Jimmy Barka Experience so Marjan Stanić, Jaka Batič (Bakto) in Borja Močnik (Borka). Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Jimmy Barka Experience so Marjan Stanić, Jaka Batič (Bakto) in Borja Močnik (Borka). Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Trio Jimmy Barka Experience je na sceni prisoten že skoraj desetletje in pol, njegove člane pa poslušalstvo pozna že precej dlje. Jaka Batič (Bakto) in Borja Močnik (Borka) sta domači didžejevski in producentski stalnici, tolkalec in bobnar Marjan Stanić pa je znan predvsem kot član zasedb Čompe in Bakalina Velika. Ustvarjanje nabrite trojice temelji na svojevrstni formuli, saj so ob bobnih tudi gramofoni v vlogi glasbil.

Kot so zapisali pri domači založbi rx:tx, pri kateri je izšla plošča Jusqu'ici tout va bien, ta prinaša "mešanico trdega funka, afro fuzza, brazilskih posegov, grške nostalgije, bluesovskih napevov in obskurnih izkopanin, začinjen z izdatno mero vokalnih vložkov". Hkrati pa člani zasedbe pravijo, da se ne uvrščajo pod (ne več tako aktualno) označbo glasbe sveta, a je v njihovi glasbi "vseeno veliko nekih referenc na Brazilijo, na blues, na zahodno Afriko", povejo v našem pogovoru.

Trio je album, ki prinaša sedem skladb, konec preteklega meseca predstavil na izvrstnem koncertu v veliki dvorani Kina Šiška, kjer se je trlo občinstva, kakršnemu smo glede na starostno strukturo oziroma predvsem starostni razpon na glasbenih dogodkih le redko priča. Jimmy Barka Experience pač nedvomno ustvarjajo glasbo, ki – kakor tudi sami ugotavljajo – "lahko marsikomu sede".

Več pa v spodnjem pogovoru.


Za sabo imate že kar nekaj izdaj, med katerimi je ena tudi dolgometražna, kljub temu pa ploščo Jusqu'ici tout va bien označujete za svoj prvi album. Kako to in zakaj šele zdaj izid dejanskega albuma?
Borja Močnik: V bistvu gre malo za marketinško finto. Naša prva izdaja Old News je bila zelo kompaktna, in sicer v smislu, da se skladbe v bistvu prelivajo ena v drugo in je šlo precej za odslikavo naših živih nastopov. Mogoče bi lahko rekli, da je bil Stolen Boats, ki je sledil, v bistvu naš prvi album, ampak je bilo še zmeraj kar veliko pesmi narejenih kot montaže (ang. edit) – uporabili smo na primer po tri različne zanke (ang. loop) iz določene pesmi in jih na novo aranžirali, tako da je bil pri produkciji še zmeraj v ospredju ta editovski oziroma montažni pristop, ni šlo torej za neko hudo izdelano produkcijo. Sledili sta še dve izdaji krajšega formata: EP z naslovom Three Piece Puzzle in dvojna singel izdaja Dunja. Pri najnovejši plošči pa gre za samostojne skladbe, produkcija je konkretna, aranžmaji so pri nekaterih skladbah celo songovski. In iz teh razlogov za to zadnjo izdajo pravimo, da gre za naš prvi čisto pravi album.

Hkrati gre tudi za vašo prvo izdajo, ki je izšla tudi kot vinilna plošča. Čemu odločitev še za ta nosilec zvoka?
Marjan Stanić: Preprosto zato, ker tega do zdaj še nismo imeli. Šlo je za neko precej veliko željo, pri čemer smo pričakovali, da zna res dobro izpasti z dobrim oblikovanjem. In dejansko je tako tudi izpadlo.

Kdo je oblikoval ovitek plošče in koliko ste bili sami tako ali drugače vpeti v ta proces do končnega videza izdaje?
Jaka Batič: Ovitek plošče je oblikovala Brina Vidic, ki sicer oblikuje predvsem razne plakate in letake, največ za dogodke v Gali Hali. Zelo so nam bili všeč tudi plakati, ki jih je oblikovala za zasedbi Bakalina Velika in Čompe. Z Brino smo nato našli neko skupno linijo, ki nam je bila všeč in jo je lahko imela za izhodišče. Fino je bilo, da smo prišli do naslovnice, ki je neki tak kolaž, saj smo tudi sami podali nekaj referenc, ki jih je Brina tudi uporabila.

BM: Še posebej se nam zdi super že sama uporaba tehnike kolaža, ki gre dobro skupaj z našo glasbo, ki je na neki način tudi kolažna. Vzdušje naslovnice pa se zelo navezuje na naslov plošče Jusqu'ici tout va bien oziroma v prevodu torej "za zdaj je vse v redu". Naslov plošče je citat iz kultnega filma La Haine, torej Sovraštvo, ki ga je v 90. letih posnel Mathieu Kassovitz. Citat slišimo že v uvodni sekvenci, v kateri vidimo posnetek Zemlje od daleč in molotovko, ki leti nanjo iz vesolja. Eden od protagonistov filma ob tem posnetku pripoveduje, da je to zgodba o človeku, ki pada iz 50. nadstropja in si med padanjem vseskozi govori "za zdaj vse v redu". Nato sledi še, da bistvo ni v padcu, temveč v pristanku. V tem trenutku molotovka prileti na zemljo, in ko vse raznese, se začne dejansko dogajanje filma z izgredi. Lahko bi dejali, da naša glasba oziroma naš pristop k njej seveda tudi odraža naš splošni pogled na življenje in svet. In ta citat to dobro zaobjame.

Plošča je nedavno izšla pri založbi rx:tx, ki jo pretežno krmarita Borja Močnik in Uroš Veber, za snemanje, miks in mastering pa je poskrbel Igor Vuk. Foto: rx:tx
Plošča je nedavno izšla pri založbi rx:tx, ki jo pretežno krmarita Borja Močnik in Uroš Veber, za snemanje, miks in mastering pa je poskrbel Igor Vuk. Foto: rx:tx

In kot kakšnega bi opisali ta splošni pogled na življenje in svet v duhu tega citata?
JB: Tukaj gre med drugim tudi za duh časa, v katerem smo kot družba. Kakor da smo v stanju nekega hudega prostega pada – gledano iz katerega koli zornega kota.

BM: A hkrati ni vse popolnoma mračnjaško in pesimistično, časi preprosto zahtevajo neko voljo. Naslovnica je še zmeraj bolj svetla kot temna, od daleč celo privlačno vesela. A med drugim so vključeni elementi, kot so na primer glavni protagonist filma Falling Down (Prosti pad z Michaelom Douglasom v glavni vlogi, op. n.) ali pa metalec, ki kaže srednji prst policiji z notranjosti ovitka plošče Music for the Jilted Generation, drugega albuma zasedbe Prodigy. Nedvomno je na naslovnici naše plošče prisotnega tudi nekaj humorja.

JB: Lahko bi dejali, da celotni videz naslovnice spominja na neko blago distopijo.

Na spletni platformi Bandcamp piše, da je album razprodan. Se načrtuje ponatis vinilk?
BM: Drži, vinilke so pošle, kar nas je presenetilo, saj smo računali, da bo naklada 200 izvodov zadostovala. Predvsem pa nismo računali, da bomo na koncertu v Kinu Šiška prodali 100 izvodov. Nekaj izvodov je šlo še v distribucijo, nekaj smo jih seveda razdelili, nekaj se jih je prodalo prek Bandcampa. S ponatisom pa imamo zdaj manjšo nesrečo, saj prav zdaj poteka selitev nemškega obrata My45, ki tiska plošče tudi za založbo rx:tx. Zato se bo ponatis še malce zavlekel.

Spomnim se, da so imele pred časom nekatere založbe težave tudi s samim vinilom kot surovino zaradi zastojev v dobavnih verigah. Je bila tudi vaša plošča zato natisnjena kasneje, kot ste sprva načrtovali?
BM: Ne, šlo je za to, da prvi testni natis plošče ni bil v redu, a so to že sami ugotovili in ga sploh niso pošiljali, tako da je prišlo do manjšega zamika zaradi tega. Sicer je zdaj standard, da se na plošče iz tiskarne čaka nekje od 11 do 14 tednov. Tisti zastoji, ki so bili pred leti, pa so bili bolj povezani s tem, da je prodaja vinilk poskočila. Dejansko ni bilo niti zadosti obratov za tiskanje plošč, da bi zadostili povpraševanju. A so potem precej hitro nove tiskarne in velike multinacionalne založbe pokupile, med drugim tudi recimo Jugotonove stroje, s tem se je stanje spet vzpostavilo do te mere, da se ne čaka več po pol leta na sveže vinilke.

Pred 14 leti sem dobil idejo, da bi znala biti takšna kombinacija zanimiva. A sem želel sodelovati prav z njima. Že od prej smo se poznali in sem seveda vedel, kaj delata, tudi kako delata in recimo tudi, kakšen je domet njunega dela. Vendar ni bila želja, da bi sodelovali kot dva DJ-a in bobnar, ki ju spremlja, temveč v smislu, da smo vsi na inštrumentih, da so torej tudi gramofoni v vlogi inštrumentov.

Marjan Stanić

Najbrž ste naslednje vprašanje že večkrat slišali, a ste kot zasedba zanimiva kombinacija dvojice didžejev in bobnarja. Kako ste se našli in kdo je podal pobudo za sodelovanje oziroma osmislil koncept skupnega ustvarjanja?
MS: Pred 14 leti sem dobil idejo, da bi znala biti takšna kombinacija zanimiva. A sem želel sodelovati prav z njima. Že od prej smo se poznali in sem seveda vedel, kaj delata, tudi kako delata in recimo tudi, kakšen je domet njunega dela. Vendar ni bila želja, da bi sodelovali kot dva DJ-a in bobnar, ki ju spremlja, temveč v smislu, da smo vsi na inštrumentih, da so torej tudi gramofoni v vlogi inštrumentov.

Kako trdno so nastopi v živo vnaprej zastavljeni in koliko je odstopanja od skladb, kakršne so na plošči?
MS: Nastopi v živo so kar postavljeni in strukturirani, a to ni nekaj dokončnega. Kljub temu je seveda tudi nekaj prostora za improvizacijo, v živo se ves čas še nekaj gnete in spreminja.

BM: Gre tudi za vprašanje, kako so skladbe v živo povezane med sabo. Eno je sama dramaturgija, katera skladba spada bolj na začetek, katera bolj na konec in tako naprej. Veliko razmišljamo tudi o stičnih točkah med skladbami in preizkušamo v živo, da vidimo, kaj funkcionira. Če nekaj ne deluje, znova obračamo zadeve, da pridemo do neke približno enourne gmote.

Borja Močnik. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Borja Močnik. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Koliko ste skladbe, ki ste jih uvrstili na najnovejšo ploščo, tako rekoč prej "preverili" v živo?
JB: Nekaj izmed skladb smo že lani igrali v živo, tudi da smo videli, kako se občinstvo odziva nanje. Na albumu je na primer tudi skladba Buzzstop, ki je najbolj slišati kot naš nastop v živo. Gre namreč za skladbo, ki jo igramo že vsaj pet let in nam je pri njem zelo všeč prav to, da se v njej res najbolj odraža ta naša živa energija.

Skladbe vedno vsaj nekajkrat igramo v živo, preden sploh končamo aranžiranje. V živo jih preverimo, da dobimo neko referenco, kaj deluje za nas, kateri del bi moral biti daljši, kateri krajši, ali uvod sploh funkcionira in ali je treba še kaj spremeniti, tako da se v živo vse to še gnete in šele potem gremo snemat. A tudi ko je skladba že enkrat posneta, dobi spet neko novo življenje in se lahko sčasoma z izvajanjem v živo znova predrugači.

Borja Močnik

BM: Skladbe vedno vsaj nekajkrat igramo v živo, preden sploh končamo aranžiranje. V živo jih preverimo, da dobimo neko referenco, kaj deluje za nas, kateri del bi moral biti daljši, kateri krajši, ali uvod sploh funkcionira in ali je treba še kaj spremeniti, tako da se v živo vse to še gnete in šele potem gremo snemat. A tudi ko je skladba že enkrat posneta, dobi spet neko novo življenje in se lahko sčasoma z izvajanjem v živo znova predrugači.

Glede na to, da ustvarjate skupaj že skoraj desetletje in pol, je v tem času seveda prišlo tudi do precejšnjega napredka na tehnološkem področju. Koliko to z leti vpliva na vaše ustvarjanje in koliko se je zaradi tega spremenil vaš zvok?
JB: Vsekakor vpliva. Oprema, ki sem jo uporabljal, ko smo se lotili skupnega ustvarjanja, dandanes sploh ni več kompatibilna z mojim računalnikom. Kupiti sem moral denimo nov mikser in tako naprej.

BM: Jaka ima zdaj nov mikser, ki vsebuje tudi sintetizator in je zelo vesel, ker ima v živo tudi eno tako sintesajzersko solažo (smeh). Sicer se je naš zvok z leti precej spremenil. V zadnjem obdobju ima dejansko kar vpliv ta Jakov mikser, ki sodi v zadnjo generacijo mikserjev. Poleg že omenjenega dobesedno integriranega sintetizatorja razpolaga tudi z veliko efekti. Prav tako ima tudi izolatorje, s katerimi je mogoče izolirati glasove, mogoče pa jih je tudi odstraniti.

Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Na vašem nedavnem koncertu v Kinu Šiška je bilo zanimivo videti, da ga je obiskalo občinstvo v zelo velikem starostnem razponu. Kar precej obiskovalcev je tudi v starostni skupini nad 50 ali 60 let. Predvsem pa je bilo zanimivo, koliko staršev je dejansko s sabo pripeljalo svoje otroke. Očitno vedo, da lahko vaša glasba godi tudi najmlajšim …
BM: Očitno delamo glasbo za vse generacije (nasmešek). Nekaj ima s tem starostnim razponom občinstva na koncertu opraviti tudi to, da imajo pripadniki naše generacije, pa tudi tiste za našo, že dovolj stare otroke. Ena znanka je na primer svojega pet- ali šestletnega otroka pripeljala na njegov prvi koncert. Najbrž pa res ustvarjamo glasbo, ki lahko marsikomu sede. Ne bi rekel, da sodimo v glasbe sveta, vendar pa je vseeno veliko nekih referenc na Brazilijo, na blues, na zahodno Afriko – v glavnem iz vsega tega zajemamo.

To, da nismo žanrska zasedba, ima svoje prednosti in slabosti. Za veliko poslušalcev je to prav osvežujoče. Vendar pa je lahko kdaj tudi težavno v smislu, kako se pozicionirati, kako se osredotočiti na primerne festivale, promotorje in tako naprej.

Borja Močnik

Najbrž tudi nimate nekega določenega profila poslušalca, verjetno gre prej za širok nabor privržencev različnih žanrov.
BM: Drži. Vendar ima to, da nismo žanrska zasedba, svoje prednosti in slabosti. Za veliko poslušalcev je to prav osvežujoče. Vendar pa je lahko kdaj tudi težavno v smislu, kako se pozicionirati, kako se osredotočiti na primerne festivale, promotorje in tako naprej.

JB: Večkrat se nam je tudi že zgodilo, da se je na katerem od festivalov, ki imajo tematske oziroma žanrske odre, pojavilo vprašanje, na kateri oder naj nas sploh umestijo.

BM: Hkrati pa gre za glasbo, ki funkcionira tudi v kontekstu neke popolnoma klubske scene. Tako da nam to, da nismo žanrska zasedba, omogoča tudi, da se nakako gibljemo med vsemi temi konteksti.

Kateri je najzanimivejši kraj, kjer ste nastopili?
JB: Lani smo nastopili v neki vasi nad Luzernom v Švici, kjer organizirajo festival vina in glasbe. Dejansko smo imeli t. i. tihi koncert, kar pomeni, da ga občinstvo posluša prek slušalk. To je bila kar zabavna izkušnja. Takrat je Marjan denimo prvič igral na elektronske bobne. Enkrat smo nastopali na strehi avtobusa, to je bilo na festivalu Pohoda v Trenčinu na Slovaškem. Gre za ogromen glasbeni festival, kakršna sta na primer Exit v Srbiji ali pa Sziget na Madžarskem. Še enega od zanimivejših nastopov pa smo odigrali na švicarskem džezovskem festivalu Cully, kjer je oder visel, bil je nagnjen naprej in smo zato morali bobne posebej fiksirati.

Jaka Batič. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Jaka Batič. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Bi rekli, da vas poslušalstvo v nekdanjih jugoslovanskih republikah drugače sprejema kot drugod?
BM: Mislim, da gre tudi v primeru poslušalstva v nekdanjih jugoslovanskih republikah bolj za generacijsko vprašanje. Denimo, pripadniki naše generacije razumejo kontekst imena naše zasedbe, mlajše generacije pa redko, tako da je skoraj vseeno, ali so od tam ali pa so na primer Avstrijci ali Nemci. Tudi ko je govor o kakšnih naših videih, ki jih naredi Jaka, so v teh kolažih reference iz filmov, kot je denimo ravno film Ko bom mrtev in bel z likom Jimmyja Barke, ki ga igra Dragan Nikolić, ali pa nasploh kak drug jugoslovanski film. Tako da v prostoru nekdanje Jugoslavije naša in starejše generacije razumejo te reference in šale, mlajši pa, razen ljubiteljev filmske umetnosti, večinoma najbrž res ne.

Vprašanje za del zasedbe na gramofonih: se še zmeraj pogosto fizično podata v ploščarne ali na sejme brskat za vinilkami?
JB: Meni je najljubše, da vsakič ko pridem v kako drugo mesto, zaidem v kakšno tamkajšnjo ploščarno. V Ljubljani se sicer tudi vsake toliko odpravim na kak sejem plošč. A je tudi res, da se na sejem odpravim samo, ko imam na razpolago nekaj denarja, sicer raje sploh ne hodim tja (smeh).

In kateri sta bili vinilki, ki sta ju nazadnje kupila?
BM: Kupila ali dobila? Sam sem namreč pred kratkim z Jizahom izmenjal plošče. Jaz sem njemu dal našo vinilko, on pa meni album Bolero od zasedbe Haustor. Za bonus je dodal še album The Man-Machine od Kraftwerkov.

JB: Če se ne motim, sem si nazadnje na tukajšnjem bolšjem sejmu kupil neko staro izdajo od Boba Dylana.

BM: Moram pa dodati, da se je položaj s sejmi in ploščarnami v zadnjih letih zelo spremenil, saj so se plošče res zelo podražile. Tako da sem si na zadnjem sejmu, ki sem ga obiskal, privoščil nakup ene same plošče, ki pa sem si jo že dolgo želel, in sicer prvi album Korni Grupe.

Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Koliko opravka imate oziroma nimate z vprašanjem avtorskih pravic, glede na to, da uporabljate semple?
JB: Glede semplanja – včasih smo semplali cele zanke, cele kose. V zadnjem času in torej tudi na zadnji plošči pa uporabljamo manjše semple tako rekoč bolj kot neko barvo. Tako da glede vprašanja avtorskih pravic lahko rečemo: za zdaj je vse v redu (nasmešek). Vsaj za zdaj smo v bistvu zadosti "majhna" zasedba, v primeru večje prepoznavnosti pa seveda ni izključeno, da se nam kdo javi zaradi tega tujega materiala, ki ga uporabljamo.

Kar se tiče semplanja, smo včasih semplali cele zanke, cele kose. V zadnjem času in torej tudi na zadnji plošči pa uporabljamo manjše semple tako rekoč bolj kot neko barvo. Tako da glede vprašanja avtorskih pravic lahko rečemo: zaenkrat je vse v redu (nasmešek).

Jaka Batič

Uporabljate tudi tako majhne koščke glasbe, da lahko govorimo že o mikrosemplingu?
JB: Da, v nekaterih primerih je kar veliko mikrosemplinga. Tudi sam zadnje čase delam na način, da najdem neki sempl, ki ga nato z elektronskimi oziroma virtualnimi inštrumenti še enkrat predelam. Recimo, da imam neki sempl s kontrabasom, lahko uporabiš neki virtualni inštrument in to basovsko linijo še enkrat zaigraš ter tako na primer odstraniš trobila, ki so sicer bila v semplu. To je recimo že kar mikrosempling. Ali pa iz več zvočnih plasti vzameš samo en košček, ga spustiš čez neki ojačevalnik in dobiš do te mere reciklirano zadevo, da je v bistvu že skoraj nekaj čisto novega.

Najbrž imata vsak svoj konkretno obsežen nabor semplov. Jih shranjujeta oziroma katalogizirata po neki določeni logiki? In v tem primeru seveda kako, da lahko najdeta nekaj točno določenega v tej množici?
BM: Absolutno, urejanje in arhiviranje semplov je posebna obrt, ki zahteva precej časa in razmisleka. Sam jih imam kronološko urejene. Imam na primer eno krovno mapo in nekako na nekaj let ustvarim novo, da ne postane preobsežna. Znotraj nje pa so sempli razvrščeni delno po žanrih, vendar v zelo ohlapnem smislu. Delno jih razvrstim tudi po sami naravi semplov, ali gre recimo za posamezne udarce (ang. one-shot) ali pa za zanke, potem ritmične semple si spet nekam čisto po svoje shranim.

JB: V osnovi imam tudi sam tak pristop, pri čemer mi je važno tudi, da si semple shranjujem po tonovskih načinih.

BM: Jaka že kar bolj glasbeno teoretsko, včasih znanstveno pristopa k temu.

JB: Pravkar delam nekaj v F-molu, tako da kar potrebujem, najdem tudi s pomočjo filtriranja shranjenega materiala. Seveda tudi če delaš v F-molu, ne boš iskal samo zadev v F-molu, iščeš na primer tudi nekaj diatoničnega oziroma pač zadeve, ki se nasploh v širšem pogledu ujemajo. Če imaš zares veliko digitalno shranjene glasbe, je nujno uporabljati filtre za iskanje, saj se sicer ne bi prebil skozi vse te sezname, tudi če bi jih recimo cele dneve ves mesec poslušal. Ta način iskanja je pravzaprav še bolj smiseln zaradi tega, da lahko izločiš tisto, česar ne potrebuješ v določenem primeru.

MS: Jaz pa imam vse v glavi shranjeno (nasmešek).

Marjan Stanić. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Marjan Stanić. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Marjan, glede na vaš način bobnanja sklepam, da so tako intenzivni nastopi v živo tudi fizično naporni in zahtevajo dobro kondicijsko pripravljenost …
MS: Predvsem gre za vprašanje tehnike bobnanja. Ampak kot pravite, je za koncert seveda potrebna tudi fizična kondicija. Vendar že toliko desetletij bobnam, da vem, katera tehnika je prava zame. In ko bobnar to ve, tudi ne porabi pretirano veliko energije.

Vedno eden od nas pride na vajo z nekim izhodiščem. Ali je to neki košček, ki ga prineseva Borja ali jaz in ga potem skupaj gnetemo, obračamo in tako naprej. Ali pa pride Marjan s predlogom nekega ritmičnega vzorca. Dejansko je pri materialu, ki ga zdaj delamo, kar nekaj zadev, ki so res grajene iz ritma, iz neke basovske linije in podobno.

Jaka Batič

Kako nastajajo vaše skladbe? Pride didžejski dvojec na vaje z nekimi sempli, iz katerih nato izhajate, ali pride bobnar z idejo nekega ritmičnega vzorca, iz katere potem napletete zgodbo?
JB: Vedno eden od nas pride na vajo z nekim izhodiščem. Ali je to neki košček, ki ga prineseva Borja ali jaz in ga potem skupaj gnetemo, obračamo in tako naprej. Ali pa pride Marjan s predlogom nekega ritmičnega vzorca. Dejansko je pri materialu, ki ga zdaj delamo, kar nekaj zadev, ki so res grajene iz ritma, iz neke basovske linije in podobno. Včasih se tudi zgodi, da na vajah neko reč obračamo in predelujemo na vse mogoče načine, a ostanemo na mrtvi točki in gremo na koncu tako rekoč praznih rok domov. Nedvomno pa so prav posebej lepi trenutki, ko se vse izide tako, da nam je ustvarjeno na neki točki vsem všeč in potem to samo še naprej brusimo in dokončno izpilimo.

Kako pogosto vadite skupaj? Glede na to, da ste sicer tudi vsak zase zelo aktivni, je to najbrž precej odvisno od koncertov in novih izdaj.
BM: Vadimo res zelo kampanjsko. Vsekakor imamo več vaj, ko ustvarjamo nov material, pred nastopi pa imamo seveda več obnovitvenih vaj. Čez poletje se večinoma kar razpustimo. A ko se dogovorimo, da bi recimo radi potem do novega leta ustvarili spet nov material, imamo običajno redno vaje dvakrat ali trikrat na teden.

In še za konec, glede na to, da ste pred kratkim izdali ploščo: kakšno je vaše mnenje o trenutnem stanju slovenskega glasbenega založništva? Bi dejali, da napreduje, nazaduje, ali mogoče zgolj stagnira?
BM: Zagotovo so se v zadnjih 10 ali 15 letih zgodile velike spremembe. V zadnjih letih smo priča razcvetu domačega založništva, kar postane v hipu jasno vsakemu obiskovalcu sejmišča vsakoletnega festivala glasbe in založništva Tresk. Ta se je že uveljavil kot stična točka, neke vrste osišče založniške dejavnosti (nekomercialne glasbe) pri nas. V Sloveniji je kakšnih 30 butičnih oziroma nišnih založb in vsaka od njih je čisto neka svoja zgodba. Te zelo specifične založbe seveda poganjajo razni entuziasti, ki izdajajo glasbo, v katero absolutno verjamejo, in pod okriljem nekaterih izhaja glasba mogoče tudi le petih ustvarjalcev. Druge so malce večje neodvisne regionalne založbe. Dejal bi celo, da je založništvo ena od svetlih točk domače glasbene scene, ki na splošno ni v ravno najzavidljivejšem stanju. Založništvo je za razliko od kakšnih drugih poglavij scene v kar zdravem stanju in na tem področju se precej dogaja, tudi zaradi izdaj domačih zasedb, ki se ponašajo tudi z mednarodnim dometom.