Tridnevni dogodek, ki se bo začel v Mestnem muzeju Ljubljana, nato pa bo glavnina dogajanja v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, je nastal na pobudo Središča za javno zgodovino in deluje v okviru Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Združenja za promocijo kulturne dediščine, raziskav in novih tehnologij – Retrospektive.
Zgodovinarji s Katedre za sodobno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete po besedah dr. Petra Mikše, vodje Središča za javno zgodovino, namreč že dalj časa prepoznavajo potrebo po dogodku, festivalu zgodovine, ki bi spodbudil konstruktiven dialog med strokovnjaki za sodobno zgodovino in drugimi zainteresiranimi akterji.
"Naloga izobraževalnih ustanov, medijev in posameznikov je, da skupaj prispevamo k ustvarjanju več prostora in pozornosti za razpravo o zgodovini ter poudarimo njeno pomembno vlogo pri razumevanju dogodkov sedanjosti in pri oblikovanju boljše prihodnosti," pravi dr. Kornelija Ajlec, predstojnica Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Prav zato so festival po njenih besedah zasnovali kot prostor za kritično razmišljanje, refleksijo in dialog med strokovnjaki, raziskovalci ter občinstvom. "Sledili bomo interdisciplinarnosti, kar bo omogočilo širše razumevanje obravnavanih tem," je dodala.
Več pa v pogovoru z obema članoma organizacijskega odbora RetroFesta:
Kaj želite sporočiti oziroma doseči s tem festivalom?
Peter Mikša: S festivalom želimo doseči več ciljev: primarno želimo v Slovenijo prenesti koncept, ki je deloma poznan že v tujini, to je, da želimo podajanje znanstvenih dognanj, strokovnih razprav, predstavitev in drugih oblik izmenjave znanja narediti čim bolj zanimive za strokovnjake s področja zgodovinopisja, za študente in ne nazadnje za širšo javnost. Poudarek je na inovativnih pristopih, ki uporabljajo nove vizualne in tehnološke rešitve za privabljanje občinstva, hkrati pa zagotavljati objektivne informacije o zgodovini in povezovanje te z angažirano umetnostjo. Tako želimo prispevati k razvoju kritičnega mišljenja ter zavedanja o kompleksnosti in kontekstu zgodovinskih procesov in pojavov v družbi. S tem namenom smo pred dvema letoma ustanovili Središče za javno zgodovino, saj želimo ozaveščati javnost o pomenu poznavanja lastne preteklosti in preteklosti drugih ter na tej podlagi razvijati spoštljiv odnos. To je ključno, če želimo zmanjšati negativne posledice širjenja lažnih novic in manipulacij zgodovinskih dejstev, namenjenih potrjevanju različnih ideologij.
Naš trud in prizadevanje za širjenje znanja o zgodovini in njenega objektivnega razumevanja sta bila že prepoznana, saj smo letos prejeli "za razširjanje preverjenih in na znanstvenih metodah temelječih zgodovinskih spoznanj v splošni javnosti" priznanje Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju Slovenske znanstvene fundacije. To priznanje nas spodbuja k nadaljnjemu delu, katerega produkt je tudi RetroFest.
Koga vse združujete na festivalu v Ljubljani?
Kornelija Ajlec: Na programu so okrogle mize o mejah, spomenikih, interakciji zgodovine in filma ter zgodovine in javnosti. Poleg tega bosta na ogled filmska projekcija in razstava, ki obravnavata odnos do spomenikov, ter razstava o mejah. Pripravljeni so tudi pogovori o knjigah, ki so pred kratkim izšle.
Sodelovali bodo zgodovinarji in drugi strokovnjaki iz Slovenije in tujine. Med njimi boste lahko slišali mnenja številnih znanih zgodovinarjev, med katerimi lahko izpostavimo Boža Repeta, Tvrtka Jakovino, Mitjo Ferenca, Dubravko Stojanović, Bojana Godešo, Husnijo Kamberovića, Dušana Nečaka, Alexo Stiller, Ireno Stefosko ter številne druge.
Veseli smo, da smo presegli zgolj zgodovinske okvire in v svoje vrste privabili tudi filmske ustvarjalce. Med njimi bodo režiserji, ki se ukvarjajo z zgodovinskimi temami. Čeprav se vsi ne bodo mogli udeležiti festivala zaradi polnih urnikov, pa bomo lahko prisluhnili Žigu Vircu (režiser filmov Trst je naš!, Houston, imamo problem in Poslednji heroj), Ivanu Ramljaku (režiser enega izmed najbolj gledanih filmov v letošnjem poletju na Hrvaškem El Shatt – nacrt za utopiju) ter legendarnemu jugoslovanskemu in hrvaškemu filmskemu ustvarjalcu Lordanu Zafranoviću (avtor številnih filmov, med drugim Okupacija v 26 slikah in Padec Italije).
