V podkastu Številke se v deseti sezoni ukvarjamo s srečo. Tokrat gostimo Jako Jakopiča, nekdanjega nogometaša in soustanovitelja društvo Onkoman, onkološkega društva za moške. Pri 24 letih je zbolel za rakom, ga uspešno premagal in dve leti pozneje postal prvi Slovenec, ki se je uspešno vrnil v profesionalni šport. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Če začneva pri besedi sreča in prebolelem raku: ali si kdaj rečete, da ste imeli srečo, da ste preživeli, ali sreča nima nič pri tem?
Kot je že zapisal Nejc Zaplotnik, vsak sam izzove srečo! Ni poti do sreče, sreča je pot in dejansko cela moja pot do bolezni (imel sem srečo, da sem jo preživel), je bila neka naložba v to, da sem raka premagal. Nikoli nisem pil in kadil, zdravo sem živel, telo se je hitreje regeneriralo, in tako sem minimaliziral ta odstotek sreče. Enako je v športu in življenju sicer, težko imaš srečo, če pišeš dve matematiko. Ogromno narediš z delom, potem je ta odstotek sreče manjši. Na Titaniku so bili vsi zdravi in bogati, ampak sreče pa niso imeli (smeh).

Sorodna novica "Moškim mora postati jasno – prej ko greš na pregled in odkriješ raka, večja je možnost ozdravitve"

Nekateri, ki preživijo hudo bolezen ali pa prometno nesrečo, pravijo, da imajo še en rojstni dan. Ali to velja tudi za vas?
Zagotovo. V bistvu sem hvaležen, da sem imel raka tako zgodaj, čeprav se to grozno sliši za tiste, ki ga niso preživeli. S tem se mi je svet totalno obrnil na glavo, začel sem drugače razmišljati o stvareh, prioritete so se popolnoma spremenile.

Ste se kdaj vprašali, zakaj je to doletelo prav vas?
To vprašanje sem si zastavil, ko sem zbolel. Vse sem namreč delal 'prav', bil sem 100-odstotno zdrav, v športu sem napredoval. Ampak, ko ne najdeš odgovora, si rečeš, da odgovor sploh ni pomemben. Pomembno je le, kaj je pred teboj, kaj boš naredil, da ti bo boljše in lepše, da boš izkoristil dan, ki je pred tabo. Ko sem to dojel, si potem nisem več zastavljal vprašanj. Res pa je, da moraš imeti zaupanje v ljudi in okolico, potem pa se vsaj nesreča minimalizira.

Prihajate iz nogometne družine, ste se takoj zaljubili v nogomet ali ste poskusili še kakšno drugo dejavnost?
Od nekdaj sem imel rad šport, sploh pa žogo. Imel sem to (ne)srečo, da je bil oče zelo dober nogometaš, pozneje pa tudi nogometni funkcionar, ves čas smo imeli na televiziji šport oziroma nogomet. Ukvarjal pa sem se z različnimi športi, vse od juda, plavanja in smučanja pa do rokometa in košarke. Res pa je bil nogomet tista primarna stvar, ki me je vlekla. Večkrat so me vabili v atletiko, ampak tam je bilo za moj značaj malce preveč monotono in sem se držal nogometa (smeh).

Ko ste odraščali, je vladal stereotip, da je nogomet bolj pisan za preostale narode v Jugoslaviji, Slovenija pa je prostor za zimske in individualne športe. Kako ste vi to čutili v tistem času?
V nekdanji Jugoslaviji smo bili vedno smučarji. Še vedno opažam, da smo Slovenci individualisti. Tudi v kolektivnih športih imamo veliko izjemno kakovostnih vratarjev (ki ima dokaj individualno vlogo). Nogomet je zame edini pravi kolektivni šport, ker potrebuje veliko igralcev, dva posameznika ne moreta narediti odločilne razlike, kakor to velja v košarki, hokeju ali drugih športih, saj imajo manj igralcev.

Ta mit se je omajal ob koncu prejšnjega stoletja, ko se je Slovenija prvič uvrstila na evropsko prvenstvo.
Takrat se je res začelo vse lomiti, res smo doživljali evforijo. Začeli so se spreminjati pogoji, bilo je ogromno napredka, začelo se je investirati v šport, otroci so množično prihajali, takrat so bila vsa igrišča polna, nogometne šole so rasle, nogomet je šel v osnovne šole ... Vsi nogometaši, ki so takrat igrali na evropskem prvenstvu, so bili tujci v sosednjih državah. Takrat so bili dovoljeni le trije tujci, zato je bilo fantom težko priti v tuje klube. Sašo Udovič, s katerim zdaj igram rekreativni nogomet, mi je zadnjič lepo rekel, da je moral kot prvi strelec slovenske lige za 14 dni iti v Beveren na preizkušnjo, da so ga sploh kupili. Tega danes zagotovo ni več.

Kmalu zatem se je zgodil naslednji preboj − uvrstitev na svetovno prvenstvo, a ravno takrat ste dobili diagnozo raka.
Tako je. Reprezentanca se je ravno uvrstila na prvenstvo. Ko sem izvedel, da imam raka, mi je oče po telefonu povedal, da bo ostal doma in mi pomagal. Odgovoril sem mu: 'Oči, ne moreš mi prav nič pomagati. Prvič smo se uvrstili na svetovno prvenstvo, živel si za to, pojdi v Korejo.' Kljub temu se ni odločil, da bi šel, kar mu malo zamerim.

Imeli ste kar nekaj simptomov, a ste vse 'namerno spregledali'.
Moški smo taki, da zmeraj iščemo izgovore in najdemo primeren odgovor, tudi če nas zob boli do ušesa, pa ne bomo šli k zobozdravniku. Simptomi so bili značilni za moj tip raka (rak na bezgavkah), to je na limfnem sistemu, ki je za krvnožilnim sistemom drugi največji v telesu. Eden od znakov je bila srbeča koža, pri kateri sem odreagiral tipično moško. V garderobi nas je bilo 30 igralcev, seveda omeniš, da te srbi koža, ampak je bil takoj 'kriv' ekonom, ker je zamenjal prašek ali pa nekaj zapral ali zasušil in je srbelo pol ekipe. Ponoči sem se precej potil, ker je bila zima, razlagal sem si, da je punca toliko zakurila, ker punce pač vedno malo zebe (smeh). Nato sem čutil pritisk v ušesih (podobno kot na letalu), soigralci so mi rekli, da imam gotovo maslo v ušesih, hkrati pa sem imel na vratu tri majhne bulice, pa mi jih je pokazal tudi soigralec in rekel, da so od prehlada, pa sem pozabil na to.

Imel pa sem na prsih eno večjo bulo, ki se je delala med rebri in pljuči, videti je bila kot hematom. V nogometu dobimo veliko udarcev, in smo mislili, da je to razlog. Klubski zdravnik jo je takrat zdravil kot hematom, delal neke obloge s kremami in masiral, ampak se ni nič spremenila. Mislil sem, da je to ostalo od udarca in bo tako tudi ostalo in temu nisem posvečal pozornosti. Potem sem šel zaradi (domnevnega) masla k zdravniku, imel sem zelo mlado osebno zdravnico, ki mi je rekla, da ne vidi nobenega masla. Za hip sem pomislil, da je nesposobna. Žena pa mi je zabičala, da moram pokazati bule, sicer me bo pustila.

Je bil to resen ultimat? Bi vas res pustila?
Da, bila je zelo resna, ker sem ji šel na živce. Videla je vse spremembe, zato sem zdravnici ponižno povedal za vse svoje bule. Takoj je ugotovila, da je vse povezano, takoj me je poslala na onkološki inštitut in zgodba se je začela zelo hitro odvijati.

Če bi preveč odlašali, bi lahko umrli?
Zagotovo.

Morda veste, koliko časa bi še imeli do pregleda, ki bi vas 'rešil'?
Približno pol leta, bil sem že v tretjem stadiju od štirih, tako da je bilo že kar na meji. Takrat je ravno prišla nova oblika kemoterapij, ki je zdaj pri moji obliki raka zelo napredovala. Pri ozdravljivosti je res pomembno, da je odkrit v čim bolj zgodni fazi. Če si samski, imaš lahko velike težave, komu povedati. Mami ali sestri tega najbrž ne boš povedal, to boš razkril najbrž svoji punci, pa še najbrž zato, ker bo prej ali slej to opazila sama, potem pa, da imaš 'mir v hiši', greš k zdravniku. V ZDA so prav zato pred kratkim o moških boleznih začeli ozaveščati ženske, ker so ravno te tiste, ki nas moške predčasno 'porinejo' k zdravniku.

Prej ste ves čas dihali z nogometom, ki je bil vedno na prvem mestu, zdaj pa ste v hipu dali sebe na prvo mesto.
Nikoli si nisem predstavljal življenja brez nogometa. Že v osnovni šoli sem vedel, da bom poklicno igral nogomet, to sta bila od nekdaj moj cilj in želja. Prav zato sem še dodatno treniral, več sem tekel (preveč, bolj bi se moral ukvarjati z žogo). Vse druge stvari sem tako podredil nogometu, že v osnovni šoli sem vedel, da bom šel izredno študirat pravo, ker me je zanimalo. Za izredni študij sem se takoj odločil, ker je bil nogomet na prvem mestu. Potem pa je prišla diagnoza, najbolj se spomnim tistega prebliska – 'konec fuzbala', a mi ni bilo hudega, ker je bila pred menoj nova 'tekma', v tistem trenutku mi je bilo vseeno za nogomet.

Vseeno ste se po dveh letih vrnili v profesionalni nogomet. Ste si takoj postavili ta cilj?
Ne. Takrat sem začel živeti iz dneva v dan. Prej me je motilo, da nikoli nisem imel prostega časa. Ko so imeli soigralci prosti čas, sem se učil, ko pa so imeli študentje prosti čas, sem treniral, ves čas sem bil kot neka baterija, ki je bila na vsaki strani polna 50 odstotkov, nikjer pa 100. Tega se nisem zavedal, dokler me ni bolezen udarila po glavi. Premalokrat se zahvalim nogometnemu klubu Domžale, Stanetu Oražmu in Nenadu Protegi, ki sta mi ob diagnozi ponudila novo enoletno pogodbo, čeprav je bilo jasno, da ne morem igrati. Dali so mi le pogoj, da jih pridem kdaj obiskat, in to me je vrnilo v nogomet. Takrat so prišli Dalibor Stevanović, Samir Handanović in Zlatan Ljubijankič v Domžale igrat v drugo ligo. Res je vladala pozitivna energija, ki me je vlekla nazaj v nogomet. Veliko sem pisal, obiskoval tekme in treninge, lahko sem bil v družbi fantov v garderobi, kar mi je dalo energijo.

Sorodna novica Sinov opis najbolje opiše njeno delo: "Skrbi, da imajo ljudje boljše službe"

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja zadnji gost. Pred dvema tednoma je gostovala Eva Matjaž, ki vas takole nagovarja: 'Na žalost sem od blizu spremljala bolezen svoje dobre prijateljice, ki pa ni imela take sreče, in smo se od nje poslovili oktobra. Veliko sem premišljevala, na kakšne načine podpirati človeka v boju z rakom. Naučila sem se, da je pogosto najboljša podpora tišina. Ko smo v zadregi, kaj sploh reči in narediti, ko nekoga bližnjega prizadene tako huda bolezen? Ali je kdaj lahko najboljša podpora samo tišina?'
Če ne veš, kaj reči, je tišina res najboljša podpora. Ko si bolan, nobenega ne obsojaš. Jaz sem takrat izgubil devet kilogramov mišične mase, lase in obrvi. V očeh ljudi vidiš ta strah, kako pristopiti. Fizično se spreminjaš, ampak na noter pa ostajaš enak, kot si bil. Sposobnost ljudi okoli tebe mora biti taka, da se enako obnašaš, kot si se prej. Navedel bom primer svoje žene, ker je živela enako življenje kot pred diagnozo. Hodila je v službo, ni vzela dopusta, med kemoterapijami ni bila prisotna, ker je pač delala in živela naprej normalno življenje, ki se ne bi spremenilo, če ne bi zbolel. Tišina je neka rešitev, ampak zna pa biti tudi bolečina, če si zelo blizu z nekom, a ta ne zna pristopiti in te ne sprejme fizično drugačnega.

Tako kot v nogometu ne obstaja ena sama pot do zmage, najbrž to velja tudi pri tem vprašanju. Iz številnih pogovorov sodeč, pa vam pomaga tudi humor, kajne?
Humor je zame zelo pomemben. Izhajam iz družine, v kateri smo bili s humorjem povezani. Včasih s humorjem blažimo določene bolečine oziroma rešujemo neprijetne položaje.

Pri vašem raku je (bila) verjetnost ozdravitve precej velika, vseeno pa obstaja realna možnost, da boš pri 24 letih umrl. Kako se pri teh letih spoprijeti s to možnostjo?
Številke so res lahko zelo varljive. Rad bi poudaril, da ni univerzalnega zdravila za raka, ker obstaja 800 različnih vrst rakov, so oblike, ki so pogostejše, in se posledično začne zdravilo hitreje razvijati oziroma napredovati samo zdravljenje. Medicina je v 25 letih zelo napredovala in je ozdravljivost zelo visoka. Če pa prideš prepozno, je težava, ker ti nobeno zdravilo ne bo več pomagalo.

Kako pa ste vi takrat razmišljali o smrti?
Nikoli se nisem bal, ker sem že prej živel življenje, ki mi je bilo všeč. Bil sem zadovoljen (to velja tudi danes), če jutri umrem, bom umrl zadovoljen in srečen. Ničesar ne bom obžaloval, ker živim tako, kot si sam želim. Želim biti z otroki in se z njimi družiti, želim biti s prijatelji, in to tudi udejanjam. Minljivosti in smrti sem se zavedel, ko je bil moj cimer na onkološkem inštitutu vedno nasmejan, a se mu je ponovila ista bolezen, in kar na enkrat ga ni bilo več. Takrat se pač zaveš umrljivosti, takrat sem imel edine solze zavedanja, da je minljivost pred vrati. Neki podzavesten strah ti daje veselje do življenja, neko upanje, da živiš z danes na jutri, kar zelo uspešno udejanjam.

Ste soustanovitelj društva Onkoman, onkološkega društva za moške. Vsak, ki preboli tako bolezen, o tem seveda ne govori na glas. Zakaj to vi počnete? Odgovor se najbrž skriva v vaši odprtosti?
O tem res ne govori vsak, sploh pa ne moški. Moškega moraš spodbuditi k druženju, recimo k pivu. Ravno danes imamo upravni odbor ob pivu, kjer se odpremo, pogovorimo in naredimo smernice za naprej in najdemo rešitve. Sem tak tip človeka, ki je svoje 'zdravilo' našel v pisanju, veliko občutkov sem zapisal na papir, in to izročil zdravnici, ona pa je to posredovala društvu onkoloških bolnikov, kjer so moje črtice objavljali. Tako sem postal aktiven in sem želel pomagati. Dr. Marija Vegel Pirc mi je takrat rekla, da bom najprej ozdravel in približno tri leta prihajal spet v normalen ritem, šele potem bo čas za konkretno pomoč.

Sorodna novica "Sranje", ki je razburilo župana Radencev (in še koga), del kampanje za ozaveščanje o raku prebavil

Kaj je nekaj konkretnih nasvetov za moške?
Poslušajmo sebe, se pregledujemo, enkrat na mesec si za 30 sekund preglejmo moda, opazujemo spremembe, pogledamo svoje blato, se udeležujemo presejalnih programov, ki jih država ponuja brezplačno, opazujemo spremembe pri uriniranju in pojdimo k zdravniku brez sramu. Bolje je iti prej kot pa prepozno. Zelo poceni je pregled krvi, sploh če gre za kakšno dedno stvar. Obstajajo tudi programi, kjer se da lahko v shemo gensko svetovanje na onkološkem inštitutu, kjer ti pregledajo drevo in prideš v shemo in preverijo, ali je tvoj rak deden, in se to nadzira. Moški zelo radi plačamo servis za avto in predčasno zamenjamo gume, da bi pa dali za pregled krvi nekaj evrov, to pa ne.

Vsi pogovori v tej sezoni se končajo z istim vprašanjem: kaj je za vas sreča in kje jo najdete?
Zame je sreča pot, najdem pa jo vsak dan, od Nejca Zaplotnika (njegovo istoimensko knjigo res priporočam). Ni poti do sreče, sreča je pot, to je moj življenjski slogan, ki sem ga spoznal med boleznijo in sem hvaležen za vsak dan, ki ga preživim. Žal mi je teh 24 ur na dan, ker je premalo, da bi še bolje spoznal vse ljudi, ki jih imam rad, ampak se trudim.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govora še o naslednjih temah:
− Ali je v nogometu kdaj čutil težo očetovega priimka.
− Ali bi Lionel Messi lahko kak klub popeljal do naslova slovenskega prvaka.
− Katere knjige rad bere.
− Kaj mu je babica rekla pred smrtjo.
− Življenje na Japonskem, kjer je igral eno sezono.
− Finančni razkorak klubov po Evropi.
− Kdaj so njegove hčerke dobile telefone.
− Položaj ženskega športa.
− #PohvalaNaDan