začetku predavanja ste izpostavili, da zagotavljanje energije ne more biti samo tehnično vprašanje.

To je socialno, tehnično in politično, superpolitično vprašanje.

EU je vzpostavil mehanizem za pravičen prehod, ki naj bi zagotovil, da nihče ne bi ostal prezrt. Kakšen je vaš pogled na evropski poskus zagotavljanja pravičnega prehoda?

Najprej je treba reči, da je dobro, da ga imamo. Če ugotovimo, da potrebujemo pravičen energetski prehod, pomeni, da doslej ni bil pravičen in da smo si to priznali. A glede na vsebino imam občutek, da se EU osredotoča predvsem na kompenzacije za negativne učinke, ki jih energetski prehod lahko prinese. Mislim, da bi morali v središče najprej postaviti ljudi, prisluhniti njihovim potrebam in temu prilagoditi odločitve. Trenutno delamo obratno: sprejemamo odločitve, nato pa ugotovimo, da bi lahko imele negativne učinke, zato smo ustvarili fond, iz katerega bomo kompenzirali. Mislim, da bi bil pravi pravični prehod v prepoznavanju potreb ljudi.

Z nemškimi kolegi sem sodelovala pri projektu, pri katerem smo opravili razgovore z različnimi deležniki na državni in lokalni ravni. Ugotovili smo, da na ravni EU-ja nihče ne poda enake definicije pravičnega energetskega prehoda. Nekaj razgovorov sem opravila tudi v eni od regij v Franciji, ki naj bi prejela sredstva iz mehanizma za pravičen prehod. Ljudje, ki naj bi ta sredstva implementirali, niso niti dobro vedeli, da bo denar na neki točki prišel in kaj naj z njim naredijo. Razkorak med političnim narativom in implementacijo bo povzročal še precej težav, saj pod istim pojmom ne razumemo istih stvari. Kompenzacijski mehanizem bo moral prepoznati neenako razdelitev stroškov in koristi.

V Sloveniji je delež obnovljivih virov energije precej majhen …

Slišala sem, da imate le dve vetrnici!

Sodelovali ste tudi v študiji o vetrni energiji v Evropi … V Sloveniji se na gozdnatem in turistično priljubljenem Pohorju načrtuje postavitev 56 vetrnih elektrarn. Kako gledate na umeščanje večjih energetskih projektov v prostor? Kako s takšnimi projekti pristopiti k lokalnemu prebivalstvu?

Vlagatelji premalo upoštevajo lokalno prebivalstvo. Če že, ga upoštevajo takrat, ko nastane konflikt oziroma nestrinjanje. Ni dovolj, da lokalne skupnosti obvestiš, da si spoštoval vsa pravila, da si opravil presojo vplivov na okolje. To ni tisto, kar si prebivalci želijo slišati. Predvsem si želijo biti slišani. V tem je velika razlika. V vašem primeru se zdi, da niso slišani.

Študija, ki jo omenjate, se je odvijala na Škotskem. Bila sem priča projektu, pri katerem je prav tako nastal konflikt s tujim zasebnim vlagateljem. Ko se je investitor odločil ponuditi lastniški delež vetrnih elektrarn tudi lokalni skupnosti, so doživeli presenečenje. Ljudje so bili kar naenkrat pripravljeni vlagati v vetrnice. Občutek lastništva je drugačen od občutka, da vlagatelj iz druge države spreminja mojo pokrajino s svojo lastnino in si ustvarja dobiček. V primeru solastništva se dohodki vračajo v lokalno skupnost. Razlika je ogromna.

Žal se komunikacija z lokalnim prebivalstvom običajno začne šele po sporu. Z javnimi posveti, a preden je dokončno odločeno, kje bodo nameščene vetrne elektrarne, z možnostjo solastništva, z odprtim odločevalskim procesom itd. bi bilo vse skupaj veliko bolj smiselno in učinkovito, kot, preprosto rečeno, z vsiljevanjem. Če se bomo energetskega prehoda lotevali na tak način, ne bo uspešen.

Toda pri nas poznamo vse slabe plati umeščanja obnovljivih virov v prostor, še preden bi nam jih uspelo umestiti v prostor.

Na Škotskem sem se pogovarjala z razvijalcem vetrnih turbin, ki mi je dejal, da morajo razviti deset projektov za implementacijo in realizacijo enega od njih. Na ta način se izgubljata čas in denar. Če na neki lokaciji želimo postaviti vetrno elektrarno, se moramo najprej pogovoriti s prebivalci. Zakaj se spuščamo v spore, če bi lahko poiskali način, da se z njimi pogajamo? Morda traja dlje, a tudi realizacija enega od desetih projektov terja ogromno časa.

So energetske skupnosti, v katerih so prebivalci solastniki energetskih objektov, rešitev za pravičnejši energetski prehod? Verjetno so le del rešitve.

Najbrž bomo na koncu imeli hibriden sistem velikih in malih igralcev. Mislim, da je pri energetskih skupnostih zanimivo gibanje v smislu lastništva znotraj energetskega prehoda. Trenutno najbolj potrebujemo državne mehanizme, ki bi nam omogočali vzpostavljanje takšnih skupnosti, države pa so pod močnim pritiskom lobistov velikih korporacij. Za zdaj smo še daleč od energetskih skupnosti z obnovljivimi viri, a mislim, da bodo oziroma bi morale biti del naše prihodnosti. Lastniško vprašanje bi bilo smiselno reševati tudi na ta način in ne le z zasebnimi podjetji, ki imajo delničarje povsod po svetu in ne delijo dobičkov z lokalnimi skupnostmi.

Kako velike naj bi bile te energetske skupnosti?

Obstaja več možnosti. Ena večjih energetskih skupnosti je zadruga Ecopower v Belgiji, ki ima več kot 40.000 članov. Če to številko primerjamo z milijoni uporabnikov elektroenergetskih storitev, ni prav visoka, a v Belgiji igra pomembno vlogo. Tudi vaške iniciative si željo razvoja skupnosti. Eden takšnih primerov je nemška vas Feldheim, v kateri so se prebivalci dogovorili in vlagali v lokalno omrežje, v vetrne elektrarne in sončne celice. Upravljanje so prepustili zasebnim podjetjem, odločevalci pa so bili oni sami. Feldheim po definiciji torej ni energetska skupnost obnovljivih virov, a gre v smeri tega, da prebivalci sami sprejemajo odločitve in so solastniki sistemov.

Francija in Nemčija imata zelo različen pogled na zagotavljanje ogljične nevtralnosti. Menite, da je jedrska energija del rešitve?

Francija ima 56 jedrskih reaktorjev, prejšnjo zimo jih je bilo 20 začasno ustavljenih. Letos poleti je imela težave s sušo, voda pa je pomembna za hlajenje reaktorjev. Je glede na podnebno krizo to res rešitev? Jedrske elektrarne v ozračje res ne izpuščajo ogljikovega dioksida, a potrebujejo naravne vire, kot je voda, ki so pod vprašanjem. Mislim, da je odgovor na vaše vprašanje običajno ideološki. Obstajajo projedrske in antijedrske skupine in pragmatiki, ki se sprašujejo, kako bomo nadomestili energetsko odvisnost z alternativnimi viri energije. Hkrati smo z vzpostavljeno jedrsko infrastrukturo priklenjeni na ta sistem. Ne pravim, da je to dobro ali slabo, le opažam, da smo vklenjeni v ta sistem. Francija jedrsko energijo močno brani kot rešitev.

Nemčija, ki je zaprla svoje jedrske reaktorje, se spopada s kritikami, da uvaža elektriko iz Francije.

Ali pa se ji očita, da je zaprla jedrske elektrarne, zdaj pa elektriko proizvaja s premogom. Letošno zimo pa smo v Franciji zaradi ustavitve svojih reaktorjev uvažali nemško elektriko, ki so jo proizvajale termoelektrarne na premog. V teh očitkih je veliko dvoličnosti … A res je, da se Francija in Nemčija trenutno prepirata glede tega vprašanja. Ne vem, kakšne učinke bo to imelo na odločevalski proces v EU-ju.

V Sloveniji je trenutno odprto vprašanje o izgradnji drugega bloka obstoječe jedrske elektrarne.

Jedrske države običajno močno držijo skupaj. Če se ne motim, je tudi Slovenija podpisala jedrsko zavezništvo (Slovenija je 29. maja letos postala del jedrskega zavezništva, katerega pobudnica je Francija, op. a.), ki jedrsko energijo razume kot del zelenega prehoda. Zaklenjeni smo v infrastrukturo in v institucije, ki podpirajo jedrsko energijo … To je zelo težko odkleniti. Sistem trga, kot ga poznamo, majhne igralce, kot so skupnosti, pripušča v igro le občasno in po malem. Prisotne so napetosti med razmerji moči med državami, velikimi igralci v energetiki in alternativnimi gibanji, ki jih sicer mladi precej podpirajo. Generacije prihodnosti vlagajo v ta vprašanja.

Na predavanju ste omenili zanimiv izraz "protrošniki" ("prosumers"), ki kombinira izraza proizvajalec in potrošnik. Lahko pojasnite?

"Protrošnik" je nov izraz, novo gibanje, ki je nastalo med procesom decentralizacije znotraj energetskega prehoda. Potrošnik lahko postane tudi proizvajalec. Na streho postavite sončne celice in porabite tisto, kar ustvarite. V nekaterih državah lahko prodate viške elektrike, ki ste jih ustvarili in jih niste porabili, v omrežje. Ni pa to omogočeno v vseh državah, ponekod se ti viški proizvodnje ne plačujejo proizvajalcu. Danes je na primer sončno, zato bodo sončne celice proizvedle viške energije, ko so dnevi krajši, mora lastnik sončne elektrarne elektriko dokupovati iz omrežja. Upravljanje omrežja postane precej bolj zapleteno ...

A želela sem poudariti, kako zapleteno je postati "protrošnik". Po mojih izkušnjah iz Francije je to prava nočna mora. Tudi če malo spoznaš na samooskrbne elektrarne, je zelo zapleteno z administrativnega, finančnega vidika … Prejel naj bi subvencijo države, a da jo dobiš, potrebuješ ono, in da dobiš to, potrebuješ tisto. Potrebuješ soglasje upravljavca omrežja, da priklopiš svojo elektrarno na omrežje …

Za energetsko samooskrbno gospodinjstvo potrebujemo tudi kar precej začetnega kapitala. Naložba v sončne celice in nato v toplotno črpalko ter električni avto je za povprečnega državljana previsoka.

Absolutno. Kdo si lahko privošči teslo? Kdo si lahko privošči najbolj osnovni električni avtomobil kljub subvencijam? Recimo, da električni avtomobil stane 30.000 evrov, državna subvencija pa znaša okoli 7000 evrov. Kdo si lahko to privošči? Zagotovo ne ljudje, ki že zdaj težko plačujejo položnice.

Smo si znova postavili nedosegljiv ideal?

Vedno znova so izločeni isti ljudje. Ali torej govorimo o pravičnem energetskem prehodu? Pogosto ljudem z nizkimi dohodki pridigamo, da morajo zmanjšati porabo energije. Ampak, saj to že počnejo! S porabo energije varčujejo, ker nimajo izbire, hkrati pa niso prepoznani kot tisti, ki kaj prispevajo k energetskemu prehodu. Medtem pa so premožnejši deležni občudovanja, ko se odpovejo uporabi jacuzzija.

Ker ljudem z nizkimi dohodki, ki varčujejo z energijo, ne priznamo njihovega doprinosa, spodbujamo tudi vtis, da je energetski prehod nekaj, s čimer se lahko ukvarjajo le elite. Ljudje se tako sami izločajo iz procesa, ker niso prepoznani ali nagovorjeni kot enakovreden člen tega procesa. Po mojem mnenju je to zelo krivično in evropski narativ pravičnega prehoda, kot ga trenutno poznamo, tega problema ne rešuje.

Kako bi vi reševali problem pravičnega energetskega prehoda?

Lahko bi vsaj prepoznali in priznali, da ljudje z nizkimi dohodki že prispevajo k energetskemu prihodu. Realno so njihove zmožnosti prihrankov precej omejene. Ne govorim o le o ljudeh z najnižjimi dohodki, vsakomur se lahko zgodi, da se znajde v finančni stiski. Lahko se zgodi, da zbolimo in ne moremo opravljati svojega dela, lahko izgubimo dohodek, a imamo še vedno dom, ki ga moramo ogrevati, in otroke, ki jih moramo nahraniti. Včasih so to zgolj obdobja v posameznem življenju, a prepoznati moramo, da se ti ljudje spopadajo z določenimi težavami. Kadar se omenja, da bi jim zagotovili brezplačno elektriko, slišimo argument, da nočejo plačevati stroškov. Ne gre za to, da nočejo, ne morejo, a tega ne prepoznamo. Kot ne prepoznamo njihove nižje porabe, čeprav je eden od stebrov energetskega prehoda zmanjšanje porabe energije. Lahko naštevamo pridevnike, kot so pravičen, zelen, čist, obnovljiv … A kakšno je resnično stanje?

Bi moral biti dostop do energije zagotovljen vsem kot ena od osnovnih pravic?

Zagotovo. Brez energije ne moreš živeti kot enakopraven član družbe. Če nimaš dostopa do elektrike, nimaš dostopa do interneta in si popolnoma odrezan od sveta. Nenadoma je energija postala zelo bistvena. Večina držav med epidemijo ljudi ni izklopila iz električnega omrežja, četudi niso mogli plačevati računov. S tem so nekako priznali, da je energija za človeka temeljna dobrina, ki pa jo še vedno obravnavamo kot tržno blago.