Hkrati se bomo povezali tudi z novinarji, saj bomo gostili medijske osebnosti, kot sta Dragan Markovina in Ahmed Burić, priznana kolumnista iz BiH-a ter Hrvaške. Med slovenskimi aktivnimi in nekdanjimi novinarji pa bomo na različnih delih festivala gostili Uroša Lipuščka, Mojco Drčar Murko, Majdo Širca in Ano Svenšek.
Predstavili bomo knjige Alexe Stiller o nacistični zasedbeni politiki v Franciji, na Poljskem in v Sloveniji, ki se razteza v dveh delih na kar tisoč straneh. Pa Ane Cergol Paradiž, Bela kuga, ki govori o diskurzu o nelegalnih splavih na Slovenskem v obdobju med obema vojnama. Tvrtko Jakovina je pred kratkim izdal knjigo svojih kolumn, ki bralca povedejo iz Evrope v druge dele sveta. Božo Repe pa je skupaj s spremno študijo poobjavil gospodarski načrt Milka Brezigarja, ki je pred dobrim stoletjem pokazal, kako pomembno je razmišljati o prihodnosti.
Kaj bi izpostavili kot najpomembnejše tematike, ki jih nameravate odpreti skupaj z gosti?
Peter Mikša: Ker v Središču za javno zgodovino vidimo kot velik izziv v zgodovinopisju zgodovinski spomin skozi vizualno prezentacijo (spomeniki, mediji, film in druge umetnosti), se bomo v praktično vseh panelih dotikali tega vprašanja. Zanimalo nas bo, kako na verodostojen in prepričljiv, hkrati pa tudi zanimiv način, primeren za današnji čas, predstavljati preteklost. Sploh pa na način, v katerem stroka ne bi bila prisiljena v življenje v mehurčku enakomislečih.
Kornelija Ajlec: Letošnje teme festivala lahko grobo razdelimo v štiri sklope: meje, spominjanje ter film in javnost, kjer bomo raziskovali različne vidike zgodovine in njenega vpliva. Meje bodo osrednja tema dveh panelov. Posebej se bomo osredotočili na Rapalsko mejo, ki je bila vzpostavljena pred stoletjem in še danes globoko zaznamuje pokrajino zahodne Slovenije. Poglobili se bomo v raziskovanje tako namišljenih kot resničnih meja ter razpravljali o njihovem vplivu na zgodovinske dogodke, politične odnose ter siceršnji življenjski utrip. V panelu o spomenikih bomo raziskovali načine spominjanja v javnosti, pri čemer bomo posebej osvetlili pomembno vlogo spomenikov pri oblikovanju kolektivnega spomina in identitete. V panelu o filmu in zgodovini bo posebni poudarek na odnosu med umetniško svobodo in zgodovinskimi dejstvi, kjer bomo razpravljali, kako film kot umetniški medij interpretira zgodovino ter kakšen vpliv ima na naše razumevanje preteklih dogodkov. V sklopu zgodovine in javnosti pa bomo raziskovali interakcijo med mediji in zgodovinopisjem, kjer novinarji sežejo v zgodovinske dogodke in procese, medtem ko zgodovinarji uporabljajo medijsko poročanje za razširjanje svojih raziskav in zgodovinskega znanja.
Vse štiri tematske sklope bomo obravnavali z interdisciplinarnim pristopom in skušali razmeti, kako zgodovina vpliva na naš sodobni svet ter kako različne dejavnosti, kot so umetnost, mediji in znanost, soustvarjajo naš pogled na preteklost in sedanjost.
Pred leti ste zgodovinarji iz držav, nastalih na območju nekdanje Jugoslavije, spisali deklaracijo Ubranimo zgodovino, s katero ste želeli opozoriti, da mora biti zgodovinopisje kot znanstvena veda neodvisno od vseh političnih, nacionalnih in drugih pritiskov. Kje smo tri leta po tej deklaraciji?
Kornelija Ajlec: Po treh letih od nastanka deklaracije Ubranimo zgodovino lahko ugotovimo, da je stanje na področju zgodovinopisja in razumevanja preteklosti v državah, ki so nastale na območju nekdanje Jugoslavije, še vedno precej kompleksno. Deklaracija je bila sestavljena z namenom opozarjanja na naraščajoč revizionizem in zlorabo zgodovine v politične in zlasti nacionalistične namene ter zagovarjati neodvisnost zgodovinopisja kot znanstvene discipline. Če sem nekoliko pesimistična lahko rečem, da so se določeni izzivi na tem področju še povečali. Revizionistični pristopi, ki izkrivljajo zgodovinska dejstva v politične namene ne glede na ideološki predznak, ostajajo prisotni. Zgodovinarji in drugi akademski strokovnjaki se še vedno spopadajo s pritiski, ki omejujejo njihovo neodvisnost in svobodo raziskovanja – to je še toliko bolj poudarjeno zaradi posledic krize covida 19 in dvoma dela javnosti v naravoslovje in medicino oz. t. i. exact sciences.
Vendar pa deklaracija ni ostala neopažena. Poudarila je pomen integritete zgodovinopisja in znanstvenih metod pri raziskovanju preteklosti. Mnogi podpisniki, med katerimi najdemo člane akademij znanosti in umetnosti, profesorji in strokovnjaki, še vedno aktivno zagovarjamo te vrednote ter se trudimo oblikovati kritično zavedanje o pomenu neodvisne in znanstvene analize zgodovinskih dogodkov.
Deklaracija je še vedno relevantna, saj se spopadamo z izzivi, povezanimi s politično instrumentalizacijo zgodovine, zanikanjem dejstev in zlorabo preteklosti. Prizadevanja za neodvisno in objektivno zgodovinsko raziskovanje ter ozaveščanje javnosti o teh vprašanjih ostajajo pomembna in bodo verjetno še kar nekaj časa. Gostje, vključno s tistimi, ki so oblikovali besedilo deklaracije, bodo v svojih nagovorih gotovo lahko podali še bolj merodajno oceno trenutnega stanja, ki ga je deklaracija naslavljala.
V času, ko je za resnično razumevanje dnevnopolitičnih in družbenih dogodkov skoraj nujno imeti pred sabo tudi zgodovinski razvoj npr. kriznih žarišč, se vam zdi, da je v širši javnosti dovolj prostora in pozornosti, namenjene kakovostni razpravi o zgodovinskih dejstvih in procesih?
Kornelija Ajlec: v sodobnem času se nenehno srečujemo z družbeno-političnimi dogodki, ki so vpeti v zgodovinske okvire. Zgodovinski kontekst je zato ključnega pomena za razumevanje najbolj perečih izzivov današnjega časa. Splošno gledano bi zagotovo lahko obstajalo več prostora za razpravo o zgodovinskih vprašanjih, kar bi prispevalo k bolj informirani in ozaveščeni javnosti ter politični strukturi države, s čimer bi se spodbujalo boljše politično odločanje. Na žalost pa se medijsko poročanje pogosto osredotoča bolj na senzacionalistične vidike zgodovine in manj na kritično analizo. Nemajhno vlogo igra tukaj finančna podpora. Medtem ko se financira raziskovanje, kar je seveda ključno in pomembno, ne nazadnje pa tudi naše prvo poslanstvo, je financiranje diseminacije raziskovalnih rezultatov posredno ter mnogokrat stvar internih dogovorov, če vpleteni v tem vidijo neko vrednost. A večinoma ostaja neovrednoteno delo, ki ga je treba opraviti poleg rednih služb pedagogov in raziskovalcev. Kljub temu so številni zgodovinarji, raziskovalci in izobraževalne ustanove neprestano aktivni v zagotavljanju kakovostnih virov ter znanstvenih in poljudnih razprav o zgodovinskih temah. Središče za javno zgodovino je bilo denimo ustanovljeno prav s tem namenom, a naše delo temelji v veliki meri na prostovoljnem delu, ki se ga še priučujemo. Naši strokovni filmi, namenjeni najširši javnosti, niso profesionalni po videzu, saj to ni naš primarni poklic oz. se ustvarjanja filmov na podlagi lastne tehnične iznajdljivosti lotevamo po sili razmer, ker ne moremo financirati profesionalcev. So pa zato filmi bogati po vsebini in gledalcu odstirajo procese in dogodke iz preteklosti, ki bi se jih povprečen gledalec redko lotil s prebiranjem znanstvenih člankov. Zato pa smo toliko hvaležnejši za sinergijo, ki jo najdemo s prepletom interdisciplinarnosti. Naloga izobraževalnih ustanov, medijev in posameznikov je, da skupaj prispevamo k ustvarjanju več prostora in pozornosti za razpravo o zgodovini ter poudarimo njeno pomembno vlogo pri razumevanju dogodkov sedanjosti in pri oblikovanju boljše prihodnosti.
Kakšna je vloga zgodovinarjev v teh razpravah?
Kornelija Ajlec: V razpravah, ki zajemajo družbene, politične in zgodovinske vidike, so zgodovinarji ključni partnerji. Naše raziskave in analize prispevajo k boljšemu razumevanju preteklih dogodkov, ki oblikujejo sedanjost, ter pomagajo pri oblikovanju boljših odločitev in politik za prihodnost. Nismo namreč le zbiratelji dejstev, temveč tudi interpreti zgodovinskih dogodkov, pri čemer raznolikost ni ovira, temveč priložnost za oblikovanje celostne, mnogokrat kompleksne slike. S svojimi raziskavami in znanjem pa lahko prepoznamo lažne informacije, napačne interpretacije in revizionistične poglede ter jih kritično ocenimo. Pri tem nam ni tuj kontekst, saj je njegovo neupoštevanje pogoj za omejeno analizo in interpretacijo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje