Letošnja sezona je zanj res nekaj posebnega, saj bo prvič v karieri združil najtežji dvojček Giro in Tour, čemur je seveda priredil priprave, tekme tako izbira selektivno in premišljeno. Tako je prvič v članski karieri sezono začel "šele" marca. Kot da je komaj čakal na začetek, takoj ob poku pištole se je tako strgal z verige in na toskanskih cestah uprizoril najdaljši beg v svoji karieri. Mamma mia, 81 km!

Sorodna novica Philipsen v sprintu dvanajsterice do spomenika, Pogačar tretji!

Seveda ni vse preprosto, sicer bi našel ključ do zmage v Sanremu (občutek imam, da je ta spomenik zanj težje osvojljiv kot Pariz−Roubaix). Ekipna taktika na obeh klancih pred ciljem nikakor ni bila idealna, a tretje mesto v sprintu ducata kolesarjev je vsekakor uspeh (sploh, če pomislimo, da je še drugič zapored na pomembni dirki v boju za tretje mesto odsprintal Madsa Pedersena).

Marsikateri strokovnjak je ob pogledu na startno listo Dirke po Kataloniji zgolj zamahnil z roko in zaključil, da je dirka že odločena. Pogled na vrstni red po drugi etapi se res nagiba v to smer: Tadej Pogačar ima namreč pred vsemi že več kot minuto in pol prednosti.

Občutek pa mi pravi, da predvsem veliko testira in se poigrava z različnimi taktičnimi prijemi, ki bi lahko še kako prav prišli na eni od prihajajočih tritedenskih dirk. V dveh dneh smo v resnici videli že marsikaj: silovite sprinte (ki ga še vedno krasijo), hitre spuste (težko bi zapisal, da je v torek pri spuščanju s Coll de Coubeta želel pobegniti, ampak je zgolj treniral to težko vrlino, ki je v specifičnih primerih lahko odločilna; kar dobro ve prav iz Sanrema) pa tudi šaljive vložke, kot je bil kratek "beg" z moštvenim kolegom Domnom Novakom (s katerim sta šla na malo potrebo, nato pa sta se skrila v grmovju). UAE-jev kapetan je izrazito sproščen in navihan.

In odločen. Zadnja Toura je izgubil predvsem v najvišjih in najtežjih gorah, ki si sledijo serijsko v zadnjem tednu. Ni presenečenje, da si je v pripravah za tritedenski dirki izbral tisto enotedensko generalko, ki je letos najbolj gorsko zahtevna. Tri etape so prave gorske poslastice, torkova je šla krepko čez dva tisoč metrov, sredna bo nanizala dva zaporedna vzpona zunaj kategorije. To je tisti del, pri katerem ima Jonas Vingegaard (za zdaj) največjo prednost.

Sorodna novica Pogačar v dežju prvi osvojil dvatisočak in prevzel vodstvo

Pogačar je torkov test opravil z odliko. Pri tem gre poudariti tudi, da je bilo vreme zahtevno, megla je televizijskim gledalcem preprečila užitek spremljanja vzpona na Vallter 2000, dež in mraz sta spravila kolesarje v težek položaj (Pogačar se je v svoji maniri šalil, da je čim prej želel priti v toplo sobo na novinarsko konferenco; a tople sobe seveda ni bilo na voljo). Zmagovalec 65 dirk v karieri je večino tritedenskih dirk odpeljal v pripeki. No, Giro 2024 bi lahko bil po lepi verjetnosti zanj osvežujoča sprememba.

Zaradi kombinacije Giro−Tour nihče ne bo od njega zahteval, da mora v Parizu (pardon, Nici) stopiti na najvišjo stopničko, bo pa ta pričakovanja gotovo občutil na Giru (sploh ob predvideni konkurenci). A glede na videno, ga pritisk ne bi smel zlomiti, težje se (vsaj ta hip) zdi vprašanje, kako se regenerirati na Tour in se ga taktično lotiti sploh v prvi polovici.

Nekaj je jasno, kjer koli se pojavi, poskrbi za zabavo (skoraj vedno pa tudi za uspeh).