Haymo Heinrich Heyder – ime so mu dali krušni starši, daljni sorodnik Heinricha Himmlerja in njegova žena – je imel srečno otroštvo; "nikoli mi nista dajala občutka, da ne bi bil njun sin," pove o svojih zgodnjih letih.

Zakonca Heyder sta bila sicer že dolgo pokojna, ko je Haymo izvedel resnico svojega rodu. Fotografijo biološke matere, Slovenke, ki je bila umorjena v Auschwitzu, je prvič videl šele proti koncu svojega življenja.

V Ljubljani se danes začenja 26. Festival dokumentarnega filma (FDF); uvodni večer je posvečen novemu dokumentarcu režiserke Maje Weiss. Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna pripoveduje zgodbe otrok, kakršen je bil Haymo: ljudi s tragično, dolgo sistematično prikrito dvojno identiteto.

Film o ukradenih slovenskih dojenčkih in nacističnem rasnem eksperimentu se navezuje na avtoričin projekt izpred desetih let, Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, scenarij pa sta napisali s pisateljico Natašo Konc Lorenzutti, tudi avtorico dokumentarnega romana Senca brez človeka: film v prozi, ki temelji na pričevanjih še živečih otrok Lebensborna in njihovih potomcev.

Leta 1942 je bilo okoli trideset "rasno ustreznih" slovenskih otrok vključenih v zloglasni nacistični program Lebensborn, ki ga je zasnoval Heinrich Himmler, glavni arhitekt holokavsta. Program, ki so ga ustanovili sredi tridesetih, je bil sprva zastavljen kot mreža materinskih domov in porodnišnic, v katerih so "rasno čiste" nemške matere lahko rojevale nezakonske otroke – režim je navsezadnje na vse mogoče načine spodbujal rodnost.

Po izbruhu druge svetovne vojne so v program začeli vključevati tudi ukradene dojenčke, ki jih je okupatorska vojska ugrabljala na Poljskem, Češkoslovaškem, v Ukrajini in Sloveniji, na Spodnjem Štajerskem. Večino teh otrok so oddali v posvojitev dobro stoječim, režimu vdanim nemškim parom.

Dokumentarec pred nami razgrne zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev programa Lebensborn: poleg zdaj že pokojnega Hayderja so to še Ingrid von Oelhafen, Franc Zagožen in Ivan Acman. Film je bil posnet v Sloveniji, Nemčiji, Belgiji in Kostariki, kamor je življenjska pot zanesla štiri nekoč ukradene slovenske dojenčke.

Več o nastanku filma in o zgodovinskem poglavju nacističnega programa Lebensborn pa v spodnjem intervjuju z Majo Weiss in Natašo Konc Lorenzutti.

Maja Weiss, pred desetimi leti ste se z dokumentarcem Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci podali po sledeh otroških koncentracijskih taborišč. Ste se že takrat srečali s temo programa Lebensborn in presodili, da si zasluži ločeno obravnavo? Kdaj je v zgodbo vstopila Nataša Konc Lorenzutti?

Maja Weiss (MW): Že leta 2014 se mi je zdelo, da je zgodba o Lebensbornu vredna obravnave: fasciniral me je podatek, da so za rasni elitistični program nacisti izbirali tudi slovenske otroke. Ampak vsak film je težko delo, za vsak projekt je težko vedno znova zbrati sredstva, tako da nisem vedela, ali se bom tega lahko dejansko kdaj lotila. Pet let pozneje v zgodbo vstopi Nataša Konc Lorenzutti; pisala mi je, ko je na televiziji videla film Banditenkinder.

Nataša Konc Lorenzutti (NKL): Film me je pretresel; eden od likov je namreč že od prej živel v moji zavesti. Zgodbo Ingrid Von Oelhafen sem zasledila v avtobiografskem delu Hitlerjevi pozabljeni otroci, ki jo je napisala v sodelovanju z angleškim novinarjem Timom Tatom. Ob branju sem bila osupla nad njeno ugotovitvijo, da je slovenski otrok – in ko sem njeno ime slišala še v filmu Banditenkinder, sem dojela, da so vse te zgodbe povezane. Presunilo me je, da se je avgusta 1942 v Celju dogajalo nekaj, o čemer v resnici ničesar ne vem. Za program Lebensborn, nacistični eksperiment širjenja nadrase, smo vedeli, ne pa tudi, da so bili v njem slovenski otroci. Vzbudil se mi je močan vzgib, da moram o tem pisati.

Vaš dokumentarni roman Senca brez človeka je izšel lani, podnaslovili ste ga "film v prozi". Je to sad istega raziskovalnega dela kot film Zajeti v izviru, le da je podan v drugem mediju?

NKL: Z menoj je v stik stopila založba Slovenska matica; urednico je zanimalo, ali pripravljam kako besedilo za odrasle in ali bi sodelovala z njimi kot pisateljica. Povedala sem ji, da trenutno sicer pripravljam film z Majo Weiss, bi si pa želela o isti temi napisati knjigo, za katero sem že imela delovni naslov: Film v prozi. Uredništvo se je s to idejo takoj strinjalo, napovedala sem, da bo to žanr dokumentarnega leposlovja, čeprav še sama nisem vedela, kakšen hibrid naj bi to bil. Med pisanjem pa se mi je iz enega od literariziranih pričevanj porodila besedna zveza Senca brez človeka, kar se mi je zdela slikovita izbira za naslov. Film v prozi je ostal podnaslov, saj je roman neposredno povezan z nastajanjem filma; Maja v njem nastopi kot eden izmed literarnih likov.

V filmu Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna je navedeno, da je bilo v okviru programa Lebensborn ukradenih 645 slovenskih otrok. Od tega usoda dvanajstih ni znana, za šest otrok izmed izginulih vemo, da jih je pogoltnil program Lebensborn. To obenem pomeni, da se je usoda velike večine, 633 otrok, dala rekonstruirati. Ni poskušal teh arhivov po Hitlerjevi smrti nihče uničiti? Konec koncev je šlo za obremenilne dokaze.

MW: Vsak človek predstavlja samostojno usodo in vsaka posamična zgodba je pomembna. Ukradenih otrok z Natašo nisva "odkrili", sva pa v marsikaterem pogledu opravili pionirsko delo, ko gre za slovensko udeležbo pri Lebensbornu. Prvo zgodovinsko in pričevanjsko delo o ukradenih otrocih, v katero je bil vključen tudi seznam skoraj vseh aretiranih oseb, odraslih in otrok, v Celju avgusta 1942, je leta 1962 napisal Stane Terčak. V sedemdesetih je Sandi Čolnik za TV Slovenija posnel dokumentarec, v katerem so nastopili štirje odrasli ukradeni otroci. Pomemben vir je tudi Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov – ukradenih otrok; ljudje, ki so prihajali na njihova srečanja, so seznam pomagali dopolnjevati. Predvsem pa je obstajal seznam ukradenih otrok, namenjenih za Frohnleiten, ki ga hrani Muzej novejše zgodovine Celje, s katerim sodelujem/o že od 2012 in hrani pretresljive fotografije iz leta 1942, ko so zajeli družine v celjsko šolo in potem otroke ločevali za poseben transport za Nemčijo, matere pa za Auschwitz. Seznam otrok je bil dokumentiran tudi na nürnberških procesih, do katerega dolgo nismo mogli priti, zdaj ga imamo. Skratka, spisek imen otrok Lebensborna je dopolnila Nataša.

NKL: Marsikaj sem našla v Arhivu Republike Slovenije, ključno zgodbo za roman, ki je v filmu ni, sem odkrila tam. Janez Žmavc veliko stvari o Lebensbornu ni vedel, ker se je bolj ukvarjal z zgodbami posameznikov in beleženjem vrnitev, ne pa s političnim ozadjem in sistematičnim urejanjem statistike izselitev. Z zgodovinarjem Georgom Lilienthalom sva na podlagi vseh virov sestavila seznam slovenskih otrok Lebensborna.

645 otrok v programu Lebensborn je upravljala in z njimi trgovala organizacija Volksdeutsche Mittelstelle, urad za etnične Nemce zunaj meja rajha. Otroke pa so po okupaciji rasno pregledovali že v celjskih šolah. O tem mi je, tik preden je umrl, v intervjuju pripovedoval filolog Kajetan Gantar, ki je odraščal v Celju; mama ga je pri sedmih letih, ko je očeta zaprl gestapo, z vlakom poslala v Ljubljano k babici. Prestrašilo jo je, ko ji je povedal, da so jih v šoli pregledovali, ker je bilo to nekaj novega. Med prebivalstvom se je šušljalo, da bodo nacisti otroke arijskega videza ugrabili.

Kaj je otroka torej kvalificiralo za program Lebensborn? Je bilo dovolj, da je po videzu spadal v "sprejemljivo" rasno kategorijo? So zanje iskali genealoške vezi z nemškim narodom? Je bila dejavnik tudi njihova starost?

MW: Obstajale so štiri kategorije rasnih ocen. Tudi v Banditenkinder slišimo oceno, da je neka gospa preveč podobna "die Serbische Rasse", da ima torej preveč balkanski videz – to ni bilo sprejemljivo. Kot "dober material" za ponemčevanje so bili lahko izbrani otroci do 18. leta, za program Lebensborn pa so prišli v poštev samo do šestega leta. Dovolj majhni, da so lahko pozabili. Morali so biti tudi popolnoma zdravi; če se je pozneje izkazalo, da niso, so jih poslali spet v navadna taborišča za germanizacijo. Ivan Acman, ki ga vidimo v filmu, je vedno govoril o tem, kako presenečen je, da so za Lebensborn izbrali njega, pa čeprav ni bil plavolas in ni imel modrih oči. No, ampak saj vidimo, da niti ljudje, ki so ta program ustanovili, niso bili arijske rase – Heinrich Himmler že ni bil. Tudi ne Joseph Goebbels, minister za propagando nacističnih vrednot in rase, pa še šepal je. Hkrati s programom Lebensborn in izbiranjem najboljše rasne krvi je potekal program evtanazije, kjer so kot nevredne življenja usmrtili cel kup otrok in odraslih s posebnimi potrebami, invalide, približno 400 000 ljudi; na Celjskem je na ta način umrlo približno 150 otrok. To je še ena od zamolčanih zgodb.

NKL: Ugrabitve otrok so se začele med vojno, Lebensborn pa je bil z namenom plemenitenja rase ustanovljen že prej, leta 1935. Spodbujali so nezakonsko materinstvo; ko so ženske v njihovi oskrbi rodile, so otroke takoj pregledali. Če se je rodil otrok z Downovim sindromom ali kakim primanjkljajem, so ga evtanazirali, ne da bi materi kaj povedali ali navedli vzrok smrti. Dobila je samo žaro. Nacisti so bili presenečeni, da se kaj takega sploh lahko zgodi, čeprav so tako pazljivo izbirali rasno linijo. V tem pogledu so se postavljali na mesto Boga, pripisovali so si stvariteljsko moč.

Haymo Heyder v filmu prizna, da je bila, ko je Georg Lilienthal stopil v stik z njim, njegova prva reakcija odpor: z vsem skupaj ni hotel imeti nobenega opravka. Je bil to pogost odziv? Je bilo veliko ljudi, ki so vztrajali pri tem, da bolečega poglavja lastne preteklosti ne bodo odpirali? Ali pa na koncu praviloma pretehta želja, spoznati svojo pravo identiteto?

NKL: Razlikuje se od posameznika do posameznika. Primera Ingrid Von Oelhafen in Hayma Heyderja sta, denimo, diametralno nasprotna med seboj. Ona je celo življenje iskala sled za izvorom, od kod je prišla, že kot otrok je brskala po maminih predalih, on pa je vsa tovrstna vprašanja odrival. Razlika je bila po mojem v tem, da je imel on ljubečo krušno družino, ona pa ne.

Pisala sem tudi neki gospe, za katero sem po neverjetnem spletu naključij ugotovila imena in priimke tako njenih nemških kot tudi slovenskih staršev; njeni biološki starši so umrli v Auschwitzu. Mojo prošnjo za intervju je zavrnila, češ da o svojem življenju od sedmega leta dalje ne more govoriti. To je bilo zato, ker je bila vrnjena, in to brez kakršnekoli priprave. Uslužbenci Rdečega križa, pristojni za iskanje otrok, so enostavno prišli, nemški družini sporočili, da je bil njihov posvojenec ali varovanec ukraden, da ima še žive sorodnike in da ga morajo vrniti.

Usode otrok so po vojni torej rekonstruirali na različne načine. Franca Zagožna je, denimo, njegova slovenska družina iskala, poizvedeli so za posvojitveno dokumentacijo, vložili zahtevek za vrnitev. Kaj pa, če starši niso bili več živi?

NKL: Zgodbe so med seboj zelo različne; Zagožnova je na primer morala iti skozi počasno sodno kolesje. Najbolj znana slovenska zgodba je bila zgodba zdaj že pokojnega Ivana Pirečnika, po kateri je Anton Ingolič napisal povest Deček z dvema imenoma. Tudi njegova mama je morala otroka dobiti nazaj s tožbo.

Bistvo je bil v tem, da posvojitve v Lebensbornu med vojno niso bile veljavne; par je dobil začasno odločbo, kar so prihodnjim rejnikom povedali. Izdali so lažni rojstni list, na katerega so napisali ime, ki se ga je par domislil za izbranega otroka, in priimek nemške družine. Par je dobil začasno odločbo. Po vojni pa je bilo treba to posvojitev tudi uradno overiti, in ko so se postopki začeli, se je za mnoge otroke pokazalo, da so v resnici iskani.

MW: Po vojni je bilo ogromno iskanja pogrešanih, repatriacij in vračanja v domovino – pa tudi skrivanja in bežanja v Južno Ameriko. Niso odhajali samo zločinci, ampak tudi družine s takimi otroki.

NKL: Misliva, da je družina Hayma Heyderja morda zato odpotovala v Venezuelo. Ko sva ga povprašali o tem, je sicer trdil, da ni res. Zanj je bil mit o nemških starših nedotakljiv. Da je sploh privolil v sodelovanje, sva se morali zavezati, da ne bova postavili teze, da sta bila lojalna nacionalsocializmu. Tudi v resnici tega ne trdiva, ker ne moreva vedeti. Haymov nemški oče je dezertiral iz vojske, v Venezueli se je nacistom na daleč izogibal, in to zahteval tudi od sina. Če sta zbežala zato, da bi obdržala otroka, ju ne obtožujem. Predstavljajte si, da imate posvojenega otroka, ki vam ga, ko je star sedem let, vzamejo. To je strahota za otroka in za posvojitelje!

Otroke so prevzeli nemški rejniki, ki so bili "preverjeni kadri" – pa naj so bili daljni Himmlerjevi sorodniki ali kaki oficirji, skratka, sledilci nacistične ideologije. Ali lahko vemo, ali so se zavedali, da jemljejo ukradene otroke, otroke, ki morda še imajo družine?

NKL: Ne, niso vedeli. To moramo poudariti – ne le v zagovor krušnih staršev, ampak v uteho ukradenih otrok, ki so svoje posvojitelje imeli radi. Zakaj trdim, da niso vedeli? Ker imamo pismo Marge Von Mann, matere Ivana Acmana, ki pravi, da vsega tega ni vedela; da ji v Lebenbornovem domu Kohren-Sahlis, kjer je otroka dobila, niso povedali, da gre za ukradenega dečka. Imeli so pripravljeno standardno laž, vsem so govorili enako. Marga von Mann pravi v pismu Ivanovemu stricu, da tudi za to, kaj se je dogajalo v koncentracijskih taboriščih, niso vedeli.

MW: Večinoma so govorili, da gre za nemške otroke z območij, ki so jih osvobajali. Da gre za sirote z nemškimi koreninami. V teh zgodbah je še veliko družinskih skrivnosti, in vsem nismo mogli priti do dna. Vemo na primer, da je bil očim Ivana Acmana med vojno pomemben generalmajor v Romuniji, ni pa bil obsojen po vojni. Tudi Acman nam je povedal, da so Hitlerjevo sliko na steno obešali samo, kadar je prišel kdo na obisk.

Dr. Georg Lilienthal je v vašem filmu podpisan kot "pionir raziskovanja Lebensborna". To je torej relativno pozno odprta tema tudi v nemškem kulturnem prostoru? Je bil okrog nje – znotraj problematike nacizma – še kak poseben plašč skrivnosti?

NKL: Lilienthal se je s temo začel ukvarjati v sedemdesetih letih, v času študija. Kot najstnik je živel v Wiesbadnu, kjer je nekoč stal eden od Lebensbornovih domov. Ko je bil mlad, so v zvezi s to hišo krožile žgečkljive govorice, da so tam živele prostitutke, ki so rojevale otroke za naciste. To ga je zanimalo, in med študijem mu je profesor predlagal temo: naj ovrže ali potrdi tezo, da je Lebensborn res obstajal. Neverjetno, da je bilo to v začetku osemdesetih še nepotrjeno. Pozneje je Lilienthal iz tega področja tudi doktoriral.

Mislite, da je k tišini pripomogel tudi občutek sramu in stigme zaradi govoric, da so tam rojevale izbrane arijske ženske?

NKL: Absolutno. V roke sva pred dobrim letom dobili knjigo V imenu rase Francoza Marca Hillela, ki je nastala kmalu po vojni. V njej avtor postavi tezo, da so bili Lebensbornovi domovi razplojevalnica za arijsko raso, da so tam organizirali zmenke, da so točno nadzirali nastajanje parov za spočetje. To sva vzeli za čisto resnico, dokler nama ni Lilienthal pojasnil, da je ravno ta knjiga otrokom Lebensborna naredila največ škode. Novejši zgodovinarji so tezo o organiziranih zmenkih ovrgli. Lilienthal ugotavlja, da je v dom Lebensborna lahko vstopila samo noseča ženska – seveda pa ne vsaka. Več kot polovico so jih zavrnili.

MW: Ni bila javna hiša, je bilo pa seveda zaželeno, da so imeli oficirji otroke z arijkami.

Ampak imena očeta na otrokovih dokumentih niso navedli.

NKL: Ne, očetje so bili zavarovani z anonimnostjo. Himmler je SS-ovskim oficirjem ukazal, naj imajo čim več otrok. S tem je bila pogojena celo članarina: če si imel več otrok, si plačeval nižjo članarino.

MW: Vsa družinska politika je slonela na tem. Štirje otroci je bilo sprejemljiv minimum. Izkoristili so katolicizem in ga sprevrgli v njegovo antitezo.

NKL: Izkoristili so vzorce črednega vedenja. Izvajali so bogokleten krst, in sicer po modelu krščanskega zakramentalnega obreda. Oltar so pregrnili z zastavo s kljukastim križem, nad otrokom so namesto križa držali bodalo ter dojenčka posvetili bratovščini SS. Novorojenček je bil s tem že član SS-a.

MW: Že iz Pločevinastega bobna Günterja Grassa vemo, da je hitlerjanstvo mlade Nemce vzgajalo kot nekakšne tabornike, dekleta pa v duhu ideala "Kinder, Küche, Kirche" (Otroci, kuhinja, Cerkev). Jasno, da v svojem političnem ustroju niso hoteli žensk na vodilnih položajih. Morda za kake paznice, sicer pa je bilo jasno, čigava je družba. Ženske so bile izključene iz javnega življenja. Kakšno Leni Riefenstahl so pustili zraven, ker je znala lepo posneti film, sicer pa ne.

Ukradenim otrokom, tudi nemškim, se država ni nikoli uradno opravičila, nikoli ni bilo nobenih izplačil odškodnin, posamezniki so imeli celo birokratske težave s pridobivanjem rojstnih listov. Uradno stališče nemške države je torej, da otrokom ni bilo hudega, niso bili trpinčeni in zato niso žrtve?

MW: Še iz prvega filma vem, da so bile v jugoslovanskih časih neke odškodnine celo izplačane, a nikoli niso prišle do upravičencev; država jih je takrat porabila v druge namene. Država Slovenija je tem otrokom po letu 1991 priznala status žrtev nacizma, saj so bili dvojno zaznamovani: češ da niso dovolj prispevali, stigma pa se jih je držala tudi zaradi njihove germanizacije. Posamezne organizacije si prizadevajo za odškodnine še živečim otrokom Lebensborna, ki jih je seveda iz leta v leto manj.

NKL: Samo v deželi Baden - Württemberg so sprejeli zakon, da se lahko ukradenim otrokom, če so še živi in na podlagi vloge, izplača odškodnina. Izplačilo je denimo dočakala ženska, o kateri smo govorile prej (ki ni želela govoriti). Ko mi je Georg Lilienthal pisal, da je dežela, v kateri je živela krušna družina te deklice, omogočila izplačilo odškodnin, sem preko drugih poznanstev prišla v stik s sinom te gospe, pomagala sem mu sestaviti vlogo, ki je bila ugodno rešena. Pred časom mi je ta gospod sporočil, da je mama prejela nakazilo.

Lebensborn je bil edina veja organizacije SS, ki je bila na povojnih procesih v Nürnbergu oproščena, najverjetneje zato, ker vsa razsežnost njihovega delovanja takrat še ni bila prepoznana – predstavili so se kot humanitarni program. Se strinjate z oceno, da je šlo v resnici za "drugo plat holokavsta"?

NKL: To sem razumela v smislu, da je bilo treba eno raso plemenititi, drugo pa uničiti. Oboje je boleče, saj si v obeh primerih material, bodisi za uničenje ali pa za privzdigovanje. V nobenem primeru pa nisi obravnavan kot človeško bitje z neodtujljivim dostojanstvom.

Film ste lani premierno predstavili na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Kakšen je bil stik z nemškim občinstvom?

MW: Ta projekcija se je zgodila na pravem kraju in ob pravem času. Tisti, ki so s temo seznanjeni, verjamejo, da morajo Nemci film Zajeti v izviru videti. Kot dokumentaristka seveda poznam številne kolegice, na primer dokumentaristko Sibylle Tiedemann, ki je pred več kot 20 leti za dokumentarec Kinderland ist abgebrannt, portret vzgoje generacije njenih staršev, dobila pomembna priznanja. Načenja tudi tematiko kolektivne krivde, ki se je prenesla na naslednjo generacijo. Krivda ostaja, tudi s tistimi, ki osebno niso krivi. Zato je take filme treba snemati in se o njih pogovarjati.

NKL: Že na frankfurtskem sejmu se je ta krivda pokazala tudi kot zelo problematična; spomnimo se samo, da so zaradi Hamasovega napada iz strahu odpovedali podelitev nagrade palestinski pisateljici. Tako so prestrašeni, da vsako kritiko izraelske politike razumejo kot antisemitizem. Krivdo so tako zelo dobro predelali in prevzeli nase, da so zdaj postali popolnoma nekritični.

Zajeti v izviru je prvi slovenski v celoti arhivsko koloriran celovečerni dokumentarec. V praksi to pomeni res močno izkušnjo: med drugim lahko v barvah vidimo antologijske zgodovinske prizore, npr. Hitlerjev prihod v Maribor in odkritje Himmlerjevega samomora, pa tudi odlomek Zmagoslavja volje Leni Riefenstahl. Verjetno ste s tem pristopom hoteli prestopiti zgodovinski prepad, gledalcu približati zgodovino. Obenem pa koloriranje ni filmsko restavriranje, ampak je zapolnjevanje vrzeli, ugibanj, na neki način predstavlja poseg v izvirno delo. Prednosti po vašem mnenju pretehtajo morebitne zadržke?

MW: To vprašanje sem si seveda zastavila, a mislim, da je bila moja odločitev pravilna; film v smislu izraznega sredstva s koloriranjem nekaj pridobi. To je v slovenskem prostoru prvi film, obdelan na tak način, seveda pa v tujini enaka praksa obstaja že dalj časa. Na programu History si ogledam veliko dokumentarcev, predvsem tistih o drugi svetovni vojni: dobra kolorizacija je veliko zahtevnejši in dražji postopek, kot da bi bil film "samo malo pobarvan", če se izrazim pavšalno. Celovečerni dokumentarec Otroci kaosa (Kinder des Chaos - Die Ausgestossenen der Nachkrigzeit, 2022), ki pripoveduje zgodbo o 12 milijonih izgubljenih otrok po vojni, ki so bili sirote, ukradeni, ugrabljeni, otroška delovna sila, mali vojaki, ki so se rodili iz posilstev med vojno, ob koncu vojne: vse te njihove strašljive usode so me zelo pretresla. Bil pa je tudi koloriran in mi je predočil, da na tak način lahko avtor z barvami gledalcu še bolj približa zgodovino. Priznam, da se nisem pretirano ukvarjala s skrbjo, ali je barvanje Zmagoslavja volje Leni Riefenstahl etično ali neetično dejanje: ob branju njene avtobiografije postane jasno, da je to vprašanje popolnoma postransko.

Kako poteka koloriziranje filma v praksi? Je to panoga filmskega dela, kjer je umetna inteligenca že lahko v pomoč? Ali pa je treba najti strokovnjaka, ki to zamudno delo opravi sam?

MW: Z idejo, da bi film pobarvali, sem na svojo stran počasi pridobila montažerja Jurija Moškona. Tudi on je bil sprva skeptičen, predvsem do videomateriala: bo vse skupaj pretirano, kičasto? V postopku montaže je že on koloriral fotografije, kar je zamudno delo, a vseeno lažje od koloriranja gibljivih slik. Nato je na pomoč priskočil Teo Rižnar iz podjetja NuFrame, ki se ukvarja z barvno korekcijo slike. Projekt je bil zanje izziv in lahko rečem, da so opravili pomembno tehnično delo in zagotovo bo tudi kdo v prihodnosti uporabil enako metodo.

NKL: Priznam, da mi prvi poskusi koloriranja, ki sem jih videla v montaži, niso bili všeč. Zdelo se mi je, da imajo otroci preveč rdeča lička, bala sem se, da bomo izgubili avtentičnost, in povedala sem, da sem proti. Zdaj sem vesela, da je Maja naredila po svoje. Ko sem videla cel film, me je ravno to pretreslo.

Drug izziv projekta je bila najbrž logistika. Ste na začetku vedeli, da boste morali potovati v Kostariko, kjer je živel Haymo Heyder? Za povrh je bilo to še v času pandemičnih omejitev.

NKL: Pogovor s Haymom v Kostariki je bila prva naloga, ki sva se je lotili. V projekt sva se zagnali kot z glavo v zid, v skoraj otroški veri, da bo uspelo. V Kostariko smo leteli s sredstvi, ki smo jih založili sami, še preden sta nam SFV in RTV Slovenija odobrila kakršna koli sredstva. Potovanje je trajalo pičle štiri dni: takoj ob pristanku, po 24 urah brez pravega spanca, smo se še isti večer dobili s Heyderjem. Imeli smo samo dva cela snemalna dneva, tretji dan smo šli že domov.

MW: Nujna je bila natančna organizacija, dogovarjanje. Na lokaciji smo imeli tudi tamkajšnjega tonskega mojstra in asistenta produkcije. Snemalec Mitja Ličen pa je potoval z nama.

Najbrž vam je pomenilo veliko, da ste lahko Haymu pokazali prvo fotografijo njegove biološke mame.

NKL: Res je. Filma ni dočakal, ker je prej umrl. Videli pa sta ga njegova žena iz Kostarike in hčerka iz prejšnjega zakona, ki živi v Nemčiji. Zelo sem se bala, kako bo vdova reagirala, ker je bila izguba moža zanjo še sveža. Vendar mi je napisala, ko si ga je ogledala, da je film njegova najlepša zapuščina.

Zgodbe ukradenih otrok so različne, a večinoma tragične: seznaniti se morajo s tem, da so bili iztrgani iz matičnih družin, pozneje se je nekaterim to zgodilo še enkrat, ko so jih ločili od krušnih družin. Pa vendar portretiranci v filmu ne izražajo nobenih čustev jeze ali sovraštva. Vas je presenetila človekova zmožnost odpuščanje, ki pride do izraza v Zajetih v izviru?

NKL: Tako je. Odpuščanje je tukaj prava beseda. Mislim, da so vsi naši sogovorniki tako dolgo in tako kakovostno živeli ravno zato, ker so zmožni resničnega odpuščanja. Tisti, ki tega niso bili zmožni, so že prej zboleli, se kam umaknili, niso hodili niti na srečanja otrok Lebensborna. Zanimivo je, da se teh srečanj v Nemčiji zdaj udeležujejo tudi drugi otroci, ki so imeli težke začetke ali nejasen izvor: spoznali sva siroto iz časa NDR, katere mati je bila žrtev komunističnega nasilja, in pa gospoda, ki je bil v Vzhodni Prusiji rojen materi, ki jo je posilil ruski vojak. Te mešane identitete bi bile lahko povod za ogromno sovraštva, pa niso.

MW: Niti eden od ljudi v filmu ne čuti niti trohice sovraštva. Niti malo. To je lekcija, iz katere se moramo učiti in ki je bila zame pomembna. Kompromis, dialog, pogovor – ne pa sovraštvo.

NKL: Majina misel me spomni na misel Anne Michaels, avtorice romana Ubežni delci. Pravi, da je na tem svetu ni stvari, ki je človek ne bi bil zmožen narediti drugemu človeku – prav tako pa ni stvari, ki je človek ne bi bil zmožen narediti za drugega človeka.

Zgodba Lebensborna je fascinantna zgodba o iskanju lastne identitete. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da jo 80 let pozneje podrobno spoznamo? Na koncu filma potegnete vzporednico z Ukrajino, od koder humanitarne organizacije poročajo o srhljivo podobni problematiki kraje otrok.

MW: Žal so to zgodbe, ki se še vedno dogajajo. Živimo v nemirnem svetu, kjer so kraje otrok na vojnih območjih, pa naj bo to Ukrajina ali Gaza, marsikje v Afriki, vsakodneven pojav. V Gazi je bilo samo v 100 dnevih vojne ubitih 15 tisoč palestinskih otrok, v Hamasovem napadu na Izrael so bili prav tako ubiti otroci in tudi ukradeni, še vedno so talci. Zgodba Srebrenice poroča o 8372 žrtvah pokola sredi Evrope 1995, celo ob prisotnosti modrih čelad. Spomnim se, da sem 1993 snemala Na poti nazaj, begunce iz BiH-a in Hrvaške v Nemčiji in da mi je Bošnjak, begunec, rekel, da jim nihče ne pomaga, ker se bojijo širjenja islama v Evropo. Beguncu iz Zvornika, ki se je iz Berlina vračal v vojno v BIH, sem poklonila svojo videokamero – bolj je bila pomembno orodje tam kot pri meni, v miru.

V trenutku, ko vojna enkrat izbruhne, je razvoj dogodkov zelo težko ustaviti. Pa kljub temu iz dneva v dan vidimo nove pojave nacionalističnih shodov skrajnežev. Stanje miru ni nikoli samoumevno, kvečjemu obratno.

NKL: Vojna je sama po sebi zločin proti človeštvu.