Konec Mednarodne vesoljske postaje (MVP) je na vidiku. Stara je, prvi kosi so na nebu od davnega leta 1998; draga, saj stane več kot tri milijarde evrov letno; pa vse bolj politično nerodna, saj predstavlja še zadnji vidnejši most med t. i. Zahodom in Rusijo. Svoje prispevajo tudi okvare, predvsem na ruskem delu.
MVP je sestavljen iz t. i. ameriškega odseka, kjer delujejo tudi Evropejci, Kanadčani in Japonci, in ruskega odseka. Zahodni je v dovolj dobrem stanju, da bi lahko dokaj varno deloval globoko v naslednje desetletje. Ruski odsek pa se slabše stara, širijo se razpoke, zrak vse hitreje uhaja. Odseka pa sta soodvisna; tako je bila postaja zasnovana že od začetka. Ločitev je nepraktična, celo nevarna. In zato obe strani, ruska ter zahodna, signalizirata, da se je treba postaje s koncem desetletja znebiti.
Mednarodna vesoljska postaja je velika in masivna, ima kar 450 ton. Nenadzorovan padec bi bil nevaren, številni kosi med vrnitvijo v ozračje ne bi zgoreli. Obstaja previsoka možnost, da bi padli po naseljenih območjih. Spust je zato treba izvesti nadzorovano. Po prvotnih načrtih naj bi to storile ruske vesoljske ladje Progres s svojimi motorji. Nasa je izračunala, da bi zadostovali trije Progresi. A ker Rusi napovedujejo predčasni odhod, breme ostaja na zahodnih ramenih.
Dragon XL namesto Progresov?
Nasa je zato s podjetjem SpaceX sklenila pogodbo, vredno do 843 milijonov dolarjev (780 milijonov evrov). Izstrelitev ni vključena v ceno. SpaceX bo razvil in izdelal vesoljsko plovilo, ki se bo priklopilo na MVP in ga iztirilo. Nasa si bo plovilo lastila in ga upravljala, v nasprotju z vse bolj razširjeno prakso, da od SpaceX-a zgolj najema storitve. Agencija je za projekt rezervirala do 1,5 milijarde dolarjev, torej je s to pogodbo precej prihranila. Plovilo z začasnim imenom "U. S. Deorbit Vehicle" bo nastalo v okviru razširjenega programa Dragon, je potrdila Nasa na sobotni novinarski konferenci:
SpaceX trenutno oskrbuje MVP z vesoljsko ladjo Dragon. V načrtu ima podaljšano različico Dragon XL, s katero naj bi nekoč obiskoval načrtovano vesoljsko postajo Lunarni portal (Lunar Gateway). Do Lune naj bi zmogel do pet ton tovora, tam pa naj bi lahko ostal do enega leta. (Zmajeva dobrodošlica pri MVP-ju se izteče precej hitreje). Kot tak je dober kandidat za iztirjenje MVP-ja.
Nasa je razmišljala tudi o SpaceX-ovem Starshipu, a je ta z motorji raptor prerobat oziroma preseže omejitve osnovne strukture postaje, piše v analizi.
Lahko bi jo dvignili, pa ne bodo
Mednarodna vesoljska postaja kroži okoli Zemlje na višini približno 420 kilometrov. Tam je vakuum, a ne popoln. Molekul plina je dovolj, da postajo zavirajo in bi v dveh letih padla z neba. Postaja zato potrebuje redne pospeške, ki jih navadno dodajo vesoljske ladje Progres; v rezervi pa ima tudi vgrajen pogon.
Višje kot je vesoljsko plovilo, dlje ostane na nebu. To tudi pomeni, da bi lahko Mednarodno vesoljsko postajo precej dvignili in jo tam ohranili za naslednje generacije brez rednega pospeševanja. Nasa je to možnost dodobra preučila.
Višina 800 kilometrov bi dodala 700 let, tisoč kilometrov pa celo pet tisoč let letenja, kaže tale dokument. Težavi pa sta dve. Prva: za to bi potrebovali ogromne količine goriva, med 30 in 50 tonami, pa razviti nova vesoljska plovila, ki bi lahko letela do teh višin in dostavila dovolj goriva. Kot rečeno, Starship po mnenju Nase ni primeren. Druga težava so vesoljske smeti. Možnost udara se močno poveča med 750 in 1500 kilometri višine. In ker se vesoljske smeti redno zaletavajo v MVP, bi tam zgoraj še pogosteje. Postajo bi lahko počasi razbile na manjše kose. S tem bi v orbito dodale še 450 ton vesoljskih smeti, prišlo bi lahko do Kesslerjevega sindroma oziroma verižne reakcije, ki bi nebo tako zasmetila, da bi bila potovanja v vesolje nevarna. Človeštvo bi se zaprlo na Zemljo.
Ostaja še ena možnost: stabilna tirnica na višini 40.000 kilometrov oziroma nad geostacionarno orbito. Za to bi bilo potrebnih kar 900 ton goriva, več sto misij in najmanj desetletje dvigovanja.
Potrebno količino goriva bi lahko radikalno zmanjšali, če bi uporabili električni pogon. Ta je sicer šibkejši, a precej bolj učinkovit. Ionski motorji uporabljajo električno energijo in plin. Z elektriko, ki pride iz sončnih celic, ionizirajo molekule (navadno ksenona ali kriptona) in jih nato z magnetnim poljem poženejo ven. Takšen pogon bi moral delovati tri leta in potrošiti 15 ton plina, da bi MVP dvignil na 800 kilometrov višine, je izračunala Nasa. Pri tem pa bi se še vedno zanašali na usmerjevalne potisnike ruskega odseka postaje, zapovrh bi bili lep čas v Van Allenovih pasovih, kar je za posadko nevarno. Iz naštetih razlogov je ta scenarij zavrnila.
Lahko bi jo razstavili že na nebu
MVP je eno od čudes sveta. Na njem se učimo dolgotrajnega bivanja v mikrotežnosti, kar je potrebno za prihodnja potovanja po vesolju. Okoli postaje so roke sklenili številni narodi, ki so bili – ali pa so spet – sovražni. Zapovrh je stala okoli 150 milijard dolarjev. Gre torej za projekt izjemne politične, znanstvene in finančne vrednosti. Ko bo postaja odslužila svoje, bo nedvomno dediščina človeštva. Zato so se pojavili tudi pozivi, naj se jo zaščiti oziroma varno dostavi v primeren muzej. Nasa je opcijo dokaj hitro zavrnila. Razlog je preprost: module bi lahko nazaj varno pripeljali samo s Space Shuttli, ti pa ne letijo več. To pa še ne pomeni, da bo celotna postaja izgubljena. Izbrane manjše kose bodo pripeljali nazaj z Dragoni in jih razporedili po muzejih.
Postajo bi lahko deloma razstavili že v vesolju, s preprostim namenom, da bi proti tlom padali posamični, manjši kosi. A to bi terjalo serijo vesoljskih sprehodov, skoraj toliko, kot jih je bilo potrebnih za gradnjo, ugotavlja Nasa. Astronavti bi morali ves ta čas na postaji tudi bivati, zato bi bil postopek z vsakim odstranjenim modulom bolj zapleten in nevaren.
Zakaj ne bi delovanja preprosto podaljšali
Ostane še ena, precej očitna možnost. Kaj pa, če bi delovanje MVP-ja preprosto podaljšali? Kot rečeno, ameriški odsek bi lahko vzdržal tudi naslednje desetletje, ruskega bi morda lahko pokrpali.
A okvare se bodo kopičile. Priklopi in odklopi vesoljskih ladij so za postajo stresni. Postaja gre vsakih 90 minut skozi noč in dan, temperaturne razlike so ogromne, material se razteza in krči, utrujenost materiala se povečuje. Astronavti – če že kozmonavtov ne bo – bodo vse več dragocenega časa potrošili za golo vzdrževanje. To pa ni prvenstveni smisel orbitalne postojanke.
Poleg tega tehnologija napreduje. Tisti 30 let stari avtomobil na dvorišču morda še pelje, a na neki točki ga je smiselno zamenjati za novega, zmogljivejšega konjička, ki ne preždi toliko časa pri mehaniku.
Pod črto: alternative prinašajo preveč komplikacij in stroškov. Precej lažje je potrošiti devet ton kemičnega goriva, MVP preusmeriti proti dnu Tihega oceana in se pripraviti na prihodnost. In ta je bližje, kot se morda zdi. Po Nasinem mnenju je tudi precej cenejša – in v tem grmu tiči največji zajec.
Na obzorju vsaj dve komercialni postaji
Nasa že dolgo pripravlja komercialne naslednice. Prva bo zrasla kar na samem MVP-ju. Podjetje Axiom Space bo na MVP priklopilo tri module, prvega predvidoma že prihodnje leto, in jih tržilo. Axiomov odsek se bo pri koncu delovanja MVP-ja ločil in zaživel kot samostojna vesoljska postaja.
Agencija je odprla še en, ločen razpis za izdelavo zasebne vesoljske postaje, kamor prav tako namerava pošiljati astronavte. V ožjem izboru sta dva konzorcija (Blue Origin, Nanoracks; Northrop Grumman je umaknil svojo ponudbo in se pridružil Nanoracksu).
Tako naj bi Američani na prelomu desetletja poleg MVP-ja imeli že dve manjši vesoljski postaji. Nasa bo na njih najemala prostor in storitve ter v vesolju vzdrževala stalno posadko dveh astronavtov. Tako želi prihraniti med 1,2 in 1,8 milijarde dolarjev letno.
Ta denar bo nujno potreben za ostale Nasine načrte, ki se plodijo, množijo in finančno vzhajajo. Program Artemis, nadgradnja rakete SLS, lunarni pristajalniki, terenci in habitati, nova postaja Lunarni portal, silno dragi projekt pridobitve vzorca z Marsa ... Nasa nima dovolj za vse to hkrati. Kak projekt ali dva bosta morala potegniti kratko, in MVP je zaradi starosti med vidnejšimi kandidati.
Zanašajo se na zasebnike in s tem tvegajo lasten ugled
Načrt je nekoliko tvegan. Predpostavlja, da bo zasebnikom uspelo precej zmanjšati stroške glede na MPV in da ne bodo izkoriščali omejene ponudbe za navijanje cen. Predpostavlja tudi, da bodo podjetja pravočasna. Kaj pa, če ne bodo? Potem se bo zgodilo nekaj, česar se vsi vpleteni bojijo. Zazevala bo luknja: na nebu ne bo nobene zahodne postaje, astronavti ne bodo imeli kam leteti, z odhajanjem strokovnega osebja se bo izgubilo dragoceno znanje. Predvsem pa bi to bil precejšen udarec za ugled ZDA, Nase in tudi drugih sodelujočih držav. Povečeval pa bi se ugled Kitajske, ki bo takrat skoraj zagotovo še imela svojo vesoljsko postajo Tjangong. Kdor bo želel v vesolje, bo moral skozi Peking. Zvišal bi se tudi ugled Rusije, če ji bo seveda dotlej uspelo postaviti svojo nacionalko ROS.
Rusi blefirajo ali ne?
Poteza Nase pomeni, da tokrat dejansko verjame Rusom, ko ti pravijo, da bodo postajo predčasno zapustili. Rusija namreč kakšnih 15 let periodično napoveduje umik, nakar se tik pred zdajci premisli, kar je najbrž pogajalska karta tako znotraj projekta samega kot širše v mednarodnih odnosih. Po velikem napadu na Ukrajino in zahodnih sankcijah, ki vplivajo tudi na njihov vesoljski sektor, Rusi zdaj vnovič napovedujejo predčasni odhod z letom 2028. Če bi ZDA menile, da gre za blef, ne bi vložile milijarde evrov v manever, ki ga najbrž lahko ceneje opravijo Progresi.
Obenem gre za pomoč zasebnemu sektorju. Nasa se v zadnjem desetletju izdatno trudi vzgojiti zasebno vesoljsko ekonomijo, plejado podjetij, ki bodo prevzela tradicionalno državne naloge in jih nato ponujala vsem, med drugim agenciji. Podjetja za to potrebujejo denar, zasebne vlagatelje, ki so pripravljeni tvegati. Ko Nasa signalizira, da bo MVP-ja konec leta 2031, postane poslovni model zasebnih orbitalk precej trdnejši.
A kdo ve: Rusija si še vedno lahko premisli. Ključne odločitve o postaji morajo partnerji sprejemati dogovorno. Vse se še lahko spremeni.
Načrt spusta
Kako točno naj bi bila videti zadnja pot MVP-ja? Po Nasinem načrtu bodo tirnico postaje začeli polagoma spuščati že od leta 2026 naprej, k čemur bo pripomoglo zračno zaviranje. Leta 2030 bodo padanje pospešili z dodatnim vesoljskim plovilom, nekaj pojemka bo priskrbel tudi vgrajeni pogon MVP-ja. Predvidoma na začetku leta bo postaja padla v Tihi ocean, v bližino t. i. točke Nemo, ki je slabih 2700 kilometrov od najbližjega kopnega. Tam je pot končalo že veliko vesoljskih plovil, med drugim tudi vesoljska postaja Mir leta 2001.
Do zdaj še nihče ni bil poškodovan zaradi padca vesoljske postaje. SpaceX bo moral poskrbeti, da tako ostane.
NOTICE:
Na raketi Falcon Heavy je bil izstreljen vremenski satelit GOES-U. Več informacij, posnetek. Poleg tega je teden prinesel še tri izstrelitve Starlinkov na raketah Falcon 9 (1 – info, video | 2 – info, video | 3, info – video) ter eno izstrelitev Sokola za ameriško vojsko (info, video). | Nova evropska raketa Ariane 6 je pripravljena na izstrelitev, ki bo predvidoma 9. junija, sporoča Esa. Veselo pričakovanje pa je pokvarila novica, da je evropska institucija Eutmetsat premaknila izstrelitev svojega novega satelita MTG-S1 na SpaceX-ovo raketo Falcon 9, o čemer piše Le Monde. CNES in Esa sta ogorčena in zahtevata pojasnila. | Evropske družbe Airbus Defence and Space, OHB in Thales Alenia Space so se skupaj z Eso zavezale k razvoju satelitov, ki ne bodo puščali vesoljskih smeti. Več tukaj. |
Kitajska sonda Čang'e-6 z vzorci z oddaljene strani Lune je uspešno pristala na Zemlji, piše MMC. Vzorec tehta 1935 gramov. Tudi evropski instrumenti so opravili svoje delo, sporoča Esa. | Esa ne bo sodelovala pri prihodnjih misija Čang'e, prav tako ne bo del kitajske Mednarodne raziskovalne lunarne postaje (ILRS), saj pri tem sodeluje Rusija, poroča SpaceNews. | Kitajska državna družba SAST, del CASC-a, je uspešno preizkusila testno raketno stopnjo. Ta je poletela do višine 10 kilometrov in navpično pristala. Več tukaj. |
Kitajska je potrdila letnice nekaterih načrtovanih misij. Tianven-2 (Tianwen) bo izstreljen prihodnje leto, raziskoval bo asteroide. Tianven-3 bo izstreljen okoli leta 2030, pridobil naj bi vzorec Marsa, in to precej hitreje kot ameriško-evropska misija. Tianven-4 bo izstreljen leta 2030, raziskoval bo Jupitrov sistem. | Kitajska je prejšnjo soboto na raketi Dolgi pohod-2C izstrelila kitajsko-francoski vesoljski teleskop SVOM, ki bo vesolje opazoval v gama svetlobi. Stopnja rakete s strupenim gorivom je (spet) padla v bližini naselbine. | Predsednik Ruske federacije Vladimir Putin se je med obiskom Vietnama zavzel za tesnejše sodelovanje obeh držav na področju raziskovanja vesolja, piše TASS. |
Ekipa za teleskopom James Webb je ustvarila zanimiv kolaž posnetkov t. i. Stebrov stvarjenja. Dostopni so tukaj. | Raziskovalci so našli fosfate v vzorcu asteroida Bennu, ki ga je dostavila sonda OSIRIS-REx. Več tukaj. | Nasina sonda Juno je pobliže posnela jezera lave na Jupitrovi luni Io. Več tukaj. |
JPL je rešil eno večjih težav z roverjem Perseverance. Pred pol leta je namreč prišlo do okvare na instrumentu SHERLOC, ki z laserjem žge kamnine in nato izvaja spektralno analizo. Zaščitno pokrivalo se je zataknilo. Po dolgih mesecih analiz so ugotovili, da je odpovedal elektromotor, ki skrbi tako za odpiranje pokrivala kot za fokusiranje kamere. Pokrivalo so odprli s tresenjem robotske roke, manko fokusa pa bodo nadomestili z bližanjem in oddaljevanjem kamere od tarče. Podrobno tukaj. | V nedeljo, 30. 6. 2024, ob 19.00 bo v Srednji šoli Veno Pilon astronomsko-astronavtski večer. Predavatelji iz Nase in Ese bodo spregovorili o vesoljskih dejavnostih v okolici Zemlje in Lune. Več tukaj. | Odkrit je bil prvi rentgenski vir z zelo visokim izsevom v domači Galaksiji, piše Portal v vesolje. Znanstveni članek je v Nature Astronomy. |
Indijsko večkrat uporabno vesoljsko plovilo Pushpak je uspešno prestalo tri zaporedne preizkuse, sporoča ISRO. Video tukaj. | Kanadska vesoljska agencija bo za robotsko roko Lunarnega portala, imenovano Canadarm3, odštela dobrih 700 milijonov evrov. Več tukaj. |
NA VIDIKU:
Sobota, 29. junij – Dolgi pohod-7A – ?
Ponedeljek, 1. julij – Alpha – ELaNa 43
Ponedeljek, 1. julij – H3 – DAICHI-4
Torek, 2. julij – Falcon 9 – Starlink
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